08.09.2011

Neomajni užitek

Na prvem albumu po desetih letih Demolition Group brezkompromisno in brez dlake na jeziku secirajo stvarnost, da ušesom ne gine krvavenje – dobesedno ali zgolj simbolično. Ni čas za šminko.

Igor Bašin

Planet starcev

Demolition Group

Planet starcev

Sintetic Production
2011

Po desetih letih je Demolition Group postavila na polico nov album, ki nima hita, zato pa moč prodorne in kritične misli ter volumen mogočne in trde glasbe ostajata stebra njene demolicije. Brezkompromisno in brez dlake na jeziku secira stvarnost, da ušesom ne gine krvavenje – dobesedno ali zgolj simbolično. Ni čas za šminko.

Pred dnevi sem naletel na razgret razgovor posameznikov, ki so čez poletje obiskali nekaj glasbenih festivalov širom Evrope. Ko so dojeli, da pravzaprav govorijo in si dopovedujejo isto, so srčno in v en glas nadaljevali skupno nazdravljanje sklepu, da so med vsemi ulovljenimi, slišanimi in videnimi izvajalci na poletnih odrih imeli največ jajc prav »starci« – skupine in izvajalci, ki so že dolgo na sceni ali pa so se po premoru vrnili nanjo in so že krepko osiveli ter presegli kritična srednja leta. Gručica zbranih istomišljenikov je naštevala: da ne poznajo kompromisov; da sučejo najostrejše mačete, jezike in zvoke; da niso podlegli bolečinam v križu, kaj šele letom; da so dali vse od sebe; da so odpihnili anemičnost in dobesedno razbili mlečnozobe mlajše glasbenike. Ob poslušanju tega vznesenega nabijanja me je prešinilo, da lahko vse te atribute pripišem tudi našim »starcem« iz Demolition Group, ki so se po kriznih letih odsotnosti vrnili na odre, jih dodobra pretresli s skoraj do bolečine preglasnimi koncerti in vse skupaj zabili z novo ploščo zgovornega naslova, Planet starcev.

Čeprav navedba starcev v naslovu ni toliko samoironična pripomba kot odziv in razgaljanje stanja stvari in duha v svetu in domovini, je v vsaki šali nekaj resnice. Tako kot so člani Demolition Group neomajni, kar zadeva okolico, so taki tudi do sebe. Ne prikrivajo, da so bili v zadnjih tridesetih letih soudeleženi v družbenih igrah in premikih. Zavedajo se, da so (bili) celo sostorilci, da so (bili) zraven. Vendar »direktorska« zasedba ostaja samokritična in daleč od narcizma, zato ji ne moremo očitati pohlepa, pokvarjenosti ali hinavščine. Njena pojava je od nekdaj svojeglava in trmoglava, skoraj strašljiva. Vsak njen korak je (bil) dobro premišljen. Tudi poslovno. Recimo, sodelovanje zasedbe s Heleno Blagne v skladbi Dež na najodmevnejši plošči, Neovangeliju (1998), je bilo predrzno. Šlo je za korenit korak iz stereotipnih okvirjev kulturnega vedenja pri nas, za spremembo pozicije v javnem življenju, za uspešen poskus premagati večne delitve na našem glasbenem polju – bojišču. Šlo je za kontro. Šlo je za to, da so njeni člani drugačni od ostalih, da se ločijo od ostalih. Vendar pri tem nikakor ni šlo za kompromis, niso izdali svojega bojevitega etosa. Ostali so Demolition Group.

Na Planetu starcev niti pomislimo ne na kakšen kompromis, saj ostaja skupina do konca neomajna, tako do sveta kot do sebe. Koža članov zasedbe je tako debela, da jim prav nič ne more priti do živega, in zato ne izbirajo lahkih poti. S sebe so odvrgli še zadnji ščepec preračunljivosti. V prepoznavnem slogu se deroče zlivajo nerjaveča poezija Gorana Šalamona, polna pljuča saksofonista Jožeta Pegama, ostre kitare Bojana Fifnje, ki reže prste prej po britvah kot po strunah. Matjaž Pegam neomajano pelje zvok do rdečih, skrajnih nivojev in zahteva od nas, da glasneje in še glasneje nabijamo njihovo ploščo v lastna ušesa. Do vrha. Do konca. Pomlajeni z ritem sekcijo bratov dvojčkov Gregel napadajo naravnost v središče našega sluhovoda, in tudi razuma. Ne popuščajo in ne spustijo nas iz svojega objema. Bičajo, zbadajo in meljejo do obisti.

Nastala je plošča, na kateri ne najdemo skladbe, ki bi jo lahko okitili z nazivom hit. Vendar to ne pomeni, da skladbe niso čvrste, privlačne, intimne, udarne.

Ko so se leta 2008 ponovno zbrali, še z bobnarjem Urošem Srpčičem, je bil prvotni načrt, da nove skladbe snemajo sproti v svojem studiu, jih obešajo na domačo spletno stran in dajo v prosti pretok. Tako naj bi javno in brez naglice nastajal album. Zaradi ustvarjalnih razhajanj je odšel Srpčič, na njegovo mesto pa je sedel Ivica Gregel. V stroju zvočnega zidu, ki nastaja in se je utrdil v teh tridesetih letih, je bil sicer novopečen, a se je hitro odzval in dobro znašel v družbi »starcev«. Očitno mu je bil velik izziv vstopiti v to mesnato (z)godbo. Pri hitrem in uspešnem vskoku mu je bil zagotovo v veliko pomoč in oporo brat dvojček Tomi, ki je pri Demolition Group od začetka zadnje faze. Tudi slednji je imel veliko nalogo, nadomestiti je namreč moral enega od ustanovnih in temeljnih članov, basista Nikolo Sekulovića. Tomi se je že s Srpčičem dobro ujel, z bratom po krvi in datumu rojstva pa je šlo samo še lažje, pa čeprav sta dvojčka po značaju zelo različna. Nastala je plošča, na kateri ne najdemo skladbe, ki bi jo lahko okitili z nazivom hit. Vendar to ne pomeni, da skladbe niso čvrste, privlačne, intimne, udarne. So krvave in stvarne. Nagovarjajo in so v prvi vrsti izrazito odprte. Dajejo veliko svobode in prostora vsakemu članu posebej, da se reprezentativno izrazi in hkrati prispeva svoj levji delež h kolektivni igri, ki diha kot en organizem, kot ena žival.

S Planetom starcev Demolition Group ne obuja herojskih časov, ampak se ravna po vesti in željah. Skupina je album izpred desetih let, Bič Luč+Upanje, posnela v lastni režiji, kar je bil korak v aktualno smer in hkrati obračanje k izvornim časom, ko sta se po razpadu Gast'r'bajtr's sprožila vzporedna in stilsko dokaj različna projekta Demolition Group in Silver Baracudas, godbo pa je izdajala v samozaložbi Opus Mannum. Po vseh pripetljajih s sponzorji, partnerji, založniki, zvezdniki, filmarji, gledališčniki, drugimi umetniki in estradniki se je Demolition Group danes vrnila k izvornim principom, na katerih tudi temelji Planet starcev. S tem je skupina utrdila svojo nedotakljivost in neodvisnost in je le še bolj neomajna. Ničesar nima izgubiti, še posebej zato ne, ker deluje za lastni užitek.