05.08.2014

Pod črto pač živ nastop

Kramljanja Vida Drašlerja so izrazito osebna plošča, že kot fizični predmet nabita z momentom glasbenega odraščanja, domačnega družinskega okolja in posvetila.

Žiga Pucelj

Kramljanja

Vid Drašler

Kramljanja

Zavod Sploh
2014

Tokrat imamo na tnalu solo ploščo enega od nosilcev zdaj že zlizano namigovane mlajše struje domačih praktikantov tako imenovane proste improvizacije. Je prva taka, ki jo je izdal Zavod Sploh pod vodstveno taktirko Tomaža Groma (njegove lanske solistične izdaje zaradi generacijskega preloma ne prištevamo sem), čeravno je bila po mojem vedenju ideja prisotna že kar nekaj časa: torej ideja solističnih izdaj mlajših akterjev, ki jih navadno videvamo v skupinskih, najpogosteje duo ali tudi bolj množičnih improvizacijah v živo na terenu. V najboljšem upanju se nam tako obeta serija izdaj osebnih monologov izredno zanimivih glasbenikov, ki bodo njihove specifike predočile v bolj individualiziranih idiosinkratičnih glasbenih izdelkih.

Kramljanja Vida Drašlerja že kažejo ves potencial takšne serije. Gre za izrazito osebno ploščo, ki je že kot fizični predmet nabita z momentom glasbenega odraščanja, domačnega družinskega okolja (ki je v Vidovem primeru vselej tudi kreativno) in posvetila najbolj zaslužnemu – Zlatku Kaučiču, za katerega se zdi, da delu te generacije improvizatorjev predstavlja skoraj očetovsko-mentorsko figuro, mejnik v glasbenem in siceršnjem življenju.

Drašler je tolkalec, ki je svojo zrelo glasbeno pot iz muziciranja, razpršenega med mejne jazzovske oblike (Kombo, Balžalorsky / Drašler 3o, več ad-hoc in projektih sodelovanj tudi z bolj sredinskimi domačimi jazz glasbeniki), stanovitnejše žanrske zasedbe (Zmajev Rep, Malik, Orkestrada ...) in prosto improvizacijo (v krogu delavnice Raziskava Refleksija), pretopil v zdaj že bistveno bolj homogeno prakso glasbenika improvizatorja, ki svoje igranje z vsakim nastopom učinkoviteje zbira v logično polje, umeščeno med svobodnjaški jazzovski nastavek ter še bolj odprto formo improviziranja z akustiko tolkal, katerih točke razhajanja je že kar težko izpostaviti. V tem smislu je mogoče Drašlerjev osebni gon (ob kateremu ne gre zanemariti bratske naveze s kontrabasistom Joštom Drašlerjem) v zadnjem obdobju vzporejati s premikom znotraj scene domače proste improvizacije nasploh, ki v večjem delu močno koketira z jazzovskimi oblikami bodisi »čistejše« hrupnejše improvizacije (D-K-D trio / Jošt Drašler, Marko Karlovčec, Vid Drašler ) bodisi že bolj komponirane igre (Trojnik / Cene Resnik, Tomaž Grom, Vid Drašler).

Kramljanja, ki je plošča za solo tolkala v bolj klasični bobnarski postavitvi (za razliko od Kaučičevega pristopa »talnih« bobnov, s katerim se je svoj čas ukvarjal tudi Vid), prikažejo to vmesno polje (v tem primeru osebne specifike glasbenikovega razvoja) kar se da neposredno. Gre za rahlo prirejen posnetek njegovega lanskega nastopa na festivalu improvizirane glasbe Boben in lajna, festivala, katerega fokus je bila solistična izvedba. Takratna poročila, ki so Drašlerjev nastop ocenjevala kot vrhunec dogodka, se tukaj zavoljo odsotnosti primerjave sicer težko potrdijo, vendar je že lahkotnost, s katero Vid preči raznolike improvizatorske vzorce, zadosten pokazatelj, da mu je tisti dan le malokateri glasbenik zmogel stati ob strani. Drašler je bil namreč glasbenik najširšega dometa tistega festivalskega dne, dejstvo pa je tudi, da njegova kilometrina v ničemer ne zaostaja za prakso nekaterih bolj v sredino jazza usmerjenih posameznikov, ki so se takrat predstavili občinstvu.

Plošča je spretno razdeljena na krajše kose, ki so nekako tudi po vsebini razmejeni, vendar skoznje vseeno preseva Vidova spretnost »scenografije« enkratnega nastopa, daljšega improviziranega solističnega koncerta.

Kramljanja z lahkoto prav fluidno prehajajo med spretno free jazzovsko igro dinamičnega kopičenja plasti bobnov in činel, globljimi tišinskimi pasažami zredčenega udarca, drgnjenja in piskov in rahlega božanja, razširitvijo zvočnosti tolkal s pretakanjem vode ali cingljajočimi in drugimi neobičajnimi visečimi zvočili. Plošča je spretno razdeljena na krajše kose, ki so nekako tudi po vsebini razmejeni, vendar skoznje vseeno preseva Vidova spretnost »scenografije« enkratnega nastopa, daljšega improviziranega solističnega koncerta. V tem smislu je logičen tudi zadnji in najdaljši kos, ki iz suspenza in raziskovanja razširjenega zvena preide v intenziven in gost vzdržljivostni drnec ter se nato počasi razpusti v izginjanje »tehnične vaje« na zadnjem v zvočni sliki še preostalem bobnu. Skrajni zaključek pa je aplavz, ki sprva izpade skoraj vsiljivo, saj smo s ploščo že povsem vstopili v samotni svet zvočila, vendar naknadni vdor realnosti po natančnejšem poslušanju, ki razkrije dozdevno namensko vpeljavo tretjega »room« mikrofona, naposled le pokaže svoj smoter – je neke vrste enigmatično vpeljani opomnik, da gre pač za živi nastop, za dokument muziciranja na terenu, ki mora biti redno in ki se mora izpostavljati vedno novim situacijam, vedno novi vsakodnevni realnosti glasbenika improvizatorja.

Muziciranje na Kramljanjih prikaže Vida Drašlerja kot lep primer razvoja stanovitne prakse improviziranja na, pod, za in stran od domačih odrov. Osebno bi si želel, da bi na ploščah domačih ustvarjalcev slišali več primerov posredovanja živega gradiva v diskografski medij, in to predvsem zato, ker menim, da bi taka praksa na daljši rok prispevala h kakovosti samega igranja, obenem pa tudi zato, ker bi bilo domače glasbenike na ta način lažje postavljati vštric tudi mednarodno profiliranim improvizatorjem. Na živih koncertih namreč pogosto pride bolj do izraza moč posameznikov, ob katerih se tudi legendam iz tujine povesi čeljust. Vendar je to le moje mnenje.

Kramljanja so dejansko sijajen album, sijajen dokument odraščanja glasbenika in njegove zrelosti. Za celovitejši vpogled v Drašlerjeve zmožnosti bi bila poleg naslovnice, ki namiguje na njegovo osebno narativo, potrebna globlja izkušnja z glasbenikom in njegovo sceno, torej nekaj »interne fore«, a obenem prav zato ob tem albumu že sedaj željno anticipiramo kaj podobnega, pa tudi kaj drugačnega v nadaljevanju.