O glasbenem spominu, zasidranem v morsko dno

Poletje že naznanja svoj odhod, morski dnevi so prešteti. Ležim na plaži in na misel mi pride, da bi namesto opazovanja sveta z očmi poskusila kaj izluščiti o njem z ušesi. Čez leto hrepenim predvsem po zvoku morja, potem po dotiku in nazadnje po gledanju morske pokrajine. Ta izvir življenja nam še vedno napolni življenjske izpraznjenosti na vse tri načine. Zvok je neprestano tu v svojem toku neštetih manjših tokov, ki vključujejo tišino, posamične šume in ritem pljuskanja ob obalo, ritem je živ, tudi ta je v večnem gibanju. V vodi v nas naplavlja nešteto majhnih, živih valovanj, ki obkrožajo telo in se odzivajo na gibanje v vodi. Morje napolni vid z neštetimi odtenki modre, sive, temne, bele, v neprestanem preslikovanju, preskakovanju, nepopolnem ponavljanju, kar ga napravi pravzaprav mnogo bolj popolnega.

Hrepenenje po morju, ki me zajame v ujetosti sivega, zimskega ljubljanskega betona, primerjam s tisto davno željo po obvladovanju glasbenega jezika, ki se mi je tedaj zdel tako veličasten in ki je porodil težnjo po ustvarjanju glasbene materije. To jedro kar je v človeku in enkrat se zgodi, ta stik, ta vulkanski izbruh. Potem se zadeva umiri in oblikuje se tanka rečica, ploveč po njej dalje se mojstri jezik, nešteto spominov na že dosežene rešitve nas žene dalje. Lepo je poslušati skladateljske prvence, ko je jezik še okoren, včasih blebetav, ker je čutiti toliko strasti in želje po skladanju. Ko je približno leta 1983 poslušal moja prva dela beograjski skladatelj Vladan Radovanović, uglajen, kultiviran izobraženec, je omenil prav to, koliko želje in zagona je čutiti v teh delih in da bo to kmalu izginilo. Isti potek je seveda prisoten tudi pri drugih umetnostih; sama to največkrat opazim pri poeziji, ki je v nekaj segmentih glasbi zelo blizu. Predvsem v odnosu do trenutka in njegove vpetosti in povezanosti z večnostjo. Pojavi se verz, beseda, zven, in že se odpre nov, nesluteni prostor, bodisi prežet s čustvom ali pa tudi ne, vseeno. V glasbi se skozi strukturo vseh parametrov, skozi katere je skladatelj/ica glasbo ustvaril/a, zasveti en sam trenutek, ki je navržen in ne nujno pripravljan, in ponudi celovit doživljajski uvid. Morda boste dejali, no, saj to se zgodi tudi v filmu, ob doživljanju slike, kipa … Pa vendar gre za posebno rahlost abstrakcije, minljivosti, neujetosti tega hipa, ki je poeziji in glasbi skupen.

Najbolj neprijeten stranski produkt rasti umetnikove osebnosti je občutek unikatnosti njegovega sveta, ki zaradi neprestanega preučevanja in ukvarjanja z njim postaja vedno bolj mogočen, neprehoden, samo njemu lasten. Ker je gospodar tega prostora, ki ga vsi ostali ljudje razumejo le v segmentih ali sploh ne, postaja pri varovanju tega celo nekoliko ošaben, nanj preponosen in vanj toliko vpet, da morda pozabi na svojo radovednost odkrivanja in raziskovanja drugih svetov, pri čemer sčasoma celo ne občuti več potrebe, da bi te svetove opazoval. In večkrat se ne zaveda, da sploh obstajajo. Posledica je zaprtost in samozaverovanost, ki je v taki ali drugačni obliki ter v različnih merah, če se le dovolj poglobimo v umetnikovo osebnost, praviloma pri njem vedno prisotna. Nekakšna slepa pega, ki mu onemogoča »normalen« pogled slehernika.

Ni druge, kot da nam to oprostite. Kajti kako je umetniku in umetnici v našem času in naši družbi pri ustvarjanju pogojev za lastno ustvarjanje in pri naporih promocije njegove in njene ustvarjalnosti? Ustaljeni vzorci zagotavljanja transparentnosti večine ustvarjalnosti so namreč v razpadu; zagotovo to lahko trdim za področje glasbene ustvarjalnosti. Sejemske predstavitve kompletnega ustvarjalnega delovanja vseh delujočih umetnikov danes ne poznamo več. Na začetku je bila takšna oblika ali je to vsaj poizkušala biti, a se je to začelo spreminjati po desetletjih dobro urejenih Tribun glasbene ustvarjalnosti v Jugoslaviji in Noči slovenskih skladateljev, ki postajajo vedno bolj specializirane in se nanje skladatelji niti ne odzivajo več v takšni meri, saj nimajo možnosti ne izbire izvajalcev ne zasedbe, temveč morajo pristati na popolno prilagajanje; to vsakomur vsakič pač ne ustreza. Torej je prevladalo pravilo močnejšega, tistega, ki se bolje promovira ali ima močno cehovsko karizmo, ta lahko vpenja svojo ustvarjalnost v danosti naših institucij. Pri umetnosti je že tako, da je tako sito nepopolno, in vsak posebnež, ki potrebuje specialno zasedbo, izvajalce, določen čas itd., v ta sita enostavno ne more zaiti. Torej se je treba dodatno angažirati, da bi prišli do ustreznih izvedb, ali preizkušati teren v tujini, ki pa večkrat ni najmehkejši. Tako umetnik še bolj tone v svoj lastni svet, izgraditi mora svoj čoln ali pa supersonično letalo, s katerim bo po svoje jadral skozi svoj ustvarjalni čas. Kajti dejansko je znotraj, za vsemi temi zastori delovanja in uveljavljanja, le umetnikovo bistvo: to je tisti večni otrok, s katerim umetnik vedno ohrani stik, ta ga vodi, inspirira, z njim srečno preskakuje jarke in prepleza ovire.

John Cage je bil tisti, ki je svojega otroka nosil na dlani in ga dal na ogled svetu. Njegov otrok se je spraševal, čemu je potrebna ta ali ona struktura, čemu določena forma, saj to je le ništrc, cesarjeva nova oblačila. Poslušaj, izkusi, potipaj, odpri se izkušnji, sesuj v prah svoje okostenele strukture, ki so morda le ščit samoljubnosti. Najprej smo požirali njegovo glasbo in pisanje proti koncu sedemdesetih, tudi družno in kot moto našega delovanja v Saeti. Cage je prišel v Ljubljano leta 1985 in prinesel mavrični lok osvoboditve akademskih tortur. Že sama njegova pojava, ko je s svojim izstopajočim, prostodušnim in hkrati zvitim smehljajem ostal skrivnosten, vsaj za drobtino mističen, in njegovi včasih lakonični odgovori dr. Andreju Rijavcu, ko je z lahkoto ubežal vsakršnemu čaščenju pa tudi opredeljevanju in resno umerjenemu pogovoru, ki bi hitro zašel v dolgočasno ponavljanje ali predvidljivost, so me za kratek čas zapeljali v evforičen odnos do samega ustvarjanja, v občutek lahkosti in igrivosti. Ponoči po srečanju z njim in koncertu njegovih del sem napisala Songong, razigrano skladbo, ki gradi iz odnosa moški–ženska na lahkoten način, z določeno distanco, lastno tudi Cageu, in na dvojni vlogi nastopajočih, kot izvajalcev in kot igralcev vlog moškega in ženske v njunem odnosu.

Imeli smo srečo, v dobi prvega zorenja, da je bil blizu Zagreb in da je bil blizu Glasbeni bienale. Tistega občutka velepomembnosti dogajanja, kot je bil takrat navzoč, danes verjetno ni več mogoče doživeti. V Lisinskem sem občutila posvečenost prostorov. Glasba, instalacije, performansi, spremljevalno dogajanje, pogovori, predavanja, vse je teklo v popolni samoumevnosti, celo privzdignjenosti. Tam so bili Cage, Tudor, Nono, Berio, Bussotti, Boulez, Schaeffer, Schnebel in cela množica imen, ki jih danes najdemo v svetovnih leksikonih. Plavala sem pol metra nad tlemi. Mislila sem, da je to nekaj, kamor bom lahko vlagala svojo energijo, domišljijo in kar me bo ves čas obkrožalo, v nekakšnem optimizmu, da se vse te stvari lahko razvijajo le na boljše. Žal v naših prostorih ni bilo tako. Tudi bienale ni več eno najnaprednejših prizorišč, kar je takrat nedvomno bil.

Spominjam se, kako sem iskala zdravja ob morju, ko so mi nagajali hudi bronhitisi, in sem brala Hessejevo Igro steklenih biserov. Morje je res odplakovalo moj bronhitis, sama pa se spominjam bolj trivialnega dela iz tega nekoč kultnega dela povojne generacije, ki je k nam prišlo s precejšnjo zamudo. Govor je bil o množici dolžnosti, ki jih človek na položaju potem mora z največjim občutkom in po svoji vesti izpolnjevati, pri čemer izginja svobodno razpolaganje s časom, medtem ko mladi rastejo, zorijo z učenjem. V množici nalog, obveznosti in dolžnosti včasih postaneš nestrpen, nemiren in predvsem vedno bolj neobčutljiv. Ko potem pridejo mladi, ki občutijo ta prostor in to glasbo na podoben način, kot se je to dogajalo tebi, jim želiš nekaj predati, nekatere stvari olajšati. Z neke točke seva v tebi želja po kontinuiteti, po nadaljevanju duhovnega. Čeprav se zdi, da so se napotili na iste, že prehojene poti, so stvari drugačne: nekaj je res uhojenega, a treba bo še korak dalje. V to, da bi spet nekaj oživelo, da bi se pokazala mladostna energija ustvarjalnosti, ki jo prinaša najnovejša generacija predanih glasbenikov skladateljev, skladateljic in izvajalcev ter izvajalk, sem vložila nepričakovano veliko energije in časa za organiziranje koncerta mladih. In prišlo je do srečne združitve kvalitetnih novih del, dobre izvedbe in sprejemajoče publike ter kritike.

Ne glede na to, da že dve generaciji puščata v sodobni glasbi preveč stvari vnemar in da že mala izpolnjena pika zahteva mnogo energije, mi je žal, kadar ljudje opustijo glasbo ali obupajo nad tem prostorom. Zdi se mi, da potem ta prostor ni več isti, da izgublja svoje bogastvo, da potem mi vsi nismo več isti. To je verjetno le nostalgija, saj je najpomembneje iti tja, kjer so pogoji za delo dobri in je okolje spodbudno. In stvari bodo nedvomno vedno tekle po svoje.

Večkrat se spomnim na neverjetnega avstralskega invalida brez okončin, Nicka Vujičića, ki predava po svetu, poln življenjskega zanosa in energije. Pravi, da nas za vogalom čaka novo doživetje, nova rešitev, le neobremenjeno pojdimo naprej. In še to: poslušajmo veter, ki pozna odgovore. Morda nam bo prinesel dih morja.