01.06.2011

Na sredini se vse odpre

Pred Odzvenovim mikrofonom se je znašel Tomi Meglič iz Siddharte, ki je pred velikim koncertom na stožiškem stadionu, na katerem bodo posneli koncertni album in DVD z novimi skladbami, spregovoril o začetkih, imenu zasedbe, besedilih, politiki ...

Žiga Valetič

Siddharta (foto: Jaka Babnik)
Foto: Jaka Babnik

Kljub neznanskemu številu slovenskih pop-rock izvajalcev se redki znajdejo med tistimi, ki ves čas postavljajo mejnike, prestavljajo meje možnega in določajo nove kreativne standarde. Po sedemnajstih letih od ustanovitve ljubljanske zasedbe Siddharta se v tej pozni pomladi znova dviguje vročica okrog dogodka, ki bo v mnogih pogledih pionirski. Stožiško prizorišče bo doživelo glasbeni krst in Siddharta bo, kot edina slovenska skupina, še v drugo samostojno zaigrala v veliki nogometni areni. Hkrati bodo člani posneli koncertni album in DVD s prgiščem novih skladb, ki že nekaj časa nastajajo kot glasbene skice, posnete v njihovem vadbenem prostoru, nato pa prek interneta kapljajo do privržencev skupine. Tudi v tehničnem smislu se pripravljajo sijajni presežki, toda bolj kot vnovična evforija nas zanima pogovor s Tomijem Megličem, frontmenom in tekstopiscem, o različnih vidikih ustvarjanja. Zastavili mu bomo nekaj vprašanj, na katera smo si vedno želeli slišati nekoliko bolj poglobljene odgovore. Naš sogovornik je odgovarjal zelo odkrito.


Uspeh Siddharte je bil sorazmeren z velikim razmahom medijev v Sloveniji. Ste se takrat zavedali, da generacije glasbenikov pred vami niso imele tako neposrednega dostopa do televizije, številnih radijskih postaj, interneta, oglaševalcev?
Mislim, da ne. Prej je bil dostop poslušalcev do slovenskih skupin dokaj omejen. Najbolj neposreden stik so bili koncerti. Ko smo začenjali, se je verjetno res odvijal preporod medijskega prostora. Začele so izhajati revije, kot je na primer Doktor Music, nacionalna televizija je začela z Videospotnicami in pojavljale so se manjše komercialne televizijske postaje, ki so na začetku vrtele veliko glasbe ter s tem zapolnile program. Nekako nam je bil usojen ta moment, da smo dobili kanale, po katerih smo lahko delili svojo glasbo z drugimi.

Kaj pa nekaj let kasneje, ko je razbohoteni medijski prostor nekako postal samoumeven? Se je to kako odrazilo na vaši karieri?
Ne, vse smo jemali kot nekaj obstoječega. Nikdar nismo delali analize medijskega prostora ali načrtno razmišljali o prijemih, kako bi prišli do ljudi, ki imajo podoben okus, kot je naš. Razvijali smo predvsem sami sebe; res pa je, da smo ob tem lahko izrabljali različne kanale. Prej tudi velikih koncertov ni bilo, bile so študentske fešte in veselice. Koncertna kultura, če govorim za slovenske izvajalce, se je šele takrat zares vzpostavljala. Tudi velike tuje skupine so redko prihajale v Halo Tivoli in v Križanke. Začeli so se odpirati koncertni klubi, od Hound Doga do Orto bara, kjer smo dobili možnost igranja. Ko se odprejo takšne možnosti, pride na plano več bendov; v nasprotnem primeru se vrata garaž stežka odklenejo.

Po velikem uspehu so vaši oboževalci, pa verjetno tudi vi sami, pričakovali preboj v tujino. Ste kdaj razmišljali, da bi denimo nastopali na področju nekdanje Jugoslavije ali celo peli v teh jezikih?
V teh jezikih ravno ne. Seveda jih razumemo, ampak jih ne obvladamo dovolj dobro. Naš izraz nastaja v slovenskem jeziku oziroma, če nastopamo internacionalno, je najbolj uporabna angleščina. Da bi delali priredbe za vsako državo posebej, je preveč dela pa tudi izraz bi se s tem izgubil. Verbalna motorika oziroma retorika bi bila enostavno preveč obremenjujoča, da bi čustva lahko prišla na površje.

Si od nekdaj hotel pisati v slovenščini?
Začel sem v angleščini, ker sem poslušal tako muziko. Odraščal sem ob angleško govorečih bendih. Vedno se primerjaš, kako zveniš sam in kako zvenijo drugi, čeprav so sporočila drugačna. To najprej narediš s podobnim inštrumentom, kar je v tem primeru angleški jezik. Potem pa se mi je zdel izziv narediti to še v slovenskem jeziku. Nacionalni radio takrat ni sprejemal slovenskih izvajalcev, ki bi peli v angleščini, kar je po eni strani prav. Po drugi strani pa je to lahko omejujoče. Jaz sem kar zadovoljen, da se je to odvijalo tako, saj smo v slovenščini odkrili nekaj, česar se prej ni lotil skoraj nihče.

Navsezadnje se je postopno vzpostavljal tudi sistem avtorskih pravic. Tudi v tej luči je besedilo vse prej kot postranskega pomena. Kolikšen delež neke pesmi pripade besedilu?
Neko pravilo je, da tretjina, čeprav se lahko avtorji med seboj dogovorijo tudi drugače. Tekst lahko dobi tudi 100 %, če je tak dogovor.

Večina ljudi ponavlja staro mantro, da besedil sploh ne poslušajo, češ da jih bolj pritegne vzdušje neke glasbe, njen utrip …
Kadar se mi zdi, da mi ni treba v celoti razumeti zvočnega konglomerata, tudi sam nisem pozoren na besedilo. Pri nekaterih komadih in zvrsteh to dejansko ni potrebno in se temu pač ne posvečaš. Včasih grem za nazaj preveriti, o čem, za vraga, neka skladba sploh govori, in potem te lahko preseneti in ti postane še ljubša ali pa te popolnoma razočara in si rečeš, saj tole je bilo pa precej naivno. Spet drugič je kak tekst narejen namerno naivno, pametno naivno, zato da se lahko poslušalec osredotoči na muziko. Takrat postane vokal harmonsko-ritmični inštrument, ki artikulira nekatere stvari brez nekega smisla. Tudi to je lahko v redu. Glasba je zelo odprta stvar, ne sme biti pravil.

Kdo je prvi v skupini prebral Hessejevo Siddharto, da ste se odločili za to ime? Moja izkušnja z branjem tega romana, ko sem bil star okrog dvajset let, je bila izredno močna, in ko ste se vi pojavili nekaj let kasneje, sem bil kar presenečen nad izbiro tega literarnega imena.
Knjigo smo brali v podobnem življenjskem obdobju. Mogoče sem jo jaz prebral malo pred drugimi, kar je nenavadno, saj nisem bral veliko mimo tistega, kar smo morali brati v šoli. Najprej me je pri knjigi prepričalo to, da ni debela, da je jedrnata in se bom lahko hitro prebil skoznjo, pa tudi sporočilo, nauk je bil dovolj močan. Naslov se nam je zdel zelo speven, zato smo izbrali ustvarjanje pod tem imenom, čeprav skupina še ni bila ne vem kako dejavna.

Ime predstavlja eno največjih svetovnih religij. Princ Siddharta je namreč postal Buda. Ko ste skušali prodreti v tujino, sem se spraševal, ali fantje sploh vedo, kako mednarodno pomembno versko ime je pravzaprav Siddharta.
Osebno ga takrat nisem razumel kot verskega. Do neke mere sem te stvari poznal, res pa je, da sem se kot najstnik poglabljal v druge stvari, ki so me bolj zanimale. Kasneje sem razmišljal, da na neki ravni res lahko prihaja do konflikta med neko ideologijo in med tem, kar počnemo mi. Ime ima svojstveno moč, edina vzporednica pa je ta lik, Siddharta. Če bi prej bolje poznali ozadje, bi se verjetno odločili za drugačno ime, ki bi nas manj omejilo pri ljudeh, ki prvič slišijo za nas.

Mogoče se ne zavedamo, ampak na sredini je vedno neka masa ljudi, ki so »vodljive ovce«, vsak od njih pa se ima za marginalca in posebneža. Zaradi tega vsi stopijo na robove, takrat pa na sredini ostane povsem prosta pot. In če greš po njej, začneš naenkrat izstopati.

Osebno so mi všeč nekatere vaše pesmi, ki niso bile hiti ali singli, in v nekaterih celo prepoznavam odmev Budovega sporočila. Siddharta je namreč doživel razsvetljenje po dolgih letih odpovedi vsemu posvetnemu, in to v trenutku, ko je slišal glasbenika uglaševati strune. Preveč napeta struna je imela previsok zven, premalo napeta pa prenizkega. Spreletelo ga je spoznanje, da je v življenju najpomembnejša srednja pot. To tudi sam izpoveduješ v pesmi Ciklon Orka. Naključje?

Naključja potrjujejo nekaj, kar mogoče tiči v podzavesti, potem pa počasi prihaja do zavesti. To je zelo pogosta stvar. Ponavadi je res tako, da se na sredini vse odpre. Mogoče se ne zavedamo, ampak na sredini je vedno neka masa ljudi, ki so »vodljive ovce«, vsak od njih pa se ima za marginalca in posebneža. Zaradi tega vsi stopijo na robove, takrat pa na sredini ostane povsem prosta pot. In če greš po njej, začneš naenkrat izstopati.

Ste ena redkih slovenskih skupin, ki je zmožna ustvariti povsem svoj univerzum, tudi v likovnem, vizualnem smislu, v katerega znova in znova vabite svoje privržence. Kako to dosežete?
Tako, da se odločiš svet, v katerem živiš, pobarvati in narediti prijetnejšega in najbolj iskrenega zase. Šele takrat lahko zares dihaš in stojiš, ker so tla pod tabo povsem trdna. Če se ukvarjamo s tem, da delimo svoje ideje in glasbo z drugimi, je prav, da ljudi povabimo zraven in jim pokažemo svet z našega zornega kota. Tisti, ki razmišljajo podobno, so začeli z nami tudi ustvarjati. To so nekateri likovni in video ustvarjalci. Večina sodelovanj se je zgodila zato, ker smo bili feni drug drugega, ne pa zato, da bi kdorkoli dajal drugemu službo. Vse temelji na užitku ustvarjanja.

Ta vaš svet je do neke mere fantazijski.
Zelo.

Zdi se mi, da ste se vizualno pa tudi duhovno razvijali nekako v koraku s fenomeni Gospodarja prstanov, Matrice. Mlajše generacije se s tem zelo istovetijo. Berejo fantazijsko literaturo, napajajo se pri vampirjih, magih, čarovnikih, srednjeveškem nasilju, spremljajo postapokaliptične ljubezni … Tudi sami črpate iz teh stvari?

Domišljija ne more kar priti od nekod. Če si zamislim, da nekje obstaja planet v obliki vrtnice, je vesolje tako ogromno, da sem skoraj prepričan, da res obstaja.

Niti ne. Jih pa ustvarjamo. Ne prerisujemo, ampak narišemo nekaj novega, po svoje. Vedno se nam je zdelo, da človeški um najbrž ni vse, kar je v vesolju možno. In če si um lahko nekaj zamisli, verjamem, da to najbrž tudi obstaja. Domišljija ne more kar priti od nekod. Če si zamislim, da nekje obstaja planet v obliki vrtnice, je vesolje tako ogromno, da sem skoraj prepričan, da res obstaja. Če ne drugje, v možganih.

Ljudje, s katerimi ste v zadnjem obdobju sodelovali, so na primer likovni ustvarjalec Blaž Porenta, fotograf Marjan Krebelj, režiserka Nana Milčinski … Če vaša sodelovanja primerjam z drugimi sodelovanji, ki jih rojeva slovenska estrada, se mi zdi, da vam je bliže kot pop komericala vendarle umetniški izraz.
Ne vem … Če bi rekel, da počnemo visoko umetnost, bi bil kar malce drzen. Delamo predvsem z ljudmi, ki se nas dotaknejo. Res pa je, da nikdar ne gremo v sodelovanje samo zato, da bi nekaj postalo vsesplošno ljudsko ali da bi imelo komercialni izid: »Aha, zdaj si ti ta trenutek na vrhu pa tudi mi smo, dajmo nekaj narediti skupaj.« Do sodelovanj je vedno prihajalo iz prijateljstva ali iz firbca, spoštovanja. Takšno je bilo tudi sodelovanje z Laibach.

Pesem B Mašina v angleškem jeziku in v priredbi skupine Laibach se bo pojavila celo v znanstvenofantastični filmski komediji Iron Sky, ki zasmehuje nacizem …
Do Laibach imamo res veliko spoštovanje. Imeli smo srečo, da so pristali na sodelovanje in potem tudi sami izrazili tako željo.

Siddharto odlikuje tudi skrb za vizualno - od odrskega nastopa prek ovitkov do fotografij (foto: Jaka Babnik)

Razvoj je spontan, to pa zato, ker smo popolnoma nepremišljeni v njem. Sam od sebe nas vodi v zelo različne zvrsti.

Na začetku so vas poskušali strpati v različne glasbene predale: numetal, omenjali so podobnost s Heroes del Silencio, album Rh- je prinesel nekaj simfoničnega rocka, ob Petrolei se je govorilo o garažnem zvoku. Koliko ste zares samosvoji in kako sami vidite svoj razvoj?

Razvoj je spontan, to pa zato, ker smo popolnoma nepremišljeni v njem. Sam od sebe nas vodi v zelo različne zvrsti. Neka nemška glasbena revija je tri dolge vrstice porabila, da je naštela vse primerjave, na koncu pa so pisci opazili, da so našteli vse. Vse to so samo preobleke, v katerih uživaš. Na bazen grem v kopalkah in ne v večerni obleki, medtem ko grem zvečer lahko ven z bulerji in ketnami, oblečen v črno. To sta dva ista človeka, ki ne da se prilagajata okolju, ampak se v tej opremi v tistem trenutku najbolje počutita.

Eklekticizem?
Že od samega začetka smo ustvarjali stvari, ki so se, kar se tiče žanra in idej, povsem izključevale. Imamo povsem prosto pot in ustvarjamo, karkoli hočemo, ne da bi nam kdo lahko rekel, kaj pa se greste zdaj. Ljudje so se navadili, da lahko naredimo nekaj, kar je za nas mogoče tipično, ali pa nekaj povsem netipičnega. Smo na sredini, zato imamo dovolj prostora, da zajamemo vse.

Ena od novih pesmi, ki jih delite na spletu in s tem pripravljate teren za snemanje velikega koncerta v Stožicah, kjer bosta nastala koncertni album in DVD, se imenuje Spet otrok. V idejnem smislu je dokaj klišejska, ampak toliko bolj neposredna …
Po vsem, kar smo že ustvarili, ni nobena stvar več klišejska. Bila bi, če bi ves čas igrali samo tovrstne pesmi, česar pa nismo počeli. Žene nas tudi to, da sami zase na novo odkrijemo kakšno stvar, ki so jo vsi ostali lahko spoznali že pred nami. Podobno, kot če bi šel vrhunski plavalec skočit v Planico. Ne bi bil prvi, kot plavalec pa bi bil eden redkih.

Pred leti, ko ste izgubili saksofonista, se mi je zdelo, da ste izgubili nekaj funky naboja. Zakaj je pravzaprav prišlo do tega? Sprašujem zato, ker opažam, da je saksofon v rock glasbi postal zelo zanemarjen inštrument. Včasih je bil veliko bolj prisoten.
Res je. V nekem obdobju je imelo veliko skupin saksofon. Na primer Miladojka Youneed ali Demoliton Group, ta ga ima še danes. Cene je odšel zaradi lastnih potreb, ker je po duši džezist in pri nas ni mogel izživeti vsega. Nekako se je odbijal od dveh žanrov, ki nista bila najbolj kompatibilna. Z njim smo predvsem izgubili ogromno humorja, ki ga je še danes sposoben zelo iskreno deliti z vsemi. To se je najbrž poznalo tudi skozi njegov inštrument.

Mi teh pravil nismo brali za noben žanr, zato se nam ne zdi nič narobe, če jih kršimo.

So tvoja besedila in besedne igre postale malo duhovitejše? Vzemiva za primer Brezokoff ali Rooskie. Kombinacija metalskega zvoka in humorja ni ravno običajen postop.

Nekaj tega humorja gre na lasten račun in na račun splošne preresnosti – kot nekakšna parodija oziroma parodični otoki v naši glasbi. V metalu je tega res bolj malo, obstajajo določena pravila, česa se velja posluževati. Mi teh pravil nismo brali za noben žanr, zato se nam ne zdi nič narobe, če jih kršimo. Seveda v dejanskem življenju to ne gre tako, lahko pa si to privoščiš v glasbi.

Na Siddhartinem Maratonu me je presenetilo, da je bil tvoj vokal po petih urah še vedno v dobri formi. Kako je s hripavostjo pri tako dolgih nastopih?
Po uri in pol petja si vedno hripav. Hripavost je vedno prisotna, ampak ko poješ, je ni. Bolj ko takrat paziš na vokal, slabše je. Vokal, glasilke, vse to so mišice, ki jih je treba gnati. Upam, da bodo zdržale čim dlje. In tudi v telesu se ves čas sproščajo neki sokovi. Če imaš pred sabo pet ur petja, se v tebi sprošča marsikaj.

Siddharta na bežigrajskem stadionu l. 2003 (foto: Stane Sršen - RTV SLO)Je stadion največ, kar lahko doseže slovenski rock bend?
Ne. To je samo ena izmed draži, ki si jo želiš imeti zato, da je vse skupaj zanimivejše. Mislim, da ljudje potrebujemo stvari, ki niso povsem vsakodnevne, ki so drugačne. Stvari, ki bi jih slovenski ali tuji bendi še lahko počeli, pa je toliko, da jim ne vidim konca. Zelo zoprno bi mi bilo sprejeti, da bi bil stadion največ, kar bi lahko dosegel katerikoli izvajalec v Sloveniji.

Malo se vrniva k besedilom. Na prvem albumu Id si pisal zgodbe, miniaturke iz življenj malih ljudi: Farmer, Stipe, Le Mavrica … Potem si se od tega malce odmaknil in začel bolj neposredno naslavljati notranji svet človeka. Bi znal pojasniti, zakaj?
Mogoče je pri ustvarjanju bistveno to, da se ne ponavljaš. Ko je nekaj povedano, lahko spet govoriš o tem šele čez nekaj časa, ko si pridobiš nove izkušnje in lahko na stvari pogledaš z drugačnega gledišča. Veliko stvari napišem v množini, ker se z nekom poistovetim ali vidim, da se drugi poistovetijo z mano. Tako je bilo predvsem na Rh-, zato so pesmi izpadle bolj himnično. Tako v domišljiji kot v realnem življenju obstajajo zgodbe, in jaz pač opisujem oboje. Besedila so kot spermiji, odvisno je, kaj hitreje priplava. Enkrat je to zgodba, drugič so to notranja občutja, tretjič neki klic k združevanju ali razbijanju nečesa; brez premišljenih načrtov glede tega, kaj bi bilo dobro, da v nekem trenutku nastane.

Pred leti sem zasledil, da si študiral geografijo. Ti je uspelo dokončati študij?
Žal sem končal na sredini, ker nas je glasba tako potegnila vase. Zaradi balkanske lenobe se mi ni dalo početi dveh stvari hkrati. Me pa geografija še vedno zelo zanima. Tako kot za glasbo tudi za študij ni nikoli prepozno, ampak zaenkrat raje posvečam čas glasbi, preko katere pa spoznavam tudi veliko geografije.

Zdi se mi, da narava ves čas sodeluje z nami, z mano, zato imam občutek, da se ji je treba na neki način zahvaliti za to. Nimam občutka, da nas hoče obrcati, ampak da je kvečjemu tolerantna.

Besedila na zadnjih dveh albumih se v veliki meri vrtijo okrog narave in že od drugega albuma, Nord, naprej so metafore, ki jih uporabljaš, postajale vse bolj zemeljske, naturalistične. Pesem Narava je postala tudi del napovednika za aktualni celovečerni dokumentarni film Sfinga. Je pisanje o naravi zavestno, premišljeno?

To je kar zavestno, ja. Odprt prostor – kar narava je – je zame nekaj zelo osvobajajočega. Zdi se mi, da je tam narejenih ogromno velikih stvari, ki so v mikropogledu neverjetno detajlne. Zdi se mi, da narava ves čas sodeluje z nami, z mano, zato imam občutek, da se ji je treba na neki način zahvaliti za to. Nimam občutka, da nas hoče obrcati, ampak da je kvečjemu tolerantna. Ne spreminja se preveč, vsaj ne prek meje tega, kar bi človek še lahko sprejel. Vidim jo kot osebo ženskega spola, kar v našem jeziku tudi je. Kot neko mamo, ki ima srce in tisoče rok, s katerimi te zna pomiriti, malo razdražiti in nasmejati. V tem je zelo nepredvidljiva, kar je pri človeku redko.

Na koncu me zanima še to, kateri kulturni dražljaji te najbolj prepričajo. Kakšni filmi so ti všeč, katera glasba se te dotakne, po kakšnih knjigah posegaš?
Nisem ravno največji knjižni molj, kar jih obstaja v krogu sto metrov, me pa poleg geografije zanimata tudi astronomija in fizika. Doma imam knjige s teh področij. Vsega ne razumem takoj, zato jih berem večkrat. Te knjige so še vedno bolj poljudne narave, gre za avtorje, kakršna sta na primer Brian Greene in Stephen Hawking. Všeč so mi opisi narave z znanstvenega vidika, ki te res lahko osupne.

Pri filmih sem tip človeka, ki si velikokrat ogleda filme, kakršni se lahko komu zdijo preveč komercialni. Tudi tak film me včasih gane, ker ga ne grem gledat s predsodkom. Tudi če ima neki film milijardo dolarjev zaslužka, ima gotovo v sebi nekaj, kar bo zanimivo tudi zame. Nervozen pa lahko postanem pri art filmu, ki je za koga drugega navadna poza. Včasih so ljudje prepričani, da je treba hvaliti nekaj, česar ne razumejo, in se pretvarjati, da razumeš. To se mi zdi patetično, ni mi blizu; ne bom pa rekel, da jaz razumem vse filme. Včasih, ko česa ne razumeš, si to lahko predstavljaš tudi po svoje, kar je s stališča avtorja mogoče narobe, v resnici pa zelo v redu. Tudi mi puščamo odprt prostor za interpretacijo. 

Res, vašim besedilom nekateri očitajo, da so nerazumljiva, da so abstraktna …
Nekateri so imeli v preteklosti srečo, da jim ni bilo treba razlagati, kaj so pravzaprav ustvarili. In kasneje je nastalo tisočkrat več literature o tem, kar je ta človek hotel povedati v štirih verzih. Danes moraš nekako sam pojasnjevati, kaj si napisal, ker si ljudje ne vzamejo dovolj časa za lastno interpretiranje. Ampak prav ta interpretacija je v končni fazi največji užitek! Če hoče človek do črke slediti temu, kar sem napisal, brez vpletanja svojih lastnih čustev, je stvar zanj dolgočasna. Sam po sebi namreč nisem niti približno tako poseben, da bi kogarkoli tangiral.

@http://www.youtube.com/watch?v=ctdciPPXrjE@