04.10.2011

Koliko spremembe?

V prvem zapisu v rubriki Mnenja pisatelj Andrej Blatnik piše o razhajanju med željo zasedb, da zvenijo vedno drugače, in željo občinstva, naj bandi zvenijo vedno enako.

Andrej Blatnik

Andrej Blatnik (foto: osebni arhiv)
Foto: osebni arhiv

Priznam: Petra Hooka nikoli nisem prav posebej maral. Mačo pozer z basom, ki mu visi tako nizko na bokih, da ne more iti za kaj drugega kot za falični podaljšek, kar dodatno poudarja z grabljenjem za njegov vrat celo takrat, ko ne igra. To gotovo ni značaj, ki bi Ianu Curtisu lajšal življenje v skupnem bendu Joy Division, kaj šele na svetu. In Joy Division so se v zgodovino pred tridesetimi leti zapisali (in v njej obstali) predvsem zaradi Curtisa (in, pripomniti si upam, zaradi producentskih vragolij še enega pokojnega, namreč Martina Hannetta, ki je s svojimi prostornimi toni in odmevi dal njegovemu patosu ustrezno zvočno sliko), ne pa zaradi Hookovih basovskih fraz, čeprav seveda ni le »pač še en rokerski basist«. Sam pravi, da se je za visoke basovske lege odločal zato, ker se ga na slabih ojačevalcih z začetka kariere drugače sploh ne bi slišalo. Naj verjamemo ali ne, Joy Division brez Curtisa (torej New Order) so se mi zmeraj zdeli sicer čisto solidna zadeva, vendar nekako, kako naj rečem, eni izmed mnogih. Vendar je bilo bolje, da so nadaljevali po svoje, kot da bi ponavljali tisto, kar so skupaj z Ianom počeli prej. Tako in tako so premnogi poskušali biti kot Joy Division, vendar se ni nikomur posrečilo. Morda se tudi Hooku, Sumnerju in Morrisu ne bi.

Dodatno je moje nezaupanje v Hooka povečalo branje njegovih tematskih spominov z naslovom The Hacienda: How Not to Run A Club, v katerih se spominja legendarnega manchestrskega kluba Hacienda, toži, kako so ga vsi okradli (kar se ne ujema povsem s pritožbami njegovih nekdanjih soigralcev iz skupine Freebass, da se namreč njegova denarnica vidi iz vesolja, ker je naphana s krvavim denarjem Iana Curtisa), in se hvali, kako dobro so stalnemu bankrotu navkljub žurirali: droge, pretepi, avtomobilski trki … Egotrip na kubik, minimalno razumevanje ne le družbenih protislovij, temveč tudi ustvarjalnih procesov, sem zaključil in vrgel knjigo na kup odvečnih. (Cinik bi pripomnil, da jaz nimam razumevanja za pravo rokersko kulturo!)

Peter Hook and the Light (foto: Chris Girsbeck, www.peterhook.co.uk)Vendar je Hook še zmeraj basist nekdanjih Joy Division, benda, ki nase navleče vsako novo generacijo, in še zmeraj je Closer najbrž plošča, ki je najbolj vplivala na mojo mladost, kakor sem nekoč rekel ob priložnostni anketi med uredniki revije Literatura. (Zanimivo, enako je rekel Urban Vovk, ki je rojen na isti dan kot moj brat, torej je osem let mlajši od mene! Nadgeneracijsko sporočilo?) In seveda, ko sem na drugi dan svojega septembrskega bivanja v New Yorku opazil, da bo Hook s svojim bendom The Light igral kompleten Closer, ni bilo zadržkov. Za razliko od odličnega pisca o sodobni glasbi Simona Reynoldsa, ki v svoji novi knjigi Retromania: Pop Culture's Addiction to Its Own Past pravi, da se izogiba koncertom ponovno združenih bendov, mene zanima, kdo se zna dostojanstveno postarati. Svetovni prvak na tem področju je resda Leonard Cohen, vendar še marsikdo drug zveni odlično iksipsilon let pozneje. Ste bili na Swans v Kinu Šiška? Ampak Closer brez Curtisa? How far can it go?

Proti pričakovanjem je bil koncert precej dober. Closer je bend rahlo našponal, bil je močnejši, ne tako zračen kot v originalu, vendar Hook s petjem Curtisu, kdo bi si mislil, ni delal sramote, bas pa je skoraj v celoti prepustil svojemu sinu (!), ki je šel včasih nižje (ne z držo basa, to je nemogoče, ampak s frazami); sam ga je sicer imel ves čas obešenega okrog vratu, vendar bolj iz navade, se zdi (pustimo zdaj psihoanalizo srednjih let ob strani). Nekatere hannettovske ritemske zvoke so imeli razumno posnete, ostalo pa je bilo zgledno odigrano, kitarist je očitno vzel vse faze kitarske evolucije od Les Paula do Glenna Brance … Motilo me je le Hookovo rokersko nastopaštvo, ki jasno kaže, zakaj ni razumel Curtisa, morda pa tudi, zakaj sta ga Sumner in Morris vrgla iz New Order, kar je komentiral v svojem pričakovanem slogu, da je to tako kot Queen brez Freddieja Mercuryja. (Hmm, kaj pa igrati Closer brez Iana Curtisa?) Vendar je mačo poziranje (da se Hook v besedila ni poglobil tako kot Curtis, je dokazal med drugim s tem, da je prekinil nastop, ko je opazil, kako eden od poslušalcev fizično obračunava z mladeničem, ki mu je otipaval spremljevalko!) motilo le mene. Vsi drugi so nemoteno uživali v vsem znanih komadih. Seveda, zvenelo je skoraj kot Joy Division iz leta 1980 – morda tako, kot bi zvenel Closer, če bi ga Joy Division posneli leta 2011, ko se svetobolje prodaja precej slabše kot pred tridesetimi leti. Tempora mutantur … et nos mutamur in illis, bi rekli latinski rokerji.

Prav res: koliko se bend lahko sploh spremeni, da preživi? Poslušalci ga poslušajo vedno znova, na vsaki novi turneji in vsaki novi plošči, prav zato, ker vedo, kaj bodo slišali.

Prav res: koliko se bend lahko sploh spremeni, da preživi? Poslušalci ga poslušajo vedno znova, na vsaki novi turneji in vsaki novi plošči, prav zato, ker vedo, kaj bodo slišali. Ko so Rolling Stones iz kitarskega rocka poskušali (po Mickovi volji in ob Keithovih stisnjenih zobeh, preberite si na hitro njegovo kot-da-avtobiografijo Life) preiti v modne disko zvoke, so poslušalci padali v nezavest. Od jeze. In še danes se spomnim mešanice občutkov, ki so nas kolektivno preplavljali, ko smo zapuščali dvorano v Cankarjevem domu konec osemdesetih – Miladojka Youneed, ki je s prvo ploščo Ghastly Beyond Belief dala vedeti, da ima Balkan vendarle s čim tekmovati z newyorško Lower East Side džezovsko sceno, kot smo si jo po tedaj redkih informacijah prek oceana predstavljali, je nenadoma priključila rezko rokovsko kitaro (virtuoznega in nesrečno preminulega Kristjana Cavazze) in vokale! Slovenski Red Hot Chili Peppers? Razočaranje? Kako naj boš razočaran, če pa tako dobro zveni! Ampak to je vendar drug bend!

Joy Division so tako naredili prav, da ni namesto Iana leta 1981 zapel Peter ali morda Bernard Sumner. Oziroma da je, ampak se je skupina preimenovala. Publika si namreč želi čim večjega približka znani blagovni znamki, morda s tistim drobnim dotikom posebnega, novega, neukročenega, ki ga je Theodor Adorno v svoji analizi kulturne industrije že davno kdaj poimenoval psevdoindividualnost: predstavljajo jo, po Adornu, stilizirani in fingirani znaki drugačnosti in upora normi: čez oko viseč koder las, brki, francoski naglas, globok glas in tako dalje. Kulturni potrošnik v resnici noče neserijskega izdelka – vendar si noče priznati, da v resnici hoče serijski izdelek, zato išče izdelek, ki svojo serijskost zakrinkava.

Simon Reynolds v že omenjeni knjigi navede primer, ko je skupina ob ponovni združitvi odlično povzela pričakovanja poslušalcev: Gang of Four so na plošči Return the Gift na novo posneli skladbe, ki so jih igrali (in snemali) pred petindvajsetimi leti. Entertainment! in Solid Gold za enaindvajseto stoletje pač. In pri tem so svojo zamisel lepo samoironično podložili že z naslovom, avtocitatnim »vrni darilo«, kar je tudi naslov ene od njihovih zgodnjih skladb, v kateri ne gre prezreti verza »everything will stop your new changing«. Če delaš nekaj drugega, se še poimenuj drugače, povej naravnost, da bo to »novi red«.

V naših krajih so nekaj podobnega kot Gang of Four naredili Buldogi. Še enkrat posneli stvari, ki so jih igrali pred tridesetimi leti, ko samostojne plošče pač niso objavili.

V naših krajih so nekaj podobnega kot Gang of Four naredili Buldogi. Še enkrat posneli stvari, ki so jih igrali pred tridesetimi leti, ko samostojne plošče pač niso objavili. In seveda niso pozabili, da je medtem minilo trideset let. Izid je bil osupljiv: s to in z naslednjo res novo ploščo so Buldogi postali eden najbolj zanimivih in najbolj uporniških slovenskih bendov današnjih zrelih dni. Glas proti, vendar začinjen s samoironijo zavesti o (ne)moči svojega glasu proti. Verz »men je komaj 14 let«, ki je že pred tridesetimi leti zvenel patetično, zdaj v pestrih koncertnih različicah zveni kot učinkovita diskvalifikacija vseh tistih, ki bi hoteli letom primerno trebušaste godce odpraviti v znani zadnji predalček »prestar za rokenrol, premlad za smrt« in jih poslati domov k družinam ali na kak šiht. »Stari? To itak že sami vemo. Pa kaj?«

Ni prihodnosti, so peli Sex Pistols v preteklem tisočletju. Danes se zdi, da rokenrol bolj skrbi to, da nima dovolj preteklosti, zato jo poskuša vzpostavljati za nazaj. Reymonds opozarja, kako so angleški mediji The Clash predstavljali kot »nove Beatles«, The Jam kot »nove Who«, The Stranglers kot »nove Doors« in tako dalje. In to se je zgodilo že s pankom, ki je kot svojo osnovno glasbeno in ideološko strategijo zastavil boj s preteklostjo! Ni kaj, za preskušanje novega se odločamo po ustvarjenih arhetipih okusa, v neznano se spuščamo po RIYL (priporočeno, če vam je všeč) namigih, in tako prihaja do, kakor ugotavlja Boris Groys, verige vzajemne valorizacije in komercializacije, ki zagotavlja nove proizvode za nova tržišča v kulturni industriji. Vse je povezano in odmerki inovativnosti morajo biti nadzorovani, da so zadeve še obvladljive; korporativistična mentaliteta pa dandanes ni več v popolnem nasprotju z ustvarjalnostjo, ampak neogibni način preživetja. V to smo povezani in privezani tudi mi, kot-da-neodvisni poslušalci. Tudi če sklenemo, da kupujemo samo proizvode neodvisnih producentov ali celo samo neposredno od bendov, smo s tem pristali, da se bomo omejili na eno samo kot-da-svobodno-izbrano tržno nišo. Pravica do izbire je izkoriščena.