03.03.2017

Prispevek pod vprašajem

Pred nami je še ena knjiga o 'punku pod Slovenci', tokrat knjiga Simona Ošlaka-Gerasimova z naslovom Totalna revolucija? in podnaslovom: Boj slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije.

Igor Bašin

Totalna revolucija? Boj slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije

Simon Ošlak-Gerasimov

Totalna revolucija? Boj slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije

Kulturni center Maribor / Zbirka Frontier

Če je katero obdobje našega rocka dobro oziroma zadovoljivo obdelano in zaobjeto, je to zagotovo čas punka in novega vala, ki je v štiridesetih letih dosegel mitske razsežnosti in ga lahko postavimo tako v območje subkulturnega in mladinskega kot državotvornega z osamosvojiteljskimi zaslugami. V tem času so se nakopičili številni viri, od dokumentarcev do razstav, od vnovičnih izdaj plošč do arhivskih posnetkov na spletu, od knjig do stripov. Vse skupaj zahteva od vsakega raziskovalca toliko večjo pozornost, saj se v izobilju vedno skriva past. No, tudi po tridesetih letih pa zbornik Punk pod Slovenci ostaja kanon, temeljni kamen in osrednje izhodišče za vsako novo poglobljeno raziskavo tega zgodovinskega obdobja, ko je subkulturno-glasbeni fenomen dregnil v sistem in se iz mladinskega pojava preobrazil v politični problem. Zbornik je bil objavljen leta 1985 pod sloganom »Punk si bo pisal vsaj zgodovino sam, če mu že sodbo pišejo drugi«. S tem se je obregnil ob gonjo proti punku in njegovim akterjem na začetku osemdesetih let. Zbrani in kronološko urejeni časopisni članki, polemike in drugi dokumenti iz obdobja 1977–1984 razprejo pogled na družbeno in kulturno žuborenje konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let. V usodi slovenskega punka so zapisani tudi pionirski časi naše alternativne scene. 

Žal se branja drobno natisnjenega čtiva v zborniku ni preveč skrbno in zavzeto lotil Simon Ošlak-Gerasimov, ko je pripravljal knjigo Totalna revolucija?. Hote ali ne, vsekakor pa v lastno škodo se je izognil primarnim virom, člankom iz takratnega slovenskega in jugoslovanskega tiska ter drugim izvirnim dokumentom, ki beležijo takratno moralno paniko, faktografsko in dokumentarno zaobjamejo ključne punk dogodke in afere, javni boj proti državni oziroma policijski represiji in za pravico do drugačnosti. Prepojeni z utripom in duhom tistega časa, bi mu še kako prav prišli, da bi se otresel poosamosvojitvene črno-bele obravnave in (re)interpretacije polpretekle zgodovine. Preveč se je zanašal na sekundarne vire. Ob nekaj uvodnih, analitičnih tekstih iz Punka pod Slovenci se je naslonil na selektivno izbrano, kasneje napisano socialnozgodovinsko gradivo, pri čemer niti ne pojasni, kakšno taktiko je pri tem ubral. Iz tega gradiva je črpal tako informacije kot mnenja in zaključke, na koncu pa ponesrečeno spisal prosojno zgodbo o tako imenovanem boju slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije. Povzemanje drugih in zanašanje na tuje sklepe je izpodrinilo avtorski pečat Totalne revolucije?, ki ji manjka tudi nemirna raziskovalna žilica, s katero bi lahko prodrl globlje. Intrigantne zgodbe se blago dotakne, ne zagrize vanjo in ne pride ji za hrbet. Ostaja na površini. 

Naslov knjige je sposojen pri Pankrtih, podobno kot v primeru televizijskega dokumentarca Alija Žerdina, s to razliko, da je Ošlak-Gerasimov na konec pribil vprašaj. Upravičeno, saj se iz te herojske zgodbe ni izcimilo kaj več kot razočaranje in zastaranje. Žal v knjigi ne najdemo klicaja/ev, kot da si je avtor previsoko zastavil cilje svoje naloge. Obdelava vloge punka v procesih pluralizacije in demokratizacije oziroma tako imenovanega rušenja komunističnega sistema/režima zahteva širši zgodovinski zaobjem družbenega, političnega in kulturnega dogajanja tistega časa. Vsak raziskovalec, ki se spusti v obdelavo določenega zgodovinskega obdobja, mora vsaj z eno nogo stopiti vanj, se mu približati in ga poskušati razumeti. Ob zgodovinskem kontekstu in zdravi zgodovinski distanci mora zgodovino misliti kot družbeno dejstvo, pravi Edward Hallett Carr v delu Kaj je zgodovina?. Zgodba Ošlaka Gerasimova o političnem boju slovenskega punka pa je trivialna, giblje se med sociološko suhoparnostjo in zgodovinsko (ne)korektnostjo. 

Skozi knjigo so natrošene nekatere prav nemarne napake, na katere moram opozoriti:
str. 35: skupina Buldožer je prvenec Pljuni istini u oči izdala leta 1975 pri beograjski založbi PGP RTB oziroma pri njeni zagrebški filiali Alta, leta 1981 pa ga je ponatisnil slovenski Helidon (ne leta 1976 pri Helidonu, kot navaja Ošlak-Gerasimov); 

– str. 58: festival RIO-Rock v opoziciji se je odvijal v zgodnjih osemdesetih, medtem ko so Sonic Youth in Die Toten Hosen prišli k nam v drugi polovici osemdesetih let in nikoli niso bili del RIO scene, kot je navedeno v knjigi; 

–  str. 58: v Križankah v osemdesetih letih ni nastopila zasedba Einstürzende Neubauten (ampak v hali Gospodarskega razstavišča, pod Slovenijalesom), ne Sonic Youth (ampak v Domu Svobode v Šentvidu in v Festivalni dvorani), ne Henry Rollins (ampak v Menzi Študentskega naselja in nato v Klubu K4), ne Nick Cave (ampak na Kodeljevem);

– str. 60: Novi rock '81 ni bil organiziran pod pokroviteljstvom Republiškega komiteja Zveze socialistične mladine Slovenije, ampak v sodelovanju z Radiem Ljubljana (danes Slovenija), RK ZSMS je prevzel pokroviteljstvo leta 1983;

– str. 61: Marko Brecelj na Novem rocku ni nikoli nastopil s protopunkerji iz Buldožerja, ampak v Duu Zlatni zub z Ivanom Volaričem – Feom (mimogrede, na Novem rocku '81 so ju punkerji kamenjali in zadeli Breclja, ki je tako postal »prva kri« Novega rocka). 

V naivnem zanašanju na druge vire in brez preverjanja dejstev se Ošlak-Gerasimov spusti v polemiziranje s citiranimi avtorji. Ne morem mimo primera Lačnega Franza na Novem rocku '81, ko moji umestitvi (v knjigi o Novem rocku) te mariborske rock skupine med alternativne postavi nasproti mnenje Alenke Barber-Keršovan, ki jo uvršča med mainstream, s čimer se sam strinja. Vse lepo in prav, vendar je Lačni Franz leta 1981, ko je nastopil na Novem rocku, zagotovo bolj sodil v krog novovalovskih skupin Radia Študent kot pa v krog tako imenovanega starega, sredinskega rocka; uspeh in popularnost Lačnega Franza v nadaljevanju kariere ne spremeni tega dejstva. Kot se tudi ne spremeni, na primer, vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri popularizaciji punka in alternativne kulture skozi osemdeseta leta. Mladinska organizacija, ki je bila nedvomno podmladek Zveze komunistov, je v tistih letih spremenila svojo politično držo, tudi pod vplivom punka in alternativne scene (glej Blaž Vurnik, Med Marxom in punkom, 2005). V tedanjem samoupravnem sistemu so se pokazale številne vrzeli, ki so jih akterji scene znali (pogostokrat pragmatično) izkoristiti v svoje »subverzivne« namene. Hiba avtorjevega peresa je nezadostno razumevanje časa in konteksta, v katerem je počil punk, in tako je posledično njegova interpretacija krhka. Še tam, kjer smo največ pričakovali, na primer o mestu, vlogi in specifikah štajerskega, mariborskega punka, je kratek in pavšalen. Človek bi pač več pričakoval od tako močnega vprašaja na koncu naslova knjige in ob tako bombastičnem podnaslovu. Totalni revoluciji? ne manjka le avtorskega pečata in raziskovalne žilice, ostala je tudi brez strokovnega pregleda, uredniške korekcije in v prvi vrsti preverbe dejstev, ki jih navaja. 

Čas ne zaceli samo ran, tudi sledi zabriše. Bolj ko se neko polpreteklo obdobje oddaljuje, pazljivejši moramo biti pri njegovi obravnavi. Z lahkoto zapademo v idealiziranje, romantiziranje ali, na drugi strani, demoniziranje; oziroma v zamegljevanje in površnost, glorificiranje in zavajanje, poenostavljanje in potvarjanje. Z oddaljevanjem časa in redčenjem vrst pr(a)voborcev tonejo v pozabo številne koincidence in/ali goli slučaji, brez katerih bi se zgodovina odvila drugače, zato so pri njenem pisanju neizogibni. Njihovo zanemarjanje je voda na mlin zavajajočim procesom preoblikovanja zgodovinskega spomina in reinterpretacij(e) zgodovine, ki smo jim priče od padca »komunizma« do danes in bojim se, da še naprej. Na srečo si je punk pisal zgodovino sam, ne glede na to, kdo je danes zmagovalec ali poraženec ter koga je »revolucija« pojedla oziroma izvrgla.