20.01.2012

Sanjavo spuščanje

Album Spusti zasedbe Orkestrada na polje uglasbene – sploh avtorske – poezije prinaša najmanj novo in dobrodošlo potrditev, da ga velja kot žanr vsekakor razvijati naprej.

Maruša Bertoncelj

Spusti

Orkestrada

Spusti

ZARŠ
2011

Zdi se, da se Slovenci radi interpretiramo in reinterpretiramo. Ta ljubezen se še posebej opazno odraža in razvija na polju srečanja besede in glasbe. Sploh v zadnjem desetletju smo bili priče lepi četici zanimivih in izvirnih projektov uglasbitve poezije, proze, pripovedk, bajk …, ki so jih zagnali številni domači glasbeniki, igralci ter tudi sami avtorji. Povečini je bil rezultat teh interpretacij glasbena ponazoritev »starost« slovenske poezije, kot denimo v projektih Odpeti pesniki pa Rokerji pojejo pesnike; nemalokrat pa najdejo svojo novo podobo v določenih glasbenih žanrih tudi besedila ljudskega izročila.

Ko se prekaljeni in izvrstni glasbeniki ter igralci lotijo nekaterih najboljših del iz zgodovine slovenske poezije, imamo običajno že vnaprej zagotovljeno zmagovalno kombinacijo. Zato so po svoje še posebej dragocene manj predvidljive kombinacije, ko imamo opraviti s povsem svežo ali vsaj sodobno avtorsko poezijo. Da bi se ta zapisala v podobi albuma, ni prav pogosta praksa, in to kljub njunemu pogostemu druženju, predvsem v sklopu prireditev, kakršna je denimo Živa književnost. Čeprav je ostro mejo med uglasbeno avtorsko poezijo ter »zgolj« avtorskimi besedili v glasbi pravzaprav včasih težko potegniti, lahko vendarle rečemo, da v omenjenem obdobju v celoti avtorskih pesniških zapisov na albumih ni bilo izdanih prav veliko. Med že uveljavljenimi sodobnimi domačimi poeti je za to na svojstven način pred petimi leti denimo poskrbel Tone Škrjanec: na albumu Lovljenje ritma je svojo poezijo skupaj z glasbenikom, producentom in avtorjem aranžmajev Janijem Mujičem odel v hipnotično urbane zvočne dimenzije in s tem do neke mere postavil nov mejnik znotraj dotičnega polja. Pod isto streho (KUD France Prešeren) je na podoben način aktiven pesnik Tomislav Vrečar s svojim ustvarjalskim konglomeratom Soma Arsena, ki je na albumu že ovekovečil projekt Gluhi cirkus brez posluha (2010), lani pa je svoje Balade na bledečih tleh skupaj z zasedbo Kvinton posnel tudi pisatelj, dramatik in pesnik Borut Gombač.

Najnovejši tovrstni prispevek prinaša Orkestrada, skozi katerega se kot mlada pesnica zvočno predstavlja multimedijska umetnica Rada Kikelj Drašler. Fotografinja, vizualna ustvarjalka, pevka in trobentačica je za svojo poezijo izbrala povsem organsko in klasično zvočno obleko, seveda s preverjeno glasbeno ekipo. Orkestrada, ki jo poleg nje sestavljajo sami obetavni protagonisti mlade domače, pretežno jazzovsko izobražene inštrumentalne garde – Thierno Diallo, Boštjan Franetič, Vid Drašler, Boris Magdalenc, Matija Krečič, Asja Grauf in Nina Kodrič – s prvencem Spusti tako na prvi posluh ne daje vtisa »novosti«. Brezhibno pretakanje jazza, bluesa, funka in etna z nekaj progresivnimi rockovskimi ter jazz-fusion izleti je tisti še najbolj »preverjeni« del albuma, ki predvsem spominja na zvočni zapis kakega poetičnega kabareta ali vsaj sodobnega šansona. Zgodba nas takoj in neposredno potegne, glasba pa zgodbi zvesto sledi in jo podpira do sleherne podrobnosti.

@http://www.youtube.com/watch?v=JR8v7ha4JTU@

In čeprav je zvočna krajina žanrsko »preverjena«, pozornost vseeno pritegne njena izrazita tankočutnost ter umestnost za subjektivnost avtoričine poezije.

A kot da za (po)polni vtis vsemu skupaj manjka še »slika« … Kot rečeno, je Rada Kikelj Drašler tudi vizualna umetnica in promocijski koncert ob izidu albuma je dejansko imel tudi »sliko«: gibalno interpretacijo Cirkusa Kansky. Vendar bi bilo krivično trditi, da album Spusti ne stoji tudi sam zase. Nasprotno; pravzaprav vabi k – danes že nevarno na poti v pozabo – domišljijski vaji: zapreti oči in samo poslušati. Čeprav vokal mlade ustvarjalke ni njen najmočnejši atribut, pa svojo moč najde in izrazi v nepretencioznem, igrivem in suverenem interpretiranju avtoričine zdaj sanjavo lirične, zdaj pikro družbenokritične poezije, skozi prehajanje od petja pa vse do rapanja in nazaj. Glasbeni ambienti za izbranih osem pesmi se temu voljno prilegajo, ponekod tudi povsem zlijejo skupaj, denimo v skladbah, ki poslušalca odpeljejo »dlje« ali »globlje« (Tisoče zvezd, Košček sanj ali že kar prva, Spusti ptico). In čeprav je zvočna krajina žanrsko »preverjena«, pozornost vseeno pritegne njena izrazita tankočutnost ter umestnost za subjektivnost avtoričine poezije. Seveda ne manjka niti izstopajočih virtuoznih solo vložkov vseh instrumentalistov, barve »posebej eksotičnih« glasbil pa v repertoarju Orkestrade zastopa razmeroma nov in vedno bolj priljubljen instrument hang, letečemu krožniku podoben jekleni melodični zvon, ki se najbolj prilega prav bolj sanjavim in meditativnim pesmim na albumu.

Album Spusti zasedbe Orkestrada, ki je izšel lani pri vedno plodnejši Založbi Radio Študent, torej na polje uglasbene – sploh avtorske – poezije prinaša najmanj novo in dobrodošlo potrditev, da ga velja kot žanr vsekakor razvijati naprej. Bržkone pa izkazuje tudi pobudo, da bi ga veljalo razvijati tudi še naprej, po neprehojenih poteh, podobno kot sta to pred leti ušpičila Tone Škrjanec in Jani Mujič.

Da na Slovenskem ne zgolj radi in ne le znamo zvočno interpretirati, ampak da znamo to početi presneto dobro, so mnogi naši ustvarjalci dokazali že ničkolikokrat.