18.12.2017

Prebujanje

Harmonikar Jure Tori je na eni strani čvrsto zasidran znotraj stalnih zasedb, kot sta folk-rock obarvani Orlek in mehka Flora & Paris, na drugi strani pa sestavom, zbranim za enkratne priložnosti. V ta koncept gotovo sodi posnetek koncerta iz mariborskega KGB-ja novembra lani, kjer sta se Toriju pridružila pianistka Tina Mauko in flavtist Marko Zupan.

Nina Novak

sLOVEnian impro

Zupan, Mauko, Tori

sLOVEnian impro

Klopotec
2017

Jure Tori, harmonikar zasavskega rodu, je po eni strani čvrsto zasidran znotraj stalnih zasedb, kot sta folk-rock obarvani Orlek in mehka Flora & Paris, medtem ko je po drugi strani prav nasprotno zavezan sestavom, zbranim za enkratne priložnosti. Marsikdo ga sicer prepozna po poskočnih ter plesnih ritmih, čeprav so zanj vendarle značilne kompozicije, prežete z meditativnostjo, melanholijo in čutnostjo, ki poslušalca prej kot k spoznavanju glasbenikov vodijo k samoizpraševanju. In dejstvo je, da se bo le tisti, ki se zna preizprašati, prej ali slej z nekaj sreče prebil tudi do odgovorov.

V ta koncept gotovo sodi posnetek koncerta iz mariborskega KGB-ja novembra lani, kjer sta se Toriju pridružila pianistka Tina Mauko in flavtist Marko Zupan. Težko je v teh okvirih sploh govoriti o skladbah, saj te nikdar niso jasno začrtane, temveč le medlo orisane, da bi nas v trenutku samem ponesle, kamor nas pač morajo, in ustvarile unikatno atmosferično vzdušje ter vzbudile neponovljiva čustva. A ne neponovljiva, ker bi tega hrepenenja, radosti ali žalobnosti ne mogli nikdar več občutiti, temveč zato, ker spoj ljudi, ki nas obkrožajo prav tedaj, skupaj z našimi izkustvi, znanji in ambientom samim nikdar več ne bo mogel biti povsem enak in bodo zatorej čustva izživeta v drugih odtenkih. In tako naj bi ravno bilo z glasbo, ki najmočneje od vseh umetnosti zaigra na naša občutja. V primeru muzikalnih postopov Jureta Torija to marsikdaj le še toliko bolj pride do izraza.

Tudi sicer se čutijo vplivi tako ljudske glasbe kot sodobneje zvenečih glasb sveta, prav tako kot jazzovske in klasične glasbe, folka, swinga in drugih žanrov, medtem ko muzikaličnost kdaj zaide iz predvidljivih smernic in s tem predrami lirično intimnost, katere cilj je v Torijevem primeru vedno znova enak: raziskovanje zmožnosti posameznih žanrov, njihovo spajanje in iskanje novih zvočnosti harmonike.

Poslušalci, željni eksplicitne konkretnosti, bodo morda ostali žejni, a vendar je na sLOVEnian impro ta nedorečenost tako mehka, da bodo glasbenikom svobodo, prepuščeno vsakemu posamezniku, spregledali. Tisti, ki iščejo v glasbi nekaj več, bodo to tudi našli pod odejo zaigranih not in proizvedenih tonov. Prav iz tega razloga bi lahko v prvi vrsti govorili o slabi uri trajajočem glasbenem izkustvu, ne o albumu ali posameznih kompozicijah. Natanko zato najbrž skladbe niti niso nikjer navedene oziroma naslovljene – samo so ter živijo po svoje. Seveda pa bi bilo vse preveč enostavno, če ne bi bilo izstopanj; in tako nas iz sproščenosti, vabeče k prebujenju, najsi bo zavesti, občutij ali le novega dne oziroma glasbenega toka, predrami priredba najprepoznavnejše slovenske ljudske skladbe. Tudi sicer se čutijo vplivi tako ljudske glasbe kot sodobneje zvenečih glasb sveta, prav tako kot jazzovske in klasične glasbe, folka, swinga in drugih žanrov, medtem ko muzikaličnost kdaj zaide iz predvidljivih smernic in s tem predrami lirično intimnost, katere cilj je v Torijevem primeru vedno znova enak: raziskovanje zmožnosti posameznih žanrov, njihovo spajanje in iskanje novih zvočnosti harmonike.

sLOVEnian impro že s svojim naslovom spodbuja k iskanju dobrega, lepega, vendar glasbena igra Jureta Torija, Tine Mauko in Marka Zupana ni samo to. Če upoštevamo, da je osnovna značilnost glasbe zavezanost estetiki lepega, potem je v tem primeru v ospredju predvsem kreiranje trenutka v nekem prostoru in času, kar to glasbo postavlja ob bok življenju samemu. Če kot razmišljujoča bitja premoremo znanje, izkušnje in veščine, ki jih uporabljamo v različnih življenjskih situacijah, kjer je vse neponovljivo, potem lahko vse našteto preslikamo tudi na glasbenike, ki se znajdejo na odru in so prej kot notnemu gradivu zavezani improvizaciji. Ta album je kar najboljša različica tega, in kar je še pomembnejše, tako neterminiran je, da se prileže prav vsaki priložnosti.