11.05.2019

RŠe na mnoga leta!

Četudi je četrtkovo vreme na dan zmage (pre)formatiralo izbiro koncertnega prizorišča za sklepno rojstnodnevno praznovanje Radia Študent, se je nostalgični spomin razkrajal pred Kinom Šiška na asfaltu, oprašenem s svežim dežjem.

Miroslav Akrapović

50 let Radia Študent
Foto: © Radio Študent

Četudi je četrtkovo vreme na dan zmage (pre)formatiralo izbiro koncertnega prizorišča za sklepno rojstnodnevno praznovanje Radia Študent, se je nostalgični spomin razkrajal pred Kinom Šiška na asfaltu, oprašenem s svežim dežjem. Tudi sam se mu nisem mogel izogniti in moram priznati, da sem na trenutke (za)čutil tako adrenalinsko omotičnost in dehtečo vzburjenost kot takrat, ko sem se davnega leta udeležil koncerta skupine Latherface v telovadnici na Gerbičevi v sklopu razpisa za nove glasbene sodelavce Radia Študent. Tisti koncert, moj zapis o njem in odločitev razpisne žirije glasbene redakcije Radia Študent, da me sprejme medse v svoje kultne kletne prostore osmega bloka Študentskega naselja v Rožni dolini, je premočrtno odredilo moje delo in temu podredilo moje življenje. Za vse je kriv Radio Študent! 

Sanje so vselej dovoljene. Čez petdeset let, ko marsikoga izmed nas ne bo več, si upam sanjati in verjeti, da Radio Študent še kar bo.

Upal bi si trditi, da je – ali pa jo še bo – to parolo posvojila marsikatera obiskovalka ali obiskovalec rojstnodnevnega koncertnega večera v Kinu Šiška, kjer smo bili priče cvetoberu različnih godb, ki na najboljši način predstavljajo tisto, kar je Radio Študent. Nekonvencionalna in progresivna glasba, ki s seboj vselej nosi kulturno, družbeno in politično kritično misel ter ponuja oazo svobode in miru zatiranim in spregledanim tematikam, skupinam in posameznikom. 

Najprej smo bili priče uvodnemu nastopu v spodnjem butičnem prostoru Komune, kjer sta se predstavili skupini Housewives in Seine. Londonski gostje so nam nabrusili podplate v postpunkovskem slogu, kjer se ritmična improviziranost sreča z uigrano kitarsko hrupnostjo. Glede na dosedanjo diskografijo in koncertno kilometrino so londonski fantje na odru delovali sila rutinirano, a nič po otoško zadržano, kar se tudi spodobi za rojstnodnevno zabavo, in to smo kot publika še kako cenili. Indie glasba, ki te je zmožna v enem trenutku razmetati v prostoru in času ter že v naslednji potezi »umiriti žogo« in spustiti na tla. Pri tleh smo pa obstali globoko zazrti in z ušesi napeti ob nastopu dua Seine, ki rockovsko kombinatoriko bobnov in kitare povzdiguje na novo poetsko raven. Tako smo dobili zasanjano mehkobo, ki se dramatično prebuja v Kavlju 22. Ali diskografsko povedano, med albumom Sno sna in albumom 22 je dvoletni razmik, premik in napredek, ki ga je duo akumuliral z energičnim nastopom in spontanim povzdigovanjem napetosti. Dramaturški lok in puščice, ki predramijo slehernika pri opazovanju in poslušanju, brez odvečnih gibov ali gibanja po prizorišču samem. 

Kar se gibanja tiče, skoposti ne bi mogli očitati nastopu zasedbe Jimmy Barka Experience, ki nas je v Katedrali zvabila k tenkočutnemu poplesovanju in kultiviranemu rajanju. S popotnico pred kratkim izdanega albuma Three Piece Puzzle je trio na odru deloval suvereno in razburljivo, kot se tudi pričakuje ob prepletu glasbenih zvrsti, ki jih Jimmy Barka Experience vmešava v svoj glasbeni izraz. Toda vmešavati je še daleč od ponotranjiti, in trojica krmarjev je najboljši primer, kako se glasbena izvirnost lahko poraja le iz razumevanja in podoživljanja glasbe kot take. Skozi cvetober skladb so nas fantje ponesli na vse konce glasbenega sveta, kjer se srečujejo afriški plemenski rituali, hiphop beati, funk in soul, etno in jazz ter nepogrešljivi vzorčni šlageraj zimzelenih viž s hribovitega Balkana. Manj je več, to je ravno tisto, kar temu kolažu prinaša ultimativnost refleksije, ko se niti ne sorodni glasbeni duhovi znajdejo v vrtincu pozitivnih vibracij na odru in pred njim. 

To je bila odlična uvertura za Mimika Orchestra, kjer je več več! To več se nanaša predvsem na številčnost glasbenikov tega zagrebškega big banda, ki nas je popeljal skozi zakladnico balkanske folklore na malce drugačen, simfonično-jazzovsko improvizirani način. Mimika Orchestra deluje in se sliši sila impozantno, ko tradicionalne ljudske napeve dramaturško vbrizga v prvine klasike, pejsaže psihedeličnega rocka in latinskoameriške ritme, ki jim Mak Murtić, vsestranski skladatelj, glasbenik in dirigent, narekuje neparno balkansko harmonijo. Glasba tega big banda je primerna za rojstva in za pogrebe, ko so naša čustva na najvišjem energetskem potencialu, in to ne glede na to, ali se počutimo skrajno dobro ali skrajno slabo, poslušalca vselej pomiri, da se osredotoči ter, globoko zazrt vase in razmišljajoč, zaide v kraje, kjer je nekoč bil ali pa se mu le dozdeva, da je bil, in če ni, pa še bo. Darko Rundek kot posebni gost orkestra na odru s svojo spoštljivostjo ni zmotil pretoka misli in čustev, ki jih je big band Mimika Orchestra vsesplošno premamil. 

To ni bil večer za apokalipso in rojstni dan Radia Študent, je sklenila skupina Laibach, ki nam je zaigrala venček svojih zimzelenih skladb iz naših večnih sanj. Sanje so vselej dovoljene. Čez petdeset let, ko marsikoga izmed nas ne bo več, si upam sanjati in verjeti, da Radio Študent še kar bo.