17.03.2012

Pošteno in realistično

Na novi plošči prekmurski Stekli psi od začetka do konca mlatijo in streljajo brez pardona. S svojimi zgodbami so kronisti svojega časa in življenja v Murski Soboti in Prekmurju, tam nekje v Sloveniji.

Igor Bašin

Čista vejst

Stekli psi

Čista vejst

God Bless This Mess
2012

Dobili smo še en dokument, da je tarnanje čez pomanjkanje in odstotnost angažirane glasbe neupravičeno. Na novi plošči prekmurski Stekli psi, podobno kot na prvencu Koga briga! izpred dveh let, od začetka do konca mlatijo in streljajo brez pardona. MC-ja Dula (Goran Radulović) in Poppa (Aleš Kovač) brez dlake na jeziku podajata kritiko in refleksijo današnje družbe. S svojimi zgodbami sta kronista svojega časa in življenja v Murski Soboti in Prekmurju, tam nekje v Sloveniji. Pozitivna lokalpatriota obdelujeta teme, ki jih vsakodnevno živita, žvečita, prenašata in prebavljata. Tako kot ne moreta brez MIKK-a, ne moreta mimo Mure. Hiphopovsko sta neprizanesljiva in v kleni prekmurščini neomajano secirata družbeno tkivo in usodo navadnega človeka. Fabrika, brezposelnost, razprodaja družbe, apatija, krivica, soteska, akcija, hedonizem, brezperspektivnost so rdeča nit njunega kredibilnega rapa, katerega neposrednost je podmazana s čvrstim in razgibanim instrumentalnim zaledjem. Bend diha z njima kot eno, še vedno pa vsak med njimi ohrani svoj obraz. Kitarist Andrej Ajdnik ne more skriti, da najraje solira, bobnar Ivor Knafelj ne zadrži neukrotljivega lomastenja po opnah in činelah, basist Manuel Kuran pa s prefinjenim dovtipom zapolnjuje vrzeli. Iz te večplastnosti se cedi nektar neobremenjene glasbe, v kateri se s polnimi in zdravimi pljuči križajo pop in rock, metal in dub, hip hop in punk. Na plošči Čista vejst je ujeta empatična fuzija vseh vpletenih, ki brez podrejenja nanizajo trinajst skladb. Te so postavljene v premišljeno zaporedje, od ostrega uvoda do zaključnega umirjanja, ki nas s svojo slikovitostjo in neposrednostjo ne pusti ravnodušnih.

Rezanje rim je poudarjeno
s prekleto disciplinirano repeticijo, ki uživeto pripelje do butnglavske impulzivnosti brez eksplozije.

Uvodna skladba Državni zbor sporoči, kdo je ljudski sovražnik številka ena: »V vladi vlada laž, valda vladni ukaz, jebejo nas, ne vejo, ka se dogaja, za njih smo španska vas,« in brez strankarske pretenzije po oblasti obdela sprevrženost sračjega gnezda v parlamentarni demokraciji, kjer se ne ve, kdo pije, kdo plača. »Gvušno mi smo tudi krivi, mi smo telko krivi, zatou, ka smo živi,« so Stekli psi odkriti in frontalni. Skladba pridobi na naboju z močno in strumno glasbeno spremljavo, ki poudarja dramatičnost in stopnjuje kritičnost sporočila. »Spremembe so slow motion, nucamo nitro!« Bojevitost se v Kda boš se zresno? prelije v apologijo lastnega početja. »Če bi Stekli psi razpadli, ges bi zbesno, znam ge mi je mesto, ne odobravam preseravanja, presnemavanja, majster kupi plato, se ka do zdaj san izdal,« se skozi distorziran mikrofon obračajo na poslušalce in sceno. Mastno kitarsko rifanje se nadaljuje v naslovni Čisti vejsti, v kateri se kvintet dveh MC-jev in treh instrumentalistov še bolj zlije v eno. Rezanje rim je poudarjeno s prekleto disciplinirano repeticijo, ki uživeto pripelje do butnglavske impulzivnosti brez eksplozije.

@http://www.youtube.com/watch?v=phn2q6ioAF4@

Romantični Poletni izliv se sliši kot prekmurski odgovor dalmatinskim TBF. Gre za še en potencialni radijski hit s plošče, a kaj jim bo – si misli gospod Leo – saj ne ustreza matricam in normativom radijskih komercialk.

Perfekcionizem nas še bolj zabije v realno grudo in razkrije stvarnost brez prihodnosti. Stekli psi mlatijo tako po (ob)lastniških kot po svojih hrbtih. »Perfekcionizem de nan grato, či mo kuper nej pa ekstra, delan svojo stvar, a še drugim dan mesta, težje si zaslujžimo, težje do nan zeli, enotnosti razpadajo, tou nikak nej swo ščeli.« Zmetalizirana ostrina se v pesmi Moj blok prelevi v trdi funk, njen refren »Drugo desetletje v bloke, un se zmenof je premiko, un z menof je zadiho, kda odpravlan se od praga, v srci nosin takšno sliko« pa seže celo po himničnosti Mi2, ki pa jo Stekli psi presežejo prav s funky gruntom. Ta se še bolj okrepi v skladbi Prvi dež, v kateri stopi v ospredje dodelanost instrumentalnega tria, njegova igrivost in celo nagajivost. Posladkana kitarska uvertura v melanholično r&b popevko »Samo Eden keden saki den, cejli keden, či bi lejko, bi povlejko nazaj stare čase, nej je tou mogouče, a nostalgija mi paše« spravi pomehkužene pop-rockerje ob pamet, saj si pretanjeno mehkobo lahko samo rišejo. Tok plošče ne usahne, ostaja razgiban in ponudi nove preobrate. V MC je mračno zaobjeta trdota in atmosferičnost duba, h kateri se več kot umestno prilega žagajoča kitara. »Če si pravi, te si pravi in boš ousto pravi MC!« sta spet direktna v najboljšem hiphopovskem, pridigarskem slogu Dula in Poppa. Romantični Poletni izliv se sliši kot prekmurski odgovor dalmatinskim TBF. Gre za še en potencialni radijski hit s plošče, a kaj jim bo – si misli gospod Leo – saj ne ustreza matricam in normativom radijskih komercialk. V skladbi Nonstop obečavljejo se Stekli psi vrnejo k brezbrižnosti »enega odstotka« v deželi tej: »Oni zrihtali so Muro, folk poslali so na cesto, pokradnole tou mesto pa tovarno, isto tak zajebali tej klub, zaj bi rade še na Müro elektrarno, pokvarjeno, ogabno, mislin stvarno, pizde vidijo samo svojo rit, za maloga človeka jin je ravno, tožilce nesposobni, sodniki podkupljeni, galamijo, vse je pravno!!« Jeza ne zasenči aranžmajske dodelanosti in začinjenosti albuma, ki dobi še en žagajoči zagon v uvodu k Spitavlejo ka? Ko nastopi trenutek za besede, se v hipu vzpostavi idilična instrumentalna podlaga, ko pa pade nosilna vrstica »Spitavljejo ka, ali dobro se zna, dva psa, nišče ne reprezenta kak Dula/Papa«, se ognjevito razplamti bakla. Brez notranje empatije bi težko nastala osebnoizpovedna »Nišče nemre znati, kak je biti ges, kak počutin se gnes, kak je biti brez destruktivnoga straja, tak se vstraja, tak se obstaja.« Srboritost plošče se postopoma umirja proti koncu in v zaključni skladbi Zvejzde nas akustična kitara spusti za taborni ogenj, kjer pade kocka slovesa.

Plošča Čista vejst je izšla le nekaj tednov pred odhodom Dule na drugo stran luže, kar je Stekle pse zamrznilo za nedoločen čas. Živo, koncertno odsotnost lahko več kot zadovoljivo nadomestimo s konsistentnim albumom, ki ne premore spodrsljajev in padcev, ampak pretočno zaokroženost ter kar kliče prste k ukazu: »Güčaj!« »Špilaj!«