22.05.2019

Ruralno, ki te ljubim intelektualno

Bakalina Velika je zrasla iz dvojca Jani Kutin in Renata Lapanja, ki se jima na plošči Prvi krajec pridružujejo številni sošpilavci in sošpilavke.

Jože Štucin

Prvi krajec

Bakalina Velika

Prvi krajec

Čadrg Records
2019

Tisti hip, ko se srečaš s Prvim krajcem Bakaline Velike (ime benda, ki brez dvoma samo z grobim asociativnim refleksom spominja na kultno Ekaterino Veliko, z veseljem pa ga navezujemo na carski relikt izvirnosti, aristokratske drže in »plave krvi«, kot je pogosto »plava« tudi Tolminka pod Hudičevim mostom), je bolj ali manj vse jasno: ruralija nima omejitev v rujnem čutenju narave, niti pod razno ne more biti kurzor za glasbo, ki nastaja »tam nekje v enostavnem svetu prizemljenega, ozemljenega, čudežnega in naturalnega«, sploh pa ni povabilo v svet naive, prostodušnosti in prvinskih vzgibov, ki jih generira kmečko življenje; nasprotno, Prvi krajec je plošča čisto zasebne kozmogonije, ki jo z lahkoto vsi posvojimo. Ker svet je samo eden (raj tudi). Mogoče bo kakšen pomislek vzcvetel na poljanah glasbenega obrtništva; nemara se bo komu zazdelo, da izviri vseh osmih skladb zvočno niso izvirni (kot da izvir čistih rek išče smisel v izvirnosti, kakšen nonsense!), lahko se bo tudi našel umnež, ki bo tuhtal o »že slišanem« ipd. Vsem brez težav odgovorimo: Janijeva glasba je Jani sam, to je on, tak resnični povzetek in presežek svojega okolja, unikatni pojav, če se izrazimo veristično.

Plošča Prvi krajec je čustveno-čutni vzgib najčistejše sorte, umetniško dete je, ki pa bo padlo v globel potrošniške miselnosti, potratne pameti, kjer ni (več) prostora za šir in dalj, ker je vse zaokroženo na daj–dam. Škoda, a upam si napovedati, da bo plošča ostala v zlatih zbirkah filistrov in zvestih fenov. Res trapasto, ampak tako je, tudi dinozavri so izumrli. 

Kljub vsemu bi bilo treba vedeti, ko smo v precepu »biti ali siti«, da se na tej točki, ki se tako spontano rojeva v Čadrgu, umetnost potrjuje, dogaja, rojeva, tu se začenja iskanje resnice, ki je brez stranic, resnice, kjer vse oživi – tako kamen kot travna bilka ali spomin na prednike in občutek smrti. Na točki, kjer umetnost išče pot do odgovora, najde pa zgolj pot do besede in zvoka. Vsi strahovi ostajajo strašni, vse ljubezni so večno zaljubljene, vsa sonca sijejo tudi mrak. Ne moremo mimo dejstva, da v tem okolju, ki ga poosebljata Jani in Samo Kutin (okolje Čadrga, čaranja, iskrenega čudenja), brsti pomlad že leta. Kar nekako se je vse premešalo: čas je postal kategorija brezčasja in majhna vasica nad Tolminom se obnaša kot popek kreativnega sveta, ki je začetek in konec obenem. V tako prekleto ruralnem okolju, kjer se vse estetike najraje skrčijo na etiko preživetja, raste svet, ki je vrhunsko živ kot »kukajca, ka paje u mej« (če dodam verz iz svoje glave).

Svet tega okolja sta Jani in Samo globalizirala v zgodbo, ki ji ni para. No, vedeti moramo, čisto kot formalno (s)poročilo, da je Jani Kutin, avtor besedil, pevec in sploh eminenca te plate, totalen kmet, človek, ki je »kmetske slike« vzel za svoje bistvo, smisel življenja in (pre)živetja. Jani molze krave, kosi vse faze rastoče trave, od mladih bilk do pootavkov, obenem pa je družinski mož, človek, ki svojo hišo, z otroki vred, umno in kleno postavlja v življenje in ob nedeljah vzdržuje tradicijo svetopisemskih uzanc. V globokem tolmunu Tolminke in Zadlaščice hkrati redi krasne misli, ki ga presegajo, ki se spontano univerzalizirajo, takoj ko jim prisluhneš. Živi in ustvarja na sotočju dveh rečic, dveh srečic, ki ga določata. 

Je pa le treba izpostaviti pleme, ki se je ovilo okrog te naturalije: Renata Lapanja ima harmoniko, Marjan Stanić tolkalizira in bobni, Matej Magajne čara s kitarami, Andrea Pandolfo je dodal sapo iz roga, trobente, celo klavirja, Dejan Lapanja prav tako bobni in dodaja kitarske zvoke, Samo Kutin plemeniti ploščo z množico zvokov od balafona do žleda, medtem ko Bogdana Herman – kot novi pojav, čeprav iz stare šole – dodaja vokal, za konec pa je še dr. Tomi Trilar (ne nepomembno za zvočne didaskalije) zrihtal posnetke živali iz slovenskih gozdov.

Če nekako zaoblimo: Jani Kutin je iskreno začuden nad lepoto tekoče vode omenjenih rečic, globoko se ga dotakne čistost vseh gorskih izvirov, ki so neposredna metafora za rojstvo biti, bitja, za rojstvo vsega, kar lahko ljudje doživljamo, vidimo, čutimo, živimo. Okolje je njegov navdih. Na vdih se odzove na »biele wade«, kjer se vse začenja, na izdih misli tudi izrazi in materializira. Tako – v duhu, recimo, da strokovne ocene – me objame beseda »naturščik«, pa me hitro spet zapusti, ko v konceptu uzrem živo življenje, kjer smo tako in tako vsi samo naturščiki. Ta plošča naivo postavlja v ospredje do te mere, da smo prisiljeni (sedi in uživaj!) prisluhniti ključnim datotekam: človek je narava, voda je živa, živali so del nas (»enkrat prasu bom zveri, naj mi kažeje pati«), visoki hribi so sveti in božanski (»naj warje nas sviet Krn«), luna pa ni daleč, sploh ne, luna je v nas in naša osebna luč (»ti znaš pakazat nam suonce sred tmnih nači«) ...

Jebat ga, Jani je muzika osebno, njegove pesmi so čista narava, kar je je še ostalo v ranjenem in osamljenem človeku. Iz vsebinskih tolmunov je vsakomur jasno, da je Jani natural(istič)ni mislec, filozof. Človek, ki se ga je svet dotaknil z vso silo, z vsemi vprašanji, z vso emotivno ploho, ki jo pozna gorski svet, s strastmi zrenja v rojstvo in smrtno onstranstvo. Objela sta ga vse in nič, in on se je naslonil na krave, ki so bitja enake teže kot bilke, ki jih te mulijo. Življenje ob poslušanju te plošče dobi smisel, ker zastavlja temeljna vprašanja in ne pozna nadutosti odgovora, samo konstatira: kukavica poje, krava muka, človek hrepeni, voda teče ... Jani je človek-glasbenik, ki se zna čuditi čudežem, ki zna in ume podoživeti modrosti, katere so pred njim predniki, »ta stari«, definirali in količili; še več, Jani Kutin zna to povedati in zapeti in redefinirati, ponuditi tudi »ta mladim«. Opomni nas na svetost okolja, svetost vseh pojavov bivanja, svetost Lune in sanj in človekove mlade pesmi, ki na vsak način to hoče izpovedati. (Mimogrede, Mlada pesem je po mojem mnenju najmočnejša skladba na plošči).

Mogoče bo kakšen pomislek vzcvetel na poljanah glasbenega obrtništva; nemara se bo komu zazdelo, da izviri vseh osmih skladb zvočno niso izvirni (kot da izvir čistih rek išče smisel v izvirnosti, kakšen nonsense!), lahko se bo tudi našel umnež, ki bo tuhtal o »že slišanem« ipd. Vsem brez težav odgovorimo: Janijeva glasba je Jani sam, to je on, tak resnični povzetek in presežek svojega okolja, unikatni pojav, če se izrazimo veristično. Jani se, to se zdaj zdi že pravilo, ne trudi biti všečen, popularen, gurujski, pomemben, nič od tega, Jani Kutin je točno to, kar na tej plošči slišimo: bik iz Čadrga, puter iz (njegove) mlekarne, seme žlahtnih trav, mislec, ki je Boga postavil v defenzivo, občutljiv in čuteč mož, ki se iskreno sprašuje o smislu, pomenu, bistvu in temeljih življenja. Jani Kutin, če ponovimo, je pesniška duša, ki se zaveda moči uglasbitve.