21.10.2011

Zgodba naprej, godba nazaj

Zasedba KvinTon je na albumu Balade na bledečih tleh uglasbila poezijo Boruta Gombača v značilnem kvintonovskem blues-rockovskem duhu.

Igor Bašin

Balade na bledečih tleh

KvinTon & Borut Gombač

Balade na bledečih tleh

Subkulturni azil
2011

Ansambel KvinTon in literat Borut Gombač sta vstopila v ustvarjalno sodelovanje skozi projekt Rokerji pojejo pesnike, katerega poslanstvo je združevanje rockerjev in poetov oziroma uglasbitev poezije.

Tako KvinToni kot Gombač so na teh kompilacijah prisotni od prve izdaje, ki jo odprejo ravno KvinToni. Ob njihovi uglasbitvi Pravljice Petre Kolmančič in Nomadov Tomaža Brenka na isti plošči najdemo še Gombačevo Polnoč v izvedbi CZD. Tudi na čelu Rokerji pojejo pesnike II so KvinToni, in sicer z Gombačevo pesmijo Steklo je kot moder dim. V uglasbitvi njegove pesmi Ta, ki v tej noči po ulicah tava se spet pojavijo na kompilaciji pod številko 3/4, na kateri so razen njih Gombačevo poezijo preoblekli v glasbo še CZD (Globoko kot) in Mi2 (Ritem pobeglih prstov). Petka je bila leta 2009 s Hromim Joštom in Noro Rozo uvertura v pričujoče sodelovanje muzikantov iz KvinTona s pesnikom Gombačem, ki je letos obrodilo album z naslovom Balade na bledečih tleh. Prezaposlenost z delom na njem je oboje prisilila, kot kaže, da so preskočili letošnjo, že šesto izdajo Rokerji pojejo pesnike. Ob Gombačevih pesmih so se vmes KvinToni lotili tudi pesmih drugih. Na dveh samostojnih albumih, Lovci sreče in Razirklinga, katerih zlati izbor najdemo na posebni vinilni izdaji Daleč je smrt, so uglasbili tudi Dekle z leseno nogo Bojana Tomažiča, ljudsko Mati je čerko pitala, Pesjansko Marjana Vodopivca in ob že omenjeni Pravljici še Ti si mi Petre Kolmančič. Razen teh naj omenim vsaj še predelavi Samo jednom se ljubi Iva Robiča in Love Will Tear Us Apart Joy Division, ki jo je uredništvo angleškega glasbenega časopisa MOJO uvrstilo med Top 10 aprilske številke leta 2009.

KvinTon od golih začetkov, ki segajo v drugo polovico devetdesetih let, igra samorastniški špelunkarski blues rock. V njem plemenito prepleta utrinke swinga, valčka, countryja, rock’n’rolla, šansona z domačim ptujsko-haloško-dravskim pridihom. Pravšnja podlaga, da nam v slogu Toma Waitsa pripoveduje o brodolomcih življenja in riše srečo v nesreči, ljudske zablode in uporništvo nepomembnih, malih ljudi. (Pred kratkim me je kolega prekinil s pripombo, da je besedna zveza »mali ljudje« nespoštljiva. Pritrdil sem mu. Kdo sploh je mali človek? Vsakdo od nas, od predsednikov do postopačev, od direktorjev do brezdelnežev, ima svojo osebno zgodbo, svoj roman življenja.)

KvinTon poje o tistem nevidnem, vsakdanjem življenju s socialnega in družbenega roba. »Gre za potrebo prikazati ljudi in njihove usode, ki niso v ospredju. V potrošniški družbi je vedno več ljudi, ki preprosto nimajo več sreče. Takšni ljudje so naravni, so, kar so. Ne igrajo,« mi je pred časom rekel tekstopisec, frontman in harmonikaš zasedbe Marjan Bone. »Ko pišem besedila, želim pokazati zgodbe ljudi, ki niso imeli dovolj sreče v ljubezni, v življenju. Vsak nosi v sebi dušo, prek katere ne more.« Po Koči strica Toma, Guslu in Štefu je Bone dobil v roke portrete mestnih in vaških posebnežev, ki jih je pero Boruta Gombača prilagodilo njegovemu hrapavemu glasu. V eno sta se zlili dve sorodni duši oziroma črke in zvoki so meso postali, KvinTon pa je dobil muzo za novo muziko.

Iz zelo bogate instrumentalne godbe nihče ne izstopi kot posameznik, nihče ne izprovocira skupinskega ali individualnega odmika, kaj šele, da bi povzročil kakšno presenečenje in preskok pri poslušalcu.

Balade na bledečih tleh so nastajale zadnje tri leta, po prvih korakih za peto kompilacijo Rokerji pojejo pesnike. Na koncu smo jih dobili v prečiščeni verziji, tako da tečejo brez najmanjšega napora v prepoznavnem in zaokroženem stilu zasedbe KvinTon. Devet portretov se nam zareže v uho z raskavim glasom Boneta. Ta kot zaščitni znak KvinTona vodi in navigira preostalo zasedbo, ki se je v svoji instrumentalni spremljavi preveč podredila njegovemu frontmanovstvu in pripovedi. Čeprav se vsakomur ponudi priložnost, da bi izstopil ali opazneje posegel v katero od pesmi, te priložnosti nihče ne izrabi. Iz zelo bogate instrumentalne godbe nihče ne izstopi kot posameznik, nihče ne izprovocira skupinskega ali individualnega odmika, kaj šele, da bi povzročil kakšno presenečenje in preskok pri poslušalcu. Raje ostajajo skupaj v varnem ozadju, kot da nočejo vzeti primata življenjskim zgodbam. »Držijo štango« njihovemu prepričljivemu interpretu, zato je muzika metrično ujeta v mrežo balad, katerim pa manjka za odtenek grozljivosti in mračnosti, napetosti in nepredvidljivosti, da bi pridobile na deklarirani baladnosti. Muzikanti niso izkoristili komunikativnosti in same vročice pesmi, ki z uglasbitvijo vsekakor so dobile novo dimenzijo. Individualni nemir in človeške usode niso iztisnile novega žmohta iz KvinTona, ki milo in nemoteče gode in hladno poriva v prvo vrsto pesmi, njihove osrednje like, samo sporočilnost in poduk. Predhodni, drugi album, Razirklinga, ostaja za zdaj presežek v opusu KvinTona, ki se na Baladah preveč drži nazaj in s tem okruši moč godbe.