30.12.2019

Plimno valovanje

V primeru skupine Tidal Waves in istoimenskega mini albuma se trdoživost kitarske godbe, ki se zgleduje po pestri paleti sebi kompatibilnih žanrov iz strun, možganov in mesa, potrjuje z vsakim novim in naslednjim poslušanjem.

Miroslav Akrapović

Tidal Waves EP

Tidal Waves

Tidal Waves EP

samozaložba
2019

Iz uvodnika je jasno, da je podpisniku teh vrstic tovrstna kitarska godba pri srcu, ali če sem še bolj iskren in natančen, se še danes prilega mojim ušesom in duši. A kot pribito tudi drži, da se po nekajkratnem poslušanju mini album Tidal Waves še kako zareže v ušesa, ki so že tako dovzetna za kitarsko neposrednost, prostorsko melodijo in izpovedno dramaturgijo. Slednja se mi zdi še najbolj aranžersko navdahnjena, impresivno udarna in inštrumentalno kirurško natančna v zaključni skladbi Sign Of The Universe, ki se sliši kot križišče ali stičišče tistega arhetipskega hc punka iz njegovih zimzelenih časov in novodobnih trdometalskih razširjenih obzorij. A vselej v prepoznavni maniri glasno prežečih se kitar in ritmu valujočih bobnov, ki temu mini albumu vdihnejo prepotrebno glasbeno samozavest. Če temu dodamo še inštrumentalno veščost in nesporno slo po glasbenem udejstvovanju, imamo pred seboj vse pridevnike in argumente, ki prvenec predstavijo kot zrcalo skupine in hkrati odsev poti za naprej. Le strumno in pogumno!

Zasedba Tidal Waves v tej prispodobi razširjenega zvočno-liričnega (v)pogleda nastopi že v uvodni skladbi Romeo & Juliet, ki se prične z ambientalno uverturo, da bi jo po nekaj sekundnem taktiranju vzdušja presekal kitarsko kontrolirani in ritmično siloviti zvočni desant. Ubrano in polnokrvno! Tudi v nadaljevanju s skladbo Remember si fantje iz Tidal Waves privoščijo mini uvodni vložek, pred katerim se razvije spominska izpoved, za katero se zdi, da rdečo nit ovije okrog (avto)biografske klobke. Če sta se prvi skladbi slišali dovolj dratarsko nabrušeni in ravno prav hrupni in drčni, tega nikakor ne bi mogli reči za osrednji štikelc tega mini albuma in meni še posebno všečno skladbo Don't Let Me Go. Za razliko od ostalih v naboru Tidal Waves se Don't Let Me Go sliši kot nekakšen surogat grungerskega popevanja in sila enostavne akustike, ki je kljub svojemu naslovu in tematskemu vzorcu najbolj melodično optimistično zazrta v ... nebo. In še naprej v medgalaktično atmosfersko prostornino, kjer se srečujejo Satellites – poskočni emo punk rock, ki ga popestri ščepec visokotehnološke elektronike v ozadju.

A vselej v prepoznavni maniri glasno prežečih se kitar in ritmu valujočih bobnov, ki temu mini albumu vdihnejo prepotrebno glasbeno samozavest. Če temu dodamo še inštrumentalno veščost in nesporno slo po glasbenem udejstvovanju, imamo pred seboj vse pridevnike in argumente, ki prvenec predstavijo kot zrcalo skupine in hkrati odsev poti za naprej. Le strumno in pogumno!