27.06.2019

Pozor! Jazz v mestu!

Tule je drugi sprehod po letošnji šestdeseti ediciji Ljubljana Jazz Festivala.

Nina Novak

Big Band RTV Slovenija in njujorški solisti
Foto: Nada Žgank / Ljubljana Jazz Festival

Letošnji jubilejni, 60. Jazz festival Ljubljana se je po nekajletnem premoru vsaj z zaključnim večerom vrnil v legendarne Križanke. Te imajo zanj po povojih na Bledu poseben pomen, zaradi spominov in pripovedi nekoliko starejših pa so še kako žive tudi danes, med mlajšim poslušalstvom jazzovske glasbe, ki je na svoj račun prišlo pretekli teden, ko je med 18. in 22. junijem na različnih lokacijah v centru Ljubljane potekal tako imenovani praznik jazza ter na enega od omenjenih dni celo praznik glasbe. A se je dogajanje pravzaprav pričelo že prej, z razstavo 60 let plakatov Jazz festivala Ljubljana v Galeriji Avle NLB-ja, literarnim programom Kako zveni jazz v knjigah? v Vodnikovi domačiji in predfestivalskim večerom v Mali galeriji Cankarjevega doma z razstavo Cloud 9 Žige Koritnika ter koncertom Paala Nilssena Lova in zasedbe New Brazilian Funk v Klubu Gromka. Že našteto izkazuje pestrost glasbenega dogajanja, ki je v večini primerov potekalo strnjeno, pri čemer je bilo treba obisk posameznih koncertov skrajšati, če smo želeli pravočasno prispeti na naslednjega. Prav zato se podpisana nisem udeležila celotnega programa, tako da se bo ta zapis osredotočil le na del dogajanj. Preostanek bodo v prihodnjih dneh dopolnjevali, oziroma so ga že, kolegi.

S tem bomo sklenili izčrpni zapis o festivalu, ki so ga letos opredeljevali žanrska raznolikost, ravnovesje med tradicijo in v sodobnost zazrte zasedbe, prav tako ravnotežje med melodičnostjo in svobodnostjo ter pomembnost sotvorjenja repertoarja slovenskih glasbenikov. /.../ med letošnjimi obiskovalci je bilo videti ogromno mladih, kar pomeni, da si je Jazz festival Ljubljana prav z brezplačnimi koncerti pričel prizadevati za vzgojo občinstva. To nakazuje, da se v prihodnjih letih lahko nadejamo jazzu precej bolj naklonjenih časov. In takrat bo morda jazzovska glasba zares povsod v mestu. Pa ne le zato, da bo, temveč zaradi tega, ker bo čez celo leto klila globoko v vseh nas.

Naj zato na tem mestu izhajamo iz predpostavke, da pravi ljubitelji jazzovske glasbe udeležbo na festivalu načrtujejo že mesece poprej in si v času njegovega trajanja zagotovijo proste dni ter svoje življenje povsem podredijo jazzu. V tem primeru lahko predpostavimo, da bi si želeli ogledati in prisluhniti celotnemu naboru izvajalcev, kar pa zaradi omenjene zgoščenosti ostaja neuresničljivo. Namreč, medtem ko se je ena zasedba v parku na odru pri starem drevesu šele dodobra ogrela, se je druga že pripravljala na nastop v Klubu Cankarjevega doma, tako da je bilo treba sprejeti nehvaležni kompromis: ostati na koncertu, ki se pravkar dogaja, ali pa se premestiti in dati priložnost drugim glasbenikom. Kakršnakoli že odločitev, ta temelji na odpovedovanju, kar običajno pusti nekoliko grenak priokus, čeprav po drugi strani tovrstna intenziteta ponuja bogat nabor glasbenih zgodb, ki nam lajšajo spoznanje o tem, s katero bi se želeli spoznati pobliže. A za to je pač treba najti drugo, novo priložnost. Gre za podobno reč, kot je prebiranje pesniških antologij in zbornikov: širina, na podlagi katere hitreje najdemo tisto, kar v nas prebudi trepetanje.

Dejstvo je, da nas raznolikost bogati, in prav takšen namen imajo številni koncerti pretežno slovenskih glasbenikov v parku za Cankarjevim domom, ki so (to velja poudariti) za obiskovalce brezplačni. A če so še pred nekaj leti organizatorjem mnogi zamerili, da so tako rekoč vsi koncerti plačljivi, jim danes očitajo zmanjševanje veličine slovenskih izvajalcev in postavljanje v nekonkurenčni položaj v primerjavi s tujimi gosti. Razlog naj bi bil relativno majhen oder, postavljen na prosto. Pa se kritike tu še ne končajo. Najpogosteje se – poleg obžalovanja, da festival, ki velja za enega najstarejših evropskih jazzovskih festivalov, ne poteka več v Križankah, kar smo ovrgli že v uvodu tega zapisa – dotikajo prav zastopanosti majhnega števila slovenskih glasbenikov, neupravičene zapostavljenosti Big Banda RTV Slovenija in v pretirano svobodne, free jazzovske oblike usmerjeni repertoar. Vse to sta selektorja Bogdan Benigar in Edin Zubčević z letošnjim programom uspešno presegla.

Na veliko filmsko platno slovenski glasbeniki res niso bili postavljeni, saj je ta vloga pripadla dokumentarnemu filmu John Zorn, prikazanem v okviru prvega festivala glasbenega filma Naj se rola v Kinodvoru, so se pa zato povzpeli na skoraj vse festivalske odre. Cikla Abeceda II in Mladi raziskovalci II sta pravzaprav že zasnovana z namenom, da izpostavita mlade slovenske glasbenike. Rezultat malo prej omenjene delavnice, ki je potekala v okviru letošnjega festivala Jazz Cerkno pod vodstvom bobnarja Dréja Hočevarja, je zasedba Gašperja Livka. Glasbeniki se s svojim svobodnim muziciranjem in iskanjem novih zvočnih zmožnosti osvobajajo institucionalnih ter kulturoloških paradigem, zaradi česar njihove kompozicije terjajo posvečeno poslušanje, da bi jih lahko umestili v prostor in čas, v katerem nastajajo, ter jim pripisali družbeno-umetniški pomen; česar pa koncert v tako sproščenem vzdušju ni omogočal. Dre Hočevar je obenem tudi vodja Abecede II; med letošnji izbor, ki je potekal v parku na odru pod starim drevesom, je uvrstil Maja Kavška, Domna Bohteta, Veroniko Kumar in Nino Virant. Slednja, ki jo bolje poznamo kot članico zasedbe Dvojina z Rokom Zalokarjem, se je predstavila v sodelovanju s študijsko kolegico, rusko glasbenico Allo Blehman. Vokalno prečiščene zgodbe slovanskih kultur, imenovane LAS, sta nadgradili z uporabo tolkal in elektronike ter melodičnimi vložki na flavti ter tako pognali v tek letošnji festival. V tem nastopu sta prevladovali pristnost in naravnost. Za razliko od Nine Virant, zavezane ljudski glasbi, se je Veronika Kumar predstavila z repertoarjem, ki smo ga slišali že lani poleti. Zasedba, ki jo poleg nje tvorijo še kitarist Tobija Hudnik, pianistka Rebeka Zajc, bobnar Luka Matić in basist Jošt Lampret, je v letu dni delovanja tako vokalno kot izvajalsko napredovala, prav tako so aranžmaji bolj dovršeni, vendar bi na tovrstnem festivalu kljub temu tudi na najmanjšem odru pričakovali novo, svežo, še ne slišano glasbo. Da ni bilo povsem tako, je nedvomno slabša stran sicer bogatega programa.

Big Band Akademije za glasbo, Mihael Hrustelj, še ena ponovitev (marca je nastopil v okviru enodnevnega festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice), Jan Kus & The Slavo Rican Assembly, Kukushai in trio Črnčec, Teepe, Hart pa so se povzpeli na glavni oder parka. Pri zadnje omenjeni zasedbi gre za tri generacije, združene v ljubezni do tradicionalnih jazzovskih oblik, dopolnjenih z virtuoznimi solističnimi vložki. Izrazni prostor je bil enakomerno porazdeljen med vse tri: Billyja Harta, ki je oder pred pol stoletja delil z Milesom Davisom, nizozemsko-ameriškega basista Jorisa Teepa in slovenskega klavirskega maga Marka Črnčca. Vsekakor gre za enega bolj melodičnih koncertov, na katerem je trio predstavil prvenec Brooklyn Sessions, njegovo postavitev v park in ne, denimo, v Linhartovo dvorano, pa lahko upraviči le klasični repertoar, ki ne zahteva toliko prostorske neomadeževanosti kakor avtorska glasba. Tudi Jan Kus je z mednarodnim sestavom The Slavo Rican Assembly predstavil pretežno priredbe, dopolnjene z avtorskimi kompozicijami, in v sproščenem vzdušju povabil h gibanju ter plesu. Združevanje slovenskih in še posebno slovanskih, balkanskih korenin s portoriškimi oziroma karibskimi je bilo polno ritmičnih obratov, melanholije, a obenem razposajenosti, odete v strogo melodičnost. Solistični vložki vseh sodelujočih so se medsebojno prepletli, prevladoval pa je vokal, vendar ni zasedel celotnega prostora, ki je bil mestoma uporabljen orkestralno. Za razliko od njih je s precej manjšo mero pestrosti postregla zasedba Kukushai s pianistom Rokom Zalokarjem, vokalistko Evo Poženel in bobnarjem Bojanom Krhlankom. Psihedelična igra obeh inštrumentalistov je bila osnovo, na katero je legel pevkin glas, medtem ko so solistični odseki ostali izredno skopi. Glasba, v kateri prevladuje skupinska igra, je sprva zvenela meditativno, a se je v drugi polovici koncerta preobrazila v monotonost, kajti glasbeniki v svoji igri poudarjajo vzdušje, virtuoznost pa postavljajo v ozadje. Vse našteto bi poslušalcu moralo omogočiti popolno izgubo v lastnih miselnih procesih, a žal ni bilo tako.

Da slovenski glasbeniki zasedajo pomembno mesto v repertoarju festivala, v enaki meri dokazujejo koncerti na drugih lokacijah. Mednarodna zasedba Kaja Draksler Octet je z novim repertoarjem nastopila v Klubu Cankarjevega doma in s poklonom ameriškemu pesniku Robertu Frostu nadaljevala zvočno krajino, prvič predstavljeno na albumu Gledalec pred dvema letoma. Tudi v tokratnih kompozicijah jazzovska, improvizirana in klasična glasba tesno sobivajo. Slednja je najizrazitejša v vokalnih linijah obeh pevk, Björk Nielsdottir in Laure Polence, katerih prispevek, zavezan glasbeni izčiščenosti, je naravnost nepogrešljiv. Njuno dvoglasje skladbe navsezadnje obarva in zmehča pretirano strogost. Enako vlogo imajo topli violinski motivi, medtem ko Drakslerjeva izredno redko zapolni prazni prostor, kar jo dodatno umešča med izredno močne avtorice. Pa vendar gre temu koncertu pripisati dve zameri. Prva zadeva organizatorje, saj je bil ta koncert le eden v nizu tistih, na katerih poslušalec zaradi zahtevnosti ni mogel »lebdeti« v glasbi, medtem ko druga leti na račun glasbenikov, ki z izjemo pianistke in vokalistk niso pokazali kanca čustvenosti ali energičnosti, celo nasprotno, njihovi obrazi so bili v najboljšem primeru brezizrazni, kar je navsezadnje glasbo samo sčasoma pričelo napolnjevati s praznino.

Povsem drugačen vtis je dajal Drago Ivanuša, ki je s solističnim klavirskim recitalom zvočno do zadnjega kotička zapolnil Linhartovo dvorano. Predstavil je La Bête Humaine (Človek zver), projekt, ki je nastal po predlogi istoimenskega romana Émila Zolaja in filma Jeana Renoirja iz leta 1938. Umetnik, ki izhaja iz predpostavke, da glasba podaja pogled na čas in zvočno komentira današnje napetosti, se je pri igri motivično v posameznih odsekih ponavljal, a je v kompozicijah kljub temu prevladovala večdelnost. Konstrukt stopnjevanja napetosti se je tako pogosto prelil v estetiko minimalizma, pri čemer je bil pianist ves čas vidno osredotočen in z vsem srcem zavezan izključno glasbi. Prav zato in zaradi vključenosti tako intimnega občutenja kot kritike družbe in socioloških dogem, v katerih je bilo zaznati izpraznjenost sodobnega sveta, je bil to eden močnejših koncertov, umeščenih v trenutek bivanja tukaj in zdaj, a obenem podprtih s tradicijami iz preteklosti.

Jani Moder se namesto nazaj v večji meri ozira naprej. Ecliptic, s katerim je premierno nastopil na odru Križank, poleg njega sestavljajo trobentač Igor Matković, basist Jani Hace, bobnar Žiga Kožar in beatboxer Murat, kot gost pa se jim je pridružil še čelist (sicer tudi bobnar) Kristijan Krajnčan. Prvenec The Path of 01 je fuzija jazza, drum'n'bassa in ambientalne elektronike, pospremljene s stalno spremenljivostjo, skozi katero glasbeniki postopoma razkrivajo nianse posamezne kompozicije. Energičnost in odkrivanje novega sta nedvomno osrednja pojma, s katerima lahko opišemo glasbeno raziskovanje kitarista, čigar koncertu je zaradi močnega deževja in z njim povezanih težav malce težje pripisati odločilno vlogo na festivalu, saj je zvočna gmota, posledica iskanja suhega prostora pod brezstrešnimi Križankami, v veliki meri zmanjšala doživetje.

Enako velja za – poleg Johna Zorna – osrednje zvezde letošnjega festivala, z dvema grammyjema ovenčano ameriško zasedbo Snarky Puppy. Koncert bi moral potekati v Kino Šiška, a so ga v sodelovanju z Musicology Barcaffe Sessions in zaradi izrednega zanimanja prestavili. Po najavah sodeč, gre za eno najatraktivnejših zasedb tega stoletja, ki elemente jazza spaja s fusionom, rockom in drugimi zvrstmi in za svoje poslanstvo šteje brisanje žanrskih meja. Kar se sliši nekoliko pretenciozno. Dvanajst inštrumentalistov je sicer zlahka doseglo sproščeno vzdušje občinstva, pri čemer je treba upoštevati, da je njihova glasba že v osnovi namenjena zabavi in plesu, kajti ob golem poslušanju bi nekoliko zahtevnejše poslušalstvo ostalo več kot nepotešeno. Skladbe namreč niso muzikalne, posamične inštrumentalne linije temeljijo na ponavljanju, ki je v virtuoznem smislu nadvse skopo ter revno. Pa vendar, če upoštevamo, da je bil ta koncert sklepno dejanje festivala in da vsak resni festival potrebuje vsaj eno komercialno zasedbo, s pomočjo katere pritegne širše občinstvo, je bil namen najbrž več kot dosežen.

Za trenutek se še pomudimo pri koncertih tujih glasbenikov, konkretneje pri britanski saksofonistki Nubyi Garcia, ki tradicijo vešče združuje s sodobnimi vplivi in zato postavlja nove smernice mladi londonski sceni. Njene močne melodije so nadgradile poudarjeno ritmično sekcijo, medtem ko je največ pozornosti terjal izreden občutek za gradnjo kompozicij, brez dvoma najbolj energičnih na vsem festivalu, kar je potrjeval tudi polni Klub Cankarjevega doma. Za razliko od nje (prav tako Britance) Mammal Hands, in še posebno saksofonista Jordana Smarta, zaznamuje pretanjeno fraziranje, mestoma strastno in intimno, drugič meditativno. A v njihovi igri kljub temu prevladuje kolektivnost, zaradi česar pa so ob hkrati skopem melodičnem glasbenem dogajanju v Linhartovi dvorani pri podajanju zgodb posamične teme odmevale pretirano dolgo. Francoska kontrabasistka Joëlle Léandre je nasprotno uspešno obdržala našo pozornost vso uro muziciranja v Štihovi dvorani. Tega je dopolnila z dihanjem in glasovi ter z vsakim zaigranim tonom navkljub v svobodnejše žanre zazrto igro izkazovala široko poznavanje glasbene zgodovine in na ta način glasbo povezala z obredi starodavnih ljudstev.

Odprtost je prevladovala tudi na koncertu Big Banda RTV Slovenija s slovenskimi solisti iz New Yorka pod dirigentsko taktirko Tadeja Tomšiča, ki bi ga lahko označili za enega pomembnejših na festivalu, čeprav mu gre zameriti izredno kratkost, zaradi česar solisti niso prišli toliko do izraza, kot bi si zaslužili. Avtorske skladbe gostov – vsak se je predstavil s po eno kompozicijo – so povzele raznolikost slovenske jazzovske ustvarjalnosti zadnjega desetletja, pri čemer je repertoar največ izraznosti odmeril bobnarju Žanu Tetičkoviču. Pianist Marko Črnčec in saksofonist Jan Kus sta prav tako zadovoljivo izrabila namenjeni čas, medtem ko je vibrafonist Vid Jamnik kljub dvema solističnima točkama ostajal v ozadju, bržkone pretežno zaradi neustreznega ozvočenja. Še en saksofonist, Igor Lumpert, je zaradi vpetosti v svobodnejše jazzovske oblike poskrbel za drugačnost, medtem ko je v kompoziciji kitarista Jerneja Bervarja prevladovala jazzovsko izpraznjena avtorska (ne)izraznost. Koncertu, ki so ga skupaj z vokalno gostjo Ajdo Stino Turek – ta je izvedla skladbo Gossip z lanskoletnega prvenca SONDER – sklenili vsi solisti, je z dvema solističnima vložkoma zaznamoval še trobentač Tomaž Gajšt, član Big Banda RTV Slovenija, in dokazal, da vsi izjemni slovenski glasbeniki vendar niso odšli v tujino. Pri tem je obenem morda kar nerodno zasenčil osrednje goste soliste.

S tem bomo sklenili izčrpni zapis o festivalu, ki so ga letos opredeljevali žanrska raznolikost, ravnovesje med tradicijo in v sodobnost zazrte zasedbe, prav tako ravnotežje med melodičnostjo in svobodnostjo ter pomembnost sotvorjenja repertoarja slovenskih glasbenikov. Očitek leti po svoje le temu, da v petih dneh nismo imeli možnosti zaslišati pevca ali pevke, ki bi tako nam kot tujim gostom predstavila lepoto slovenskega jezika in na ta način potešila še bolj raznoliko poslušalstvo. A naj na koncu vendarle še povemo, zakaj so dogajanja v parku več kot smiselna, čeprav morda ne omogočajo poglobljenega poslušanja. Koncerti so, kot prvo, za obiskovalce brezplačni, s čimer dosegajo neciljno poslušalstvo, ki zaradi skrbno izbranega repertoarja v prihodnosti lahko postane del mainstream občinstva. In drugič, med letošnjimi obiskovalci je bilo videti ogromno mladih, kar pomeni, da si je Jazz festival Ljubljana prav z brezplačnimi koncerti pričel prizadevati za vzgojo občinstva. To nakazuje, da se v prihodnjih letih lahko nadejamo jazzu precej bolj naklonjenih časov. In takrat bo morda jazzovska glasba zares povsod v mestu. Pa ne le zato, da bo, temveč zaradi tega, ker bo čez celo leto klila globoko v vseh nas.