18.02.2012

Udarniške konstrukcije v času in prostoru

Plošča vrhunske improvizacije, na kateri se Tomažu Gromu pridružujeta evropska improvizatorja Michel Doneda in Jonas Kocher ter stari znanec iz dua TILT, Tao G. Vrhovec Sambolec.

Marko Karlovčec

Udarnik

Michel Doneda, Jonas Kocher, Tao G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom

Udarnik

Zavod Sploh / L'innomable
2011

Po leta 2010 izdani plošči Nepretrganost, ki gotovo spada med najbolj presežne domače izdaje na področju svobodne improvizacije, nam izdajateljska naveza zavoda Sploh in založbe L'innomable ponuja še eno močno izdajo. Če se je na albumu Nepretrganost Tomaž Grom predstavil v duu s tolkalcem Seijirom Murayamo, se pod ploščo Udarnik podpisuje skupaj s štirimi drugimi glasbeniki. S tremi od teh tvori kvartet, zadnja skladba na plošči pa je delo elektrofonika Giuseppeja Ielasija. Vendar o tem več kasneje. Glavnino plošče zavzema posnetek koncerta, ki ga je v mariborskem Kinu Udarnik zasedba izvedla decembra 2011. Poleg Tomaža Groma na kontrabasu kvartet sestavljajo Tao G. Vrhovec Sambolec na računalniku, Jonas Kocher na harmoniki in predmetih ter Michel Doneda na sopranskem saksofonu. Doneda je najstarejši član in najvidnejši akter na evropski sodobni improvizacijski sceni. Slovi predvsem po obvladovanju razširjenih saksofonskih tehnik, s katerimi prek izjemne kontrole igranje popelje onkraj konvencionalnega zvena in fraziranja tega instrumenta. Prav tako je v improvizacijskih krogih priznan Kocher, ki se razen tega udejstvuje kot skladatelj in konceptualni umetnik. Z Donedajem tvorita tudi duo, ki je že nastopil pri nas. Duo tvorita oziroma sta ga tvorila tudi Grom in Tao. Pod imenom TILT sta namreč nekaj let nazaj koncertirala po Evropi, izdala dve plošči (Tilt in Dvojnik) ter razvila sofisticirano medsebojno glasbeno govorico. Medtem ko je Tao danes aktiven predvsem na področju sodobne umetnosti, ostaja Grom eden izmed svetilnikov improvizirane in eksperimentalne glasbe pri nas. Kot organizator, aktivist in predvsem kot eden najmočnejših kontrabasistov, ki ga odlikuje klen stik z instrumentom, stalno raziskovanje, vešče obvladovanje lastnega izraza ter predvsem izjemna veščina poslušanja.

Opraviti imamo z igro,
ki v veliki meri dispenzira
z gestikulacijo žanrskih improvizacij v prid bolj nedoločenemu zvočenju.

Kako torej zvenijo vsi skupaj na plošči Udarnik? Muziciranje četverice se brez dvoma umešča v milje, ki ga kroji zapuščina neidiomatske improvizacije. Hkrati je njihov pristop slišno oplojen s splošnejšim izročilom eksperimentalne elektroakustične improvizacije, vključno z odvodi v smeri redukcionizma. Opraviti imamo z igro, ki v veliki meri dispenzira z gestikulacijo žanrskih improvizacij v prid bolj nedoločenemu zvočenju. K nedoločenosti prispeva tudi sama instrumentalna postava, še posebej pa Tao z računalnikom. V slednjega ima speljane, tako kot pri duetu TILT, tudi vse signale soigralcev, ki nato predstavljajo enega izmed grobih zvočnih virov, s katerimi dela. Tega se loteva izjemno subtilno in večino časa nekako potuhnjeno. Kljub temu da gre za suverene improvizatorje, ki gotovo iščejo lastno mesto v kolektivni igri, pa imamo občutek, da nihče od njih ne stremi k diferenciaciji in izstopanju za vsako ceno. To seveda ni vrednostna sodba, kot se pri zagovornikih tega ali onega pristopa k improvizaciji rado zgodi, temveč zgolj opis slišanega.

Večino časa je tako
moč slišati impresivno razpršenost, razgibanost
in nelinearnost, ki pa je rezultat truda kolektivne igre in ne aplikacije procesov.

Po eni strani se hitro znajdemo v klasičnem EAI (electro-acoustic-improvisation) okolju, vendar premore dogajanje na plošči Udarnik tudi precej samosvojo plat. Predvsem pade v uho nenavadna dinamika dogajanja in čudaške aglomeracije gostot in trajanj. Čeprav je med njimi le en elektrofonik, njegov digitalni medij ključno obarva celotno zvočno sliko. Zdi se, da na trenutke pravzaprav ne prispeva ničesar drugega kot neko nedoločljivo avro digitalne ostrine, ki se kot po čarovniji naseli v igro preostalih instrumentalistov. Na ta način uspe glasbenikom še bolj potencirati drugost in sublimnost, ki je inherentna njihovemu raziskovanju razširjenih instrumentalnih tehnik. Večino časa je tako moč slišati impresivno razpršenost, razgibanost in nelinearnost, ki pa je rezultat truda kolektivne igre in ne aplikacije procesov. Še posebej izstopa virtuoznost Groma. Vendar tukaj seveda ne mislim na konvencionalno virtuoznost, temveč na virtuoznost njegovega osebnega idiosinkratičnega izraza in, še pomembneje, virtuoznost občutljivosti in čuječnosti. A pri vsem skupaj na koncu vendarle najbolj izstopa že omenjena nedoločljivost, ki ni prisotna zgolj pri posameznih zvočnih dogodkih, temveč je jedro celotnega toka glasbe. Plošča ima redko slišano in v eksperimentalnih krogih precej iskano kvaliteto – da je vsakič potencialno slišati čisto drugače. In to ni zgolj običajna floskula o subjektivnem dojemanju umetnosti, temveč prej opazka, da je v samem dogajanju prisotna neka neujemljivost, ki skorajda samodejno sili v vsakič drugačno perspektivo prebijanja skozenj. To krhko ravnovesje vzdrževane neujemljivosti proti koncu koncertnega seta rahlo zvodeni predvsem na račun prispevka Kocherja, ki se ob tej priložnosti izkaže kot najšibkejši člen. Vpadi glasnih akordičnih klastrov harmonike zvenijo v tem kontekstu kar preveč grobo in konvencionalno glasbeno. Niso dovolj zanimivi, da bi lahko delovali kot radikalen rez v glavnino muziciranja, ki jim je predhodila; in tako pustijo predvsem vtis padca koncentracije oziroma pomanjkanja idej. Tovrstne situacije so seveda v improvizirani glasbi nekaj najbolj običajnega. Morda pa so zanimivejše, ko za seboj ne potegnejo vseh vpletenih, temveč prispevajo k ustvarjanju napetosti. Kljub temu gre še vedno za nadpovprečen improvizacijski set, ki bi bil vsaj na posnetku zanimivejši, če bi se končal nekaj minut prej.

Z iztočnicami v eksperimentalnem digitalnem editiranju in zankanju vzorcev ustvari Giuseppe Ielasi v končni
fazi konsistentno skladbo,
ki kljub predrugačenju obdrži duha muziciranja četverice.

A plošča se z zaključkom koncertnega dela ne konča. Vsebuje namreč še skladbo Konstrukt, ki je delo cenjenega sodobnega elektronika Giuseppeja Ielasija. Kot lahko preberemo na ovitku, je Ielasi kot zvočni material svoje konstrukcije uporabil še en posneti koncert četverice, in to tistega, ki so ga izvedli na Radiu Študent v istem času. Gre za svojevrsten »remix«, s to pomembno razliko, da morebitnega »izvirnika« ne poznamo. Pa tudi če bi ga, povezave s skladbo Konstrukt verjetno ne bi mogli tako jasno vzpostaviti. Kot sugerira naslov, gre bolj kot za remix za nekakšno rekonstrukcijo. V devetminutni skladbi Ielasi namreč ohrani kolektivni zvočni karakter uporabljenega gradiva in ga hkrati maliči v lastno kompozicijo. Z iztočnicami v eksperimentalnem digitalnem editiranju in zankanju vzorcev ustvari v končni fazi konsistentno skladbo, ki kljub predrugačenju obdrži duha muziciranja četverice. Na trenutke se celo zdi, da Ielasi pograbi določene sestavine in dinamike, ki so inherentne njihovi igri, ter jih na fascinanten način prečisti in razpotegne v času. Sama uvrstitev take rekonstrukcije na živo koncertno ploščo deluje sveže in pogumno, saj nam prek podvojitve in potujitve izraza omogoča globljo refleksijo o njem.