13.12.2020

Razodetje

V torek je kameleonska hiperentiteta SBO razpostavila scene v spletno predstavo iz Kina Šiška in nas pošolala.

Žiga Pucelj

SBO
Foto: Urška Boljkovac / CUK Kino Šiška

Zapuščamo leto 2020 in bizarna zgodba spreganja glasbene ter internetne kulture v nekaj, kar je pustilo za seboj stare paradigme, v tukajšnjih logih le še nabreka. Mogoče je že pred tremi leti frustriralo, da pri mulcih ne gre več razločiti med bojbendovskim klišejem in komentarjem politične kulture naroda, a danes je vse še normalnejše. V tej glokalizirani realnosti so se zvezde na nebu ljubljanske alternativne kulture spremenile v bombone, kadenca okoliša je deklaracijo postrojeno speljala v hiperrealnost in kreacijo. Morda je kdo opazil, da tu razlike ni več, da jo je nadomestil mem filing za nesmisel. In kako čisto pristno lokalno ta deluje, to je kronski trik družabnih omrežij. Z novimi cikli glasbenih trendov še nikoli nismo bili intimnejši. Glasbena kultura na robovih popularnih žanrov se je ustalila v »guilty pleasure«. Takšen SBO je v torek razpostavil scene v spletno predstavo iz Kina Šiška in nas pošolal. CUK se že od maja z najbolj usposobljeno ekipo in izbranimi glasbenimi nastopi trudi s kulturo spletnega glasbenega dogodka, kolektiv SBO pa je bil prvi, ki je prenos premontiral v drugačen medij, vnesel prostor, večji od odra, kadrirano režijo, scenosled, ki v pojmu na glasbenem prizorišču ni le abstrakcija setliste. Končno to ni bil več koncert. Zdaj je tudi na glasbeni oder padel mem, in izkaže se, da smo to v letu 2020 vsi tudi hoteli, ko s koncerti doma ne moremo biti zadovoljni.

Tako nekako vidimo aktualni poligon, instagram bunker mlajše kreativne srenje Kranjske. Za njene prve samovpoklicane glasnike štejemo ljubljanski trap kolektiv SBO, Smrt Boga in otrok, performativno hiperentiteto, kameleona, ki lepo simbolično demonstrira nove statuse protivne mlade urbane kulture. Izrinjena iz velikomedijskega ter večine nišnega diskurza, si je zagradila svoje mesto na spletu in se tam zaprla vase. SBO je vživljeni mem, podobno kot je bil prej Wnde in je zdaj na novo Ružno Pače, to so fenomeni, ki transcendirajo pojmovanje vidnosti, javnega profila, izključevanja med alternativno in mainstream kulturo, terenom, marketingom in spletom, skozi nonsens in disenz družbenega mema celo med privatnim in javnim, intimnim in družabnim, v zavest kritične javnosti pa kapljajo skoraj ponesreči, kot domine, ki še vedno padajo tudi leta po potresu uzurpacije terena ogorčenega glasbenega snoba.

SBO v svojem performansu klovnovsko malikuje impotentna božanstva starih vratarjev in žalostno izgubljeno, preperelo meso na sceni. Hkrati je dvoživka, ki v mehurčkast nihilizem vpisuje neskončen, bakanaličen, zakajen cirkus privlak in se množi v vzporedne klape, bande, genge, kroge, med strice, napihuje možnosti brendanja, avtorstva, vpliva. In SBO je daleč od klasičnega glasbenega projekta, prej je bežiščnica s stično točko v glasbi, kolektiv bistveno zaznamuje odrski, dramski performativ, iz drugega sveta je. 

Takšen SBO je v torek razpostavil scene v spletno predstavo iz Kina Šiška in nas pošolal. CUK se že od maja z najbolj usposobljeno ekipo in izbranimi glasbenimi nastopi trudi s kulturo spletnega glasbenega dogodka, kolektiv SBO pa je bil prvi, ki je prenos premontiral v drugačen medij, vnesel prostor, večji od odra, kadrirano režijo, scenosled, ki v pojmu na glasbenem prizorišču ni le abstrakcija setliste. Končno to ni bil več koncert. Zdaj je tudi na glasbeni oder padel mem, in izkaže se, da smo to v letu 2020 vsi tudi hoteli, ko s koncerti doma ne moremo biti zadovoljni. SBO je veliko dvorano Kina Šiška in zaodrje razparceliral v več diskretnih prizorišč, prvo v ozadju dvorane v funkciji gledališkega kadra za uvodni recital, drugo na odru, ki ga je s projekcijskim platnom sploščil in nadenj projiciral nebesni simbol naroda. Tretje prizorišče v razsežnem stopničastem avditoriju bi moralo delovati kot televizijski studio pred živim občinstvom, s kamerami, dvigajočimi se nad B boje in B grlico, ki so pod svoje SBO repe inscenirali podlage za oldskul ples, Alienovo, Klemnovo, Trkajevo in Muratovo koreografijo. Dihi z mano, slovenski hiphop, ja! Cazzafuro v zaodrju boli trebuh od krohota. Senidah ni treba gledati od doma, ona ve ... Snemali so tudi v garderobi v zaodrju in pod tuši, kamera je bolj ali manj uspešno lovila vse premike, šlo je. Produkcijska ekipa je 98 odstotno, dovolj, zmogla celo mimetiko šova, čeprav je bilo SBO razodetje skrivnosti ekrana že kar preambiciozno, v Šiški so vendarle opustili ŠTREAMOVE stroške čisto prave televizijske ekipe. 

Razširjeni SBO tim se je res potrudil, za Zvezde Granda je vstopil gost, kolega Miha Mih, na ekrane so ponekod speljali vizualije, celo podnapise, predvajali video izseke. Mladi Bobovnik in Rosvitina hip tranzicijska trajna, domovinska plebiscitarna večina. Včeraj so bile dovoljene sanje, za Slovenijo 2021 pa nam preostane debitanski album SBO-ja. Februarja. Politika, usmili se nas, le glasbo nam prihrani! V teh totalitarističnih pogojih je še toliko lažje pozabiti, kakšen svet je tam zunaj. Prosim, ne mi vzet statusa.