17.11.2016

Rojstvo sonate

»V modernem slogu« – zgodnje koncertne in solistične sonate italijanskih skladateljev v izvedbi ansambla Musica cubicularis.

Tomaž Gržeta

Musica cubicularis
Foto: Marko Zaplatil

Na začetku 17. stoletja je v razvoju inštrumentalne glasbe prišlo do velike spremembe: pod vplivom raziskovanja antične glasbe in gledališča se je razvijal nov glasbeni slog, v katerem je bila tehnična virtuoznost v funkciji večje čustvene izraznosti glasbe. Hkrati s tem so se razvijala solistična glasbila, ki so omogočala igranje glasbe, obložene s hitrimi pasažami, okraski in dinamičnimi ter barvnimi učinki. Med njimi so za ta čas značilna predvsem trobila, kot sta pozavna in cink, vendar je ravno v tem času cink vse pogosteje začela nadomeščati violina – glasbilo, ki je napovedalo zmagovit pohod godal, značilen za obdobje visokega baroka, in razvoj prvih (godalnih) orkestrov. V tem času se razvije tudi tip spremljave, ki ga poznamo kot basso continuo. Glede na vse naštete spremembe ne preseneča, da je ravno v tem času nastalo nekaj novih glasbenih oblik. Poleg opere je morda najpomembnejša sonata – inštrumentalna skladba za solistična glasbila in spremljavo, ki je pozneje doživela razvoj v večstavčno obliko in v različico za solistično glasbilo brez spremljave. Med prvimi skladatelji z opusi, kjer zasledimo sonato, so Italijani Dario Castello, Biagio Marini, Giovanni Battista Fontano in Antonio Bertali, ki so bili virtuozi na violini oziroma cinku. Njihov slog pisanja za komorne skupine je orglam oziroma čembalu prilagodil Girolamo Frescobaldi, iz Italije pa je v srednjo Evropo ta novi slog prešel prek Johanna Jacoba Frobergerja, Frescobaldijevega učenca in virtuoza na glasbilih s tipkami.

Okrog te zgodbe so člani ansambla Musica cubicularis spletli spored, ki so ga predstavili v torek, 15. novembra, v atriju ZRC na Novem trgu v Ljubljani. William Dongois, eden izmed vodilnih cinkistov na svetu, sprva ni navdušil s svojim nastopom. Enako bi lahko rekli za pozavnista Stefana Legéeja. Pravzaprav je izvedba prve Castellove sonate na sporedu (Sonata duodecima a tre) pustila vtis neuigranega ansambla, ki ni izkoristil izjemnega ekspresivnega potenciala izbrane skladbe. Podoben vtis je pustila izvedba Marinijeve sonate. Muziciranje ansambla se je po tej točki spremenilo in preostanek sporeda so glasbeniki predstavili veliko bolj prepričljivo, s tehnično dovršenim in izrazno bogatim muziciranjem. Fontanova Sonata quarta je doživela lepo interpretacijo z Dongoisovim virtuoznim solom ter Marinčičevim domiselno oblikovanim partom continua. Marinčič se je kot izjemen solist predstavil s Frescobaldijevo toccato, Sevšek pa enako očarljivo s spevno in muzikalno interpretacijo ene od Frobergerjevih fantazij. Violinistka Alice Julien-Laferrière je bila skozi celoten koncert izjemno muzikalna in je dokazala, da mojstrsko obvlada glasbilo, ki je pod njenimi prsti tako rekoč pelo. Koncert je sklenila skladna, zvokovno in izrazno uravnovešena ter slogovno prepričljiva interpretacija Fontanove Sonate terzdecime a doi violini e fagotto.

Če se vrnemo k zgodbi, ki so jo člani ansambla Musica cubicularis predstavili tokrat, ne moremo mimo še enega vrhunsko pripravljenega spremnega besedila izpod peresa umetniškega vodje cikla, Domna Marinčiča. Mogoče premalokrat opozarjamo na ta segment njegovega dela, vendar se je treba zavedati, da so njegova besedila, ki nastanejo po temeljiti raziskavi izvajanega repertoarja, s prepoznavno berljivim in vsebinsko bogatim slogom izjemno poučna ter predstavljajo posebno kvaliteto koncertnih dogodkov iz cikla Harmonia concertans – stara glasba na Novem trgu.