27.11.2016

Onstran štiridesetih kilometrov

Scenarij Petre Seliškar išče fragmente Ježkovega ustvarjalnega diapazona: zdaj komedijanskega, zdaj šansonskega, zdaj tragičnega, zdaj melanholičnega, vedno pa naodrskega.

Matej Krajnc

Petra Seliškar: Moj narobe svet- Ježek

Svet Franeta Milčinskega – Ježka je bil vedno postavljen narobe, vsaj tako se je zdelo in za takšnega ga je Ježek sam razglašal v svojih pesmih. V resnici pa je dobro vedel, kaj dela. Njegov ustvarjalni svet je bil natančno postavljen in izdelan, tisto »narobe« je bila njegova nekonvencionalna naravnanost k vsakdanjosti, tja, kamor visoka umetnost navadno ne mara posegati, a jo prav ta vzvišenost vedno znova sklati s prestola resnične pomembnosti. Ježkov svet je bil svet kitare s potrganimi strunami, ki prav zato zazveni s svojstvenim glasom. Tega zvok blagajn ni nikoli cenil in ga je hkrati cenil nadvse.

Ježkov paradoks je bil torej v tem, da je bil kljub svoji »narobnosti« komercialen ustvarjalec – pesnik za vsakogaršnjo rabo, kot tudi sam prizna v enem od arhivskih posnetkov, ki jih prinaša film. Film Moj narobe svet- Ježek naj bi nastajal osem let. Scenarij Petre Seliškar išče fragmente Ježkovega ustvarjalnega diapazona: zdaj komedijanskega, zdaj šansonskega, zdaj tragičnega, zdaj melanholičnega, vedno pa naodrskega: Ježek, na videz samotar, ni mogel (pre)živeti brez ljudi in, kot sam pove, zlasti ne brez otrok. Prizna, da se nima za umetnika, da je njegova naloga pisati za ljudi, zato njegova umetnost nujno postane zlasti mimetična. Vendar je kljub temu najprepričljivejša tam, kjer Ježek jenja biti zgolj »za ljudi« in postane tudi »zase«, bodisi v skrbno našpičeni satiri, ki ni nujno banalno vsakdanja, bodisi v pretresljivih šansonih, ki nimajo kaj dosti skupnega s pantomimo in reklamnimi jingli, po katerih ga je poznala najširša množica. Čeravno film nikakor ne izpušča ne njegove »ljudskosti«, nasprotno, ponazori jo z mnogimi odlomki iz arhivov, niti njegove »umetniškosti« (tudi to podloži z arhivskimi odlomki), je njegov domet na obeh teh področjih nekoliko prekratek. Razumem, da gre bržčas za fragmentaren arhivski prikaz nekaterih bistvenih poglavij Ježkovega ustvarjanja, izpričanih v prvi osebi, a v pomembnem delu filma – gostovanjih domačih in tujih izvajalcev njegovih pesmi – ostaja nekolikanj preveč alternativno usmerjen; pozabi na primer na Ježkovo festivalsko kariero, ki bi skorajda morala soobstajati skupaj z alternativo. Povedano drugače: povprečen presek izbranih izvajalcev njegovih pesmi je preveč enoličen, večina izvedb kljub različnim zasedbam v različnih sestavih zveni kot ena in ista pesem, kot se to večkrat zgodi, če se alternativa preveč trudi. Pengovova izvedba Črne pege in Arestantova oda stenici v izvedbi Josipe Lisac v tem primeru štrlita iz povprečja kot dva visoka vrhova poustvarjanja Ježkove zapuščine, sicer pa pod glasbeno taktirko Chrisa Eckmana v izvedbah posameznikov in zasedb, kot so Willard Grant Conspiracy (sicer mojstrov temačnosti), Cesare Basile, Hugo Race, Bernays Propaganda, Toni Kitanovski & Cherkezi Orchestra, Teresa Salgueiro in John Parish dobimo občutek, da je Ježek resda pomemben ustvarjalec, a ga sicer domiselno večjezični, izvedbeno pa nekoliko neizrazit pristop vendarle ne prikaže v zares večplastni luči. Ker se je Ježek sam izpričal za »ljudskega«, o čemer priča več arhivskih posnetkov, gre za pretiravanje, če se ga v izvedbah drugih ves čas prikazuje kot očeta alternative. Nekaj svežine bi filmu dal vsaj mimobežen odščip songov, ki jih je pisal za Slovensko popevko; nekateri so namreč njegova najboljša poezija, čeprav aranžirana za plesni orkester. V mislih imam zlasti dve znani pesmi v izvedbi Majde Sepe (Uspavanka za mrtve vagabunde in Pismo za Mary Brown) in, denimo, pesem Zakaj (Lado Leskovar). Ježka v filmu sicer slišimo zapeti Glažek vinčka, pesem, ki sta jo pela tako Leskovar kot Pengov, a to ne prekrije zares vseh manjkajočih vrzeli. Med našimi izvajalci pogrešam tudi Vito Mavrič, ki je pomemben del svojega šansonskega opusa posvetila prav Ježku, in morda nekoliko bolj pravoverno rockerski pristop Jurkija in Basistov, takisto znanih izvajalcev Ježka, kar bi vsekakor umerilo glasbeno tehtnico in nazorneje prikazalo poustvarjalno širino iz naših in tujih krajev (ne da bi se pri tem izgubil fokus na alternativo). Ko smo že pri tem: med ogledom filma mi je ves čas švigalo po glavi, da bi bilo pri takšnem projektu zanimivo k sodelovanju pritegniti Nicka Cava, ki je v Sloveniji že na pol doma in bržčas ne bi imel nič proti. In ko pomislim, kaj bi iz Ježka naredili pokojna Lotte Lenya in Marianne Faithfull, ki je še med nami! 

Omenjenim zadržkom in prebliskom – kot na primer, da je v uro in še nekaj težko spraviti prav vsa poglavja Ježkovega opusa, ki je domala neobvladljiv, in da je bil bržčas (dober) namen v film pripeljati manj komercialne pristope k njegovem opusu, kar je nadvse dobrodošlo, a le, kadar je rezultat posrečen – navkljub lahko brez pomisleka zapišem, da si arhivsko delo, ki je bilo opravljeno za ta film, zasluži vso pohvalo, čeprav je fragmentarno. Zdaj imamo namreč na voljo vsaj nekaj, medtem ko prej vsega tega televizijskega in filmskega dela ni še nihče shranil na ustrezne občinstvu in/ali zgodovinarjem/kronistom/zbiralcem/publicistom dostopnih nosilcih. Založba Sanje je svojčas opravila pomembno delo zvočnega in literarnega arhiviranja Ježkove zapuščine, a čaka nas še veliko dela. To bi moralo zanimati predvsem nacionalno televizijo in založniško hišo, ki (poleg Ježkove družine) te arhive hrani.

Na koncu se moram vseeno vprašati, kaj je smoter tega filma. To ni dokumentarec o Ježkovem življenju in delu; za kaj takega je, prvič, prekratek in, drugič, preveč fragmentaren. Morda ga lahko razumemo kot prvi uvid v posamezne odlomke Ježkove ustvarjalnosti in kot za tujce prvo, uvodno predstavitev njegovega dela; a morda tudi v tem oziru pušča odprto kakšno vprašanje preveč. Denimo: ali je bil namen filma, da se Ježka predstavi ali da se ga predstavi alternativno? Ali je jedro filma Ježek ali že omenjeni izvajalci njegovih pesmi? Sožitje obojega namreč ni vedno jasno razvidno. Ježek po dolgem času sicer res spet v prvem planu/prvi osebi skoči na nas z velikega platna, kar je dobrodošlo, in vsaj sprva dobimo vtis, da je prav to fokus filma; toda po drugi plati je tu vendarle preveč prekinitev v obliki glasbenih vložkov drugih, tako da se poudarek od prve osebe in tega fokusa spet premakne drugam. In ne pozabimo na paradoks: samooklican za vseljudskega ustvarjalca, je Ježek v resnici pomemben pionir radia, televizije, družbenokritične satire, šansonjerstva in kantavtorstva pri nas; bil je (kljub težavam, ki jih je imel pri delu) eden od poklicanih in tudi izvoljenih. Kdo ve, kako bi se brez njega razvijala zgodovina slovenske (popularne) glasbe in tudi zgodovina (popularnih) medijev! 

Po projekciji filma je sledilo presenečenje v obliki mini koncerta Josipe Lisac in Janija Haceta, ki sta izvedla Ježkovo Stenico in novo Josipino pesem Moja magija, ki jo je sopodpisal Hace. 

Film je prejel prestižni festivalski nagradi makedox 2016 in FSF Portorož 2016.