07.08.2011

Sugestivna glasbena kulisa ponarejene zgodbe

Album Operation Charlie basista Roberta Jukiča je zgleden primer glasbene izmišljije, ki lastne semantične omejitve prevratniško postavlja na glavo.

Andrej Hočevar

Operation Charlie

Robert Jukič

Operation Charlie

Dit e nat
2011

Čeprav sta glasba in pripovedovanje zgodb že od nekdaj najtesneje povezani dejavnosti, je ta povezava, ki svojega zagotovila nima več v ritualu, v današnjem času pogosto vprašljiva. Na eni strani so tiste zgodbe, ki svoje deklarativne resničnosti ne zmorejo utemeljiti na ničemer, še najmanj pa na sugestivnosti glasbene govorice, in na drugi tiste, ki svojo zgodbenost postavijo pred svojo resničnost. A resničnost je, tako ali drugače, sestavljena prav iz zgodb, ki jih nenehno hote pripovedujemo in nevede živimo. Kar nima statusa zgodbe, ne more biti resnično; česar ni mogoče ukalupiti v zgodbo, je za odpis. Zasuk v postindustrijskem času, iz katerega se kadi gosti dim postmodernizma, temelji na vrednostnem obratu: forma, ki je prej vsebovala zgodbo in je sploh šele omogočala, da se ta v njej naseli in ukorenini, je zdaj postala sama svoja zgodba, forma, ki je vsebina.

Najnovejši album Roberta Jukiča, našega plodovitega basista, dejavnega tako znotraj kot onkraj jazza, je konceptualni album, ki svojo napetost dobiva prav iz zgornje problematike. Operation Charlie je namreč – podobno kot že Dobrote iz skrinje zarote – zgleden primer glasbene fikcije, izmišljije, ki lastne semantične omejitve prevratniško postavlja na glavo. Medtem ko so bile Dobrote nekakšna nalašč ponarejena kavbojska freska, sugestivna odtujitev na drugo potenco (kot polivka za špageti vestern brez špagetov), se Operation Charlie izdaja za filmsko gangstersko pripoved nekje iz časa bučnih dvajsetih. Toda Operation Charlie, zgodba o načrtovanem ropu banke (kaj pa drugega), je prava postmodernistična zlaganost, in bolj ko je zlagana, večja je njena zgodbena resničnost. Nemoč semantičnega označevanja glasbe, ki je seveda tudi njena glavna prednost, je tukaj obrnjena: nanaša se na izmišljeno zgodbo, ki ji radi verjamemo, ker tako naivno oponaša zgodbe, znane iz filmov. To je Jukičeva finta, ki je ne bi pričakovali od nikogar drugega razen avtorja eklektičnega Radia.

Operation Charlie, ta močno evokativna kulisa, spretno sledi svoji pripovedni niti in mimogrede prevzema, povzema in navaja različne glasbene idiome in, kjer se ji zahoče, tudi obča mesta. Tako po svoji domnevni filmskosti kot tudi glede žanrskih barvanj. V osnovi jazzovski album, tke bogato teksturo vzorcev, ki zvenijo znano – ali pa je to zgolj Jukičeva prefriganost, kompozicijska spretnost, zaradi katere smo preprosto pripravljeni verjeti, da neki vzorci zvenijo znano. Pasaže z odločnim suvanjem evocirajo gangsterske scene, ki si jih v posameznih poglavjih pač želimo videti: črtaste obleke, cigare, beli čevlji, veliki avtomobili in velike strojnice s sumljivimi, a vznemirljivimi nameni.

V Kopru posneti in na Kosovu objavljeni album Operation Charlie ima že kar premočan pridih balkanskih trubačev, da bi ga lahko kar tako poslali v Gatsbyjeva ušesa.

A to nikakor ni vse. Tudi tematski okvir je lahko hudomušna prevara, ki ji nasedejo le tisti, ki se hočejo z junaki zgodb še zmeraj identificirati in se ob poslušanju predajajo ideološkosti svojega užitka. V Kopru posneti in na Kosovu objavljeni album Operation Charlie ima že kar premočan pridih balkanskih trubačev, da bi ga lahko kar tako poslali v Gatsbyjeva ušesa. Kolikor je v ozadju gangsterski film, ga je mogoče režiral Kusturica in ga zasolil z dobro mero črnega humorja, zafrkancij in skritih insajderskih šal. Prav zato so še najbolj zanimiva odstopanja, ki na omenjeno tematiko spominjajo prav toliko kot, denimo, z divjo tubo podprti pohod Dava Douglasa v njegovi skladbi Twelve Degrees Proof (najdemo jo na albumu Mountain Passages). Jukičeve natančne in kompetentne kompozicije odprejo ravno pravo mero svobode za izrazna prepletanja in dopolnjevanja, ki se lepo slišijo v medigrah kontrabasa in tube pa v punktiranjih trobente in pretočnosti klarineta.

Celota, ki pravzaprav ne potrebuje nobene predzgodbe, saj bi si jo zaradi njene sugestivnosti lahko enako hitro tudi sami izmislili, je ne nazadnje bolj podobna, recimo, projektu IDR (Italian Doc Remix) Marca Capellija kot pa super potegavščini soundtracka za namišljeni kung fu film z naslovom The Revenge of Mister Mopoji, mogoče tudi kvazi bondovskemu albumu ameriške zasedbe Sex Mob. Jukičev album je namreč organska zmes sicer različnih vplivov, vendar je v njej dovolj svežih presežkov, zaradi katerih je Jukiča in njegovo zasedbo treba vzeti resno in ga poslušati brez glasbeno-ideoloških predsodkov.

Operation Charlie presega meje, ki si jih je na začetku domnevno tako prikladno zastavil Jukič.

Robert Jukič je pravilno razpoznal potencial bogatih zvočnih tradicij in njihovih folkovskih korenin ter jih na sproščen avtorski način vpletel v svojo pretežno jazzovsko govorico. Tako je svojim sodelavcem pripravil odlične priložnosti za izrazno polne solistične izlete. Kdor bo album poslušal neobremenjeno, bo poleg dixieja in swinga slišal tudi veliko bluesa, nekaj pogrebnih koračnic, rockovskih pasaž, napetih premorov s sledečimi izbruhi hrupa in predvsem veliko žmohtnega jazza. Morda mu ne bo ušel niti naboj bolj umirjenih trenutkov, v katerih utripa še topla sredica sodobnega evropskega jazza z njegovimi inovativnimi orkestracijami in oddaljenimi melodičnimi prepletanji, ki že presegajo meje jazza. In tudi Operation Charlie presega meje, ki si jih je na začetku domnevno tako prikladno zastavil Jukič.