Kapital: ubijanje duha na obroke ...

Kapital: ubijanje duha na obroke, ali kje si Monsieur Croche?

Živimo, kot vedno, v več prerezih stvarnosti. In v nekaterih segmentih smo zadovoljni, še posebej če smo občutili znake, da tega, kar nam velja za samoumevno dobrobit, lahko tudi ni (več).

Pred dnevi sem končala zapis o Claudu Debussyju za revijo Glasna. Popolnoma prevzela me je Debussyjeva zgodba, ki sem jo podrobneje preučila, še posebej iz izvrstne biografije izpod peresa koncertnega pianista Paula Robertsa (priporočam, zanimivo napisano, bere se kot leposlovje). Tako se mi v teh dneh, ko sem prispevek že oddala, neprenehoma sprožajo razmišljanja in primerjave. Z Debussyjevim načinom razmišljanja sem se močno poistovetila, skoraj v smislu ozmoze, saj sem to poletje res bolj nizkega pritiska in tudi nizke evforije, tako da je njegova barva intenzivirala moje odtenke. Debussyjev čas, konec devetnajstega in začetek dvajsetega stoletja, je bil pravzaprav čas, ko so cveteli veliki duhovi, ki so zakoličili, opredelili svet z nekaterimi osnovnimi ureditvami in orodji ter sredstvi našega časa, kot so iznajdba telefona (1861), Pasteurjeva objava dela o mikrobih (1878), izum žarnice (1879), Benzov prvi avto na tri kolesa (1885), Teslova odkritja o prenosu elektrike (1887) in njegov izum transformatorja (1891), prvi film (1895), odkritje rentgenskih žarkov (1895), prve olimpijske igre nove dobe (1896), Freudova dela, prvi polet bratov Wright z motornim letalom (1903), Einsteinova relativnostna teorija (1905) itd.

Kje bi lahko bila tista bistvena razlika med eksponiranostjo in odmevnostjo delovanja, pisanja takratnih velikanov in današnjih, pri čemer je število aktivno pišočih, glede na množičnejše izobraževanje ter veliko večjo produkcijo tako tiska kot internetnih možnosti, danes neprimerno večje?

Ob občutenju paradoksa življenja v trenutku Debussyjeve smrti v zadnjem letu prve svetovne vojne, ko so se v Parizu, Debussyjevem ljubljenem mestu, oglašali daljnosežni nemški topovi in medtem ko je Debussy celo življenje pravzaprav razvijal francoski esprit kot nasprotje nemškim vplivom, so se mi vrinili v misel razmisleki o ogroženosti življenja v takih ekstremnih situacijah. V razvitem delu Evrope in Amerike danes na mesto množičnih in nasilnih poseganj po življenju v vojnah, ki so nas, z izjemo balkanskih kalvarij, pestile tja do konca druge svetovne vojen, stopajo ekscesi skrajnežev, individualnih akterjev ali prikritih terorističnih organizacij. Zadeve se dogajajo v vedno širših zamahih in so zaskrbljujoče. Skoraj neprenehoma je torej prisoten strah pred brutalnostjo, ki pa je sama večinoma odraz nezadovoljstva, neznosnosti bivanja, prignane do ekstrema, in to bodisi realno ali le v glavi »blazneža«.

Svet je v neprestanem procesu gibanja, ki se odvija stopničasto. Intenzivnemu poteku dogodkov, ki ustvarijo novo nišo za življenje, sledi izčrpanje prostora. Na ekvilibriju delujočih sil reakcij in naprednih duhov, ki lahko poženejo tok zgodovine naprej, pa so ali šele bodo bodoči prostori boljši, lažji za življenje oziroma bodo nudili nove kvalitete, ali pa bodo prinesli krepak korak nazaj v suženjsko razmerje do trde strukture. Da bi v novem prostoru to zadnje ne prevladalo, je potreben velik pogum in delovanje naprednih duhov, ki izvlečejo in potegnejo niti preteklosti in jih položijo, transformirane, v na novo zakoličen čas.

V ekstremno brezobzirni borbi za ohranitev položajev in moči si v tem času, ko zopet slutimo večje spremembe življenjskega prostora, vodje velikega kapitala (ki se nevarno plazi v vse pore možganskih celic, v naše odnose, naša čustva, pričakovanja, poželenja) in otrdeli giganti veleprodukcij prizadevajo izključiti moteče elemente. Še toliko bolj kot kdajkoli prej. Zajeziti želijo povezovanja in presekati vez med idejno bazo in širšimi družbenimi gibanji. Kar opažam v našem tisku, da so namreč kulturniki kot govorci, gromovniki in elitni prenašalci sveta umetnosti, kultiviranega jezika in izražanja z redkimi izjemami skorajda utihnili, to se dogaja tudi na globalnem nivoju. (Celo našim zlatim gimnazijcem raje privedejo boksarja Zavca, saj so današnji umetniki, znanstveniki itd. tako za dijake kot za organizatorje bolj ali manj anonimusi. Današnjim Slovencem ne predstavljajo več nikakršnega vodila, vzora, ne vlivajo spoštovanja. Spomnimo se, kako so včasih vsi poznali izvrstne igralce, denimo Severja, Kačičevo, Potokarjevo itd. In danes? Akterje v nekakšni Kmetiji? Seveda, saj umetniki niso spoštovani, v vsesplošni evforiji preganjanja in lova na razne čarovnice jim raje pregledujemo tanke žepe, če ni notri morda kak kovanec preveč.) V smislu produkcije tiska kot deklariranega odgovora na potrebe ljudi se da vsebine, ki bi dale besedo duhovno razvitim ljudem, zlahka ukiniti. Še hitreje in lažje se da to nalogo izvršiti s televizijskim sporedom. Globlji vzrok vsega tega je v omenjenem zmagoslavnem pohodu navzven smehljajočega se, navznoter pa zasužnjujočega kapitala, ki prevzema ključne vzvode vodstva in oblasti. Vendar ne samo to, tudi prihuljenega hoda njegovega velikega brata cenzorja.

Eklatanten primer je sveža informacija o pokleku vodstva Salzburškega festivala in županje pred zahtevami sponzorjev, da umaknejo uvodni govor mednarodno priznanega sociologa Jeana Zieglerja, pri čemer se kot razlog za umik navaja namišljeno Zieglerjevo prijateljevanje z Gadafijem. V resnici jim je Ziegler trn v peti zaradi svojega razkrivanja »friza« njihovih dejanj, motivov zanje in hudih posledic za ljudi po vsem svetu. Sponzorji, ki si preko kapitala lastijo duha, so sedaj lahko ta moteči element enostavno izrezali iz vidnega, glamuroznega, ekskluzivnega položaja uvodničarja k festivalu. Govor je avtor sicer objavil v nemškem časopisu Süddeutsche Zeitung in je dostopen na spletu, toda vsebina sestavka je s tem vendarle izgubila svojo naostreno špico in se ni zares plasirala med najvišjo elito. Škandal, ki je nastal – vidni avstrijski umetniki so izrazili svoje nestrinjanje – je »velikim« morda celo prišel prav, saj so lahko porožljali z orožjem, češ: »Zmaga je vendar naša!« Pa smo tam, to se dogaja danes z mislijo: potisnjena naj bo v minornost, naj se izenači s slehernikovim pritoževanjem čez sosedov plot. Navsezadnje je to tudi manipulacija z možnostjo množičnega dostopanja do mnenjskih objav, ki je bilo sicer zamišljeno kot demokratično sredstvo slišnosti in tudi kot kontrola sistemov.

Kaj je hotel Ziegler? Moč umetnosti je želel povezati s pomočjo tistim, ki so danes v tem, celovito gledano, še vedno prebogatem svetu najšibkejši, ljudem, kot so ničesar krivi otroci, ki v Afriki (po nepotrebnem) umirajo od lakote. Ker se Salzburškega festivala udeležijo tudi najbogatejši iz sveta kapitala, bančni mogotci, voditelji megakoncernov itd., je apeliral nanje, naj v tem trenutku, ko se preko umetnosti lahko srečajo sami s sabo, ko se lahko odpre srce in se poveže z umom, prenehajo razmišljati o dobičkih in začnejo raje razmišljati o globalnih, človeku prijaznih rešitvah, skratka, naj pozabijo na kupčkanja, na rast kapitalskih dobičkov, na umazane poteze, ki gredo na račun najrevnejših, najšibkejših. V članku ugotavlja, da je bil kapital vedno močnejši od umetnosti. Sama bi dodala, da na kratek rok res, na daljšega pa je umetnost doslej še vedno zmagala, obstala je in širila obzorja, meje, duha.

Kaj ima Monsieur Croche, namišljeni kritični nergač, ki si ga je zamislil Claude Deussy kot svojega sogovornika in kritičnega opazovalca glasbene umetnosti, ki jo je Debussy kot kritik ocenjeval, tudi nešablonsko in skozi ušesa, oči in usta gospoda Osminke, opraviti z napisanim?

Povezavo najdemo v Debussyjevi popolni predanosti iskanju resnice, sebe, raziskovanju jedra svojih umetniških impulzov, ne samo v glasbenem metjeju, temveč tudi v besedi, ki mu je gladko tekla, njegov duh in um sta bila neomejena, gibala sta se skozi svobodne prostore umetnostnih medijev. Prav ta beseda danes ponika: umetniki so vpeti v ples brutalnega kapitala, komerciala je pronicala v umetnost, vse več je glasbe, ki dela kompromise, češ, nekaj »za ljudi« »je treba« vključiti. To ne velja samo za priložnostno glasbo, temveč tudi za tisto, ki je pisana za velike prireditve, festivale, operne postavitve. Ob tem pa kritika in občinstvo v tem ne vidita nikakršnega problema, celo dobrodošlo se jima zdi. Toda umetnik s tem napravi ovinek: ta element je težko v celoti in prepričljivo vpeti v umetniški koncept, redko mu uspe slediti logiki sloga in strukturiranosti dela. A potiskanja umetnikove glave k tlom in vsiljevanja vseh mogočih kompromisov s tem še ni konec. Uklanjanje različnim razpisom, ki jih pišejo ljudje, ki od umetnikovega dela pravzaprav živijo, a jih ne oblikujejo v skladu z njegovimi realnimi potrebami, saj se vanje sploh ne poglabljajo, pristajanje na vsakršne pogoje, da le pride do realizacije – ta pozicija se raztegne v zrela umetnikova leta, umetniku pa se redko posreči zbrati moč za dirigiranje svojih zamisli in oblikovanje primernih tal za nastajanje kvalitete, rasti, inovacije.

Tu začutimo izključenost umetnikove misli, tu se pokaže tudi vzporednica z drugimi izključenci, z znanstveniki in vsemi tistimi, ki so s svojimi raziskavami, svojimi kontemplacijami itd. napredovali in prišli do novih spoznanj in odkritij. Velika nevarnost se skriva v tem, nevarnost za nas same in za naše zanamce, da namreč zdrsnemo v nov razdelek na premici zgodovine, v prostor, v katerem bo izginila samoumevnost dostopanja do dobrobiti, ki so nastale na podlagi zelo pogumnih in naprednih ljudi-borcev, ki so se borili z besedo, sliko, glasbo in s svojim telesom. Nekaj samoumevnosti je bilo že v davnini, v času jamskega človeka, ko že lahko najdemo nekatere glasbene umetnike, slikarje itd. Toda očitno moč pesti, nožev, kamnov ni bila tako uničujoča, kot je danes kapital, ki se postavlja kot zlato tele na previsok piedestal s pomočjo vseh ljudi tega sveta, ki temu tudi nezavedno pritrjujejo.