30.08.2016

Portret nove glasbene generacije: Maja Majcen Nadu

Pred kratkim se je z zanimivo sopransko vlogo v operi Alica v čudežni deželi, produkciji Stuttgartske državne opere, spopadla slovenska sopranistka Maja Majcen Nadu.

Tanja Benedik

Maja Majcen Nadu
Foto: Sebastian Jug

Maja Majcen Nadu je po maturi zaključila študij glasbene pedagogike na ljubljanski glasbeni akademiji. Študij klavirja je nadaljevala v Zagrebu, med tem se je že spogledovala s petjem pri Urški Arlič Gololičič, kar jo je kasneje tako pritegnilo, da je študirala tudi pri Matjažu Robavsu in Dunji Vejzovič v Ljubljani, kjer je leta 2013 diplomirala. Pot jo je zanesla na Državno visoko šolo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Stuttgartu, kjer je lani z odliko magistrirala v razredu Natalie Karl v vlogi Konstanze (W. A. Mozart: Die Entführung aus dem Serail). Magistrski študij samospeva še nadaljuje v razredu prof. Cornelisa Witthoeffta v Stuttgartu

Med pomembnejše nastope lahko šteje sopranski solo v Orffovi Carmini burani s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika – Prevalje (2011), arijo Elen Oxford (Britten: Peter Grimes) s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo pod vodstvom maestra Marka Letonje v Cankarjevem domu (2013), 3. nagrada na Temsigu v III. b kategoriji (2013), Paminina scena samomora iz Čarobne piščali na Classic Night v Reutlingenu z Reutlingenskim Filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Marina Künstnerja (2014), Angelica v Haydnovem Orlandu Paladinu v režiji Bernda Schmitta s Komornim orkestrom Stuttgartskih solistov pod vodstvom Bernharda Epsteina v Wilhelma Theatru Stuttgart (2015), sopranski solo v Beethovnovi 9. Simfoniji s Stuttgartskim Komornim orkestrom in Esslingenskim Filharmoničnim zborom pod vodstvom Sabine Layer (2015).

Letošnje leto je močno zaznamoval njen nastop v vlogi Miši v mladinski operi Johannesa Hareita Alica v čudežni deželi v režiji Barbare Tacchini v  produkciji Junge Oper Stuttgartske državne opere pod vodstvom Stefana Schreiberja (2016).

Za nas je Maja strnila nekaj vtisov:

»Pred dobrim letom sem po priporočilu Stefana Schreiberja, vodje študija Stuttgartske državne opere, ki me je kot pevko spoznal že v času mojega opernega študija v Stuttgartu, prejela povabilo v Stuttgartsko opero na avdicijo za novo produkcijo opere »Alice im Wundeland« nemškega skladatelja Johannesa Harneita. Avdicijo sem uspešno opravila in z njo dobila priložnost, da se stuttgartski javnosti predstavim v vlogi Miške. Opera je bila dokončana v letu 2014, leta 2015 prvič izvedena. Za produkcijo stuttgartske Junge Oper je Stefan Schreiber z dovoljenjem skladatelja opero nekoliko priredil, ta priredba bo tudi natisnjena in izdana. Sodelovanje pri izvedbi tako svežega dela je še poseben izziv – le primer: orkester je bil v prvem dejanju publiki neviden in skrit za sceno, v drugem in tretjem dejanju pa je bil del scene in tako viden publiki. Vse to je zahtevalo precej prilagoditev scene ter posledično naše igre in petja.

Sodelovanje v produkciji mi je prinesel mnogo novih spoznanj in izkušenj. Ekipa, ki je sestavljala produkcijo, je bila sestavljena tako iz mladih pevcev na začetku kariere, kot tudi izkušenih pevcev in celo legende stuttgartske opere, komornega pevca, basista Karla-Friedricha Dürra, ki je nastopal v vlogi kralja. Vsak sodelujoči, od pevca najmanjše vloge pa do asistentov režije, kostumografije in tehnikov je v produkcijo vložil vso svojo energijo in uspelo nam je pričarati čaroben, čeprav ne vedno prijazen svet Alice v čudežni deželi. Sama zgodba opere je vsem poznana in ravno zato še toliko težja za prikaz – zgodba o odraščanju – vsak od nas se je »spopadel« z odraščanjem na svoj način, mi pa smo poskusili približati težave odraščajoče Alice, ki so še kako aktualne, današnji odraščajoči mladini. Vzkliki, prestrašeni pogledi, smeh in komentarji – vse to je vsakemu nastopajočemu prineslo še dodaten elan, veselje in zadovoljstvo, kajti tako interakcijo lahko doživi pevec samo pri poustvarjanju otroških in mladinskih predstav.

Sama produkcija je bila tako pevsko kot fizično precej naporna. Po šestih tednih vaj, je sledil mesec dni v katerem se je zvrstilo 15 predstav, le te ob zelo različnih delih dneva: vse od zgodnjih dopoldanskih šolskih predstav ob 11. uri, zgodnje popoldanskih pa vse do »normalnih« večernih predstav. Da bi čim bolj pisano predstavili čarobni svet, so bili naši kostumi zelo izvirni, pisani, a za nastopajoče tudi precej neudobni. Sama sem izgledala kot »siva miška«, oblečena kot guvernanta v debelo sivo volneno krilo ter sivo bluzo, preko vsega pa sem imela oblečeno še plastično jakno, napolnjeno s časopisnim papirjem nase pa sem imela pripet še 30 metrov dolg rep iz časopisnega papirja. V takšni opravi sem med petjem morala izvajati še različne vragolije – med arijo narediti špago, na steno pripeta z varnostnimi vrvmi plezati po balkonu 2 metra nad tlemi ter se nagibati z balkona … vendar je začudenje v otroških očeh odtehtalo vse napore.

Pevsko je bila moja vloga nekaj posebnega. Sama vloga sicer ni velika, je bil pa pevski obseg zato toliko bolj zahteven – vse od izjemnih višin (e3) pa do izjemnih nižin (mali a). Moja arija pa je bila po besedah samega skladatelja napisana v stilu »slabega baroka«, spremljavo je še dodatno začinil električni čembalo - Miška s svojo dolgočasno zgodbo z izjemno veliko zgodovinskih dejstev in hitrega teksta v kratkem času (suho snovjo) poskuša posušiti Alico po tem, ko je padla v jezero lastnih solz.

Kot pevka na začetku kariere sem hvaležna za vsako priložnost, ki mi prinese možnost, da nabiram izkušnje na opernem odru. Vloga Miške mi je to brez dvoma omogočila. Ker sem s pevskim izobraževanjem pričela precej pozno, se zaradi moje starosti ne morem več udeleževati najodmevnejših pevskih tekmovanj, ki bi mi morda prinesla več prepoznavnosti ter povabilo kakšne operne agencije k sodelovanju. Tudi sprejem v operne studie Evropskih opernih hiš je starostno omejeno. Veselila bi se kakšne priložnosti za nastop na domačih tleh, tako na koncertnih kot opernih odrih, saj so po mojem mnenju nastopi pred domačo publiko polni posebnega čustvenega naboja, še posebej za glasbenike, ki se prvenstveno udejstvujejo v tujini.«