16.01.2018

Podomačevanje »skrivnostnih glasov Bolgarije« 

Prvenec Zvezdane Novaković se močno opira na bolgarske in balkanske ljudskoglasbene in pevske tradicije, je posnela s pomočjo trinajstih glasbenih gostij z vseh koncev sveta in iz domovine.

Katarina Juvančič

Slovena Voices

Zvezdana Novaković

Slovena Voices

Celinka
2017

Za večino poslušalk in poslušalcev, starejših od 35 let, je bil prvi stik z bolgarsko muziko najverjetneje eden od albumov Le Mystère des Voix Bulgares s posnetki aranžiranih tradicionalnih bolgarskih pesmi ženskega zbora bolgarske nacionalne radiotelevizije, ki so začeli kapljati na naše police nekje na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. »Ko odprejo glasove, se razležejo brezčasne melodije in bogate, čudne harmonije, ob katerih ti vsi lasje stojijo pokonci,« so bili takrat, ob vzniku žanra world music in njegovega balkanskega predala (v katerega so takrat spadali še na novo odkriti Muzsikás, Márta Sebestyén, 3 Mustaphas 3, Esma Redžepova, Šaban Bajramović, če omenim samo nekatere), očarani zahodni mediji. 

Tim Rice, ameriški etnomuzikolog in eden največjih strokovnjakov za bolgarske ljudske godbe, pravi, da je bil recept za uspeh ravno ta zanimiva mešanica znanega in eksotičnega: eksotični vokali in takti ter zahodnemu ušesu znane harmonije oziroma harmonske strukture in način prezentacije. Kot takšne so se z lahkoto vklopile v porajajočo se world music zgodbo. Ostalo je, kot pravijo, zgodovina. Tudi zgodovina Zvezdane Novaković, ki je takrat, ko je izšla prva plošča omenjene skupine (leta 1986), dobila prve zobke, in z njimi zrasla v zrelo glasbenico.

Iz vsakega aranžmaja, bodisi kot alegorija ali prevladujoča tema, mezijo grleno petje in polifonije odprtih glasov, ki se jih je priučila na triletnem študiju tradicionalnega petja v Plovdivu v Bolgariji, In predstavljajo rdečo nit albuma. Toda Slovena Voices vseeno bolj kot »homage Bolgariji« slišim kot antologijo Zvezdaninega glasbenega odraščanja, zemljevid srečevanj z ljudmi in muzikami sveta, odzven njenih prehojenih poti in nastavke novih, ki se nemirni ustvarjalni duši gotovo že rišejo nekje na obzorju. 

Podobno mešanico znanega in eksotičnega, avtorskega in ljudskega, a s časovno distanco, estetsko refleksijo in dragocenimi izkušnjami raziskovanja več žanrov in študijev glasbe na različnih koncih Evrope nam nekaj več kot tri desetletja kasneje ponuja na svojem prvencu Slovena voices, na katerem kot prva domača avtorica resno, zavzeto in domišljeno podomačuje »skrivnostne glasove Bolgarije«. 

Zvezdanina glasbena pot je intenzivna in prolifična. Z enajstimi leti se je pridružila zboru Carmina Slovenica, kjer jo je v pevko pomagala izoblikovati mentorica Karmina Šilec. V Gradcu je študirala jazz, v Bolgariji grleno petje, v Göteborgu kompozicijo v ljudski glasbi. Sodelovala je v odmevnih gledaliških in lutkovnih predstavah, zanetila številne avtorske projekte in performanse s harfo, ki jo je izdelala sama. 

Pričujoči prvenec, ki se močno opira na bolgarske in balkanske ljudskoglasbene in pevske tradicije, je posnela s pomočjo trinajstih glasbenih gostij z vseh koncev sveta in iz domovine (bolgarskih pevk, slovenskih saksofonistk, ženskega godalnega kvarteta, harmonikarke in lutnjistke, ki jih je spoznala med študijem na Švedskem itn.) in tako ustvarila enega prvih »ženskih albumov« z mednarodno zasedbo pri nas.

Zvezdanina afiniteta do južnoslovanskih pevskih stilov pa ne časti fantazme nespremenljivosti tradicij, ampak pušča odprta vrata lastnim interpretativnim možnostim in avtorski izraznosti (tako v glasbi kot občasno tudi v besedilih), ki se z njo dobesedno pretikajo, kot na primer pri Severnici, ki jo je napisala sama. Pevske dediščine Balkana se na Slovena voices ves čas soočajo, srečujejo in oplajajo z vokalnimi jazzovskimi harmonskimi vložki (Mitrele, Jasna zvezda), zborovskimi aranžmaji, v katerih odmeva estetika Carmine Slovenice, v kombinaciji skandinavskega joikanja z rezijansko grlenostjo (Lipe bile maškare) ter minimalistično glasbeno (ali vokalno) spremljavo, ki se po začetnem fraziranju pogosto odmakne od tradicionalne melodije in zavije k bolj svobodnjaškemu, improviziranemu kodu (Libe – na njej poseže tudi po harfi), s poslušalko/cem pa se občasno spogleduje tudi malce komorno in resnobno.

Eden od vrhuncev na plošči je srbska ljubezenska pesem Bistra voda, svojevrstni poklon babici Mileni, ki jo je nekoč pela kot solistka v kulturno-umetniškem društvu Polet iz Beograda. Zvezdana jo zapoje kar dvakrat, prvič z godalnim kvartetom, ki drgetajoče bdi nad njenim zvonkim, prožnim glasom, drugič pa jo, ogolelo in samotno v svoji bolečini ob izgubi dragega, prepušča igri prepletanja glasov in dialogiziranja z bolgarskimi pevkami Darlino Zlatkovo, Ivelino Dimovo ter Tanyo Parvanovo.

Iz vsakega aranžmaja, bodisi kot alegorija ali prevladujoča tema, mezijo grleno petje in polifonije odprtih glasov, ki se jih je priučila na triletnem študiju tradicionalnega petja v Plovdivu v Bolgariji, In predstavljajo rdečo nit albuma. Toda Slovena Voices vseeno bolj kot »homage Bolgariji« slišim kot antologijo Zvezdaninega glasbenega odraščanja, zemljevid srečevanj z ljudmi in muzikami sveta, odzven njenih prehojenih poti in nastavke novih, ki se nemirni ustvarjalni duši gotovo že rišejo nekje na obzorju.