Sarma. Musaka. Kava. Gugutke.

Skoraj vse je o Sodnem stolpu in Festivalu Lent že na drugi festivalski dan povedala Jadranka Juras: »Že štiriintrideset let se festival izvaja, je eden tistih, na katerem si glasbeniki strašno želimo igrati. To morate res vedeti, prav borimo se, da tukaj igramo.« Zgodovinski, okrogel, zvočno domala idealen prostor, ki spada med najstarejše odre Festivala Lent, je po prenovi (končana l. 2021) še bolj sprejemljiv, tankočuten, intimen. Je oder, kjer je svoje začetke pisala zasedba Terrafolk, in oder, kjer vidiš »novi Terrafolk«. Tako lahko na hitrico opišemo koncert skupine Gugutke: moderna prihodnost etno in folk scene. Gugutke so v živo najprej magnetno nasmejani bend, potem pa predani poustvarjanju in ohranjanju dediščine regije. Ključno prednost imajo v svoji prezenci in izvedbi – užiti etno glasbo na tako iskriv in dostopen, hkrati pa zahteven in disonanten način, to res ni ravno vsakdanje doživetje. Gugutke ne ubirajo bližnjic, ne koketirajo s pop vidiki ali s posodabljanjem tradicije. Ne, Gugutke tudi z avtorskim in spontanim pridihom prevetrijo prostor.

Borba, o kateri je govorila Jadranka Juras, je sicer komplementarno obojestranska. Sodni stolp, ki je le enkrat (2021) doživel izvedbo v gornji etaži, sicer pa domuje v spodnji, si ni najbolj na ti z bendovskimi bobni. Kdor se prilagodi, kdor vzame metlice, šalčke ali ropotuljice in podobno, ne le preživi, ampak uspeva, buhti, kipi. Etno folk, etno rock, jazz, šanson ..., vse to je v Sodnem stolpu še kako živo. Najboljši dokaz je zvesto občinstvo. Prostor, ki sprejme do osemdeset ljudi, je bil od devetih večerov trikrat razprodan (Patetico, Ibrica Jusić, Terrafolk) in večinoma res dobro popolnjen. Zaupanje je vidno. 

Festivalska nastopa Katalene zunaj na lentovski promenadi, na Odru OTP banke, in Terrafolk, ki ju povezuje članstvo Boštjana Gombača, sta letos spomnila na začetke in zagone in jih obudila. Tako lastne kot festivalske, celo žanrske. Katalena je letos igrala točno petindvajset let po svoji prvi vaji (1. julija), tokrat na edini deževni festivalski dan, ki pa je vseeno privabil zgledno število ušes. Gombač pa je na zadnji festivalski dan s Terrafolk pojasnil, kako je prišel s kitaristom Mistiko (Danijel Černe) čez noč z Nove Zelandije v Sodni stolp. »Na kraju zločina smo,« je razpoloženo in skoraj nagajivo rekel Gombač, »pred sedemindvajsetimi leti nas je angažirala Brigita (Pavlič). Zgodba je bila, da bi moral nastopiti Vlado Batista, toda njegova žena je fasala sončarico. Ura je bila že poznejša, ko me je klical Bojan, bil sem pri sosedu, in vprašal me je, če imam jutri cajt za Lent. Z Mistiko sva prišla z Nove Zelandije večer prej, repertoarja smo imeli za petinštirideset minut, igrali pa smo tri ure. Za vse, ki nas ne poznate, da veste, da smo tukaj nastali. Midva z Mistiko sva s Terra Mystico šla z vam bolj znano Tinkaro Kovač na Novo Zelandijo kot progresivna rockerja, vrnila pa sva se kot etno muzičista. In to je en venček, potpuri, ki sva ga tam igrala.« Sploh Terrafolk – razprodano še pred začetkom festivala – je z živahnim, skoraj perfomans koncertom pokazal, kako je etno na prelomu tisočletja prehajal v zavest ali radar tudi širšega poslušalstva. Bojan Cvetrežnik in Boštjan Gombač sta ob Mistiki in Barji Drnovšek (kontrabas) igrivo tekmovala vsak na svoji strani. Godala in pihala kot derbi, žongliranje, podajanje. Premetavala sta solaže, instrumentalne dovtipe ter zabavala v zelo dostopni meri dobrega festivalskega okusa. Terrafolk je seveda »klasika«, uveljavljeno ime, ampak svojega renomeja in občinstva v bendu niso vzeli za samoumevna. Ne, razumejo, da so takšni koncerti pač edinstvena priložnost, neponovljiva. Kar je povedano tam, ne more biti drugje. Zato imajo takšni festivali in takšne skupine smisel v negovanju tradicije. Podobno je naredila Katalena, ki je stopila pred res ne najbolj številčno obsežno občinstvo z uvodno skladbo Noč čarovnic in že takoj na polno z zvokom, kakršnega samo tak sedmerec spravi skupaj. Poln zvok, polne viže. 

Podobno so izkušnje v Sodnem stolpu vnovčili v Patetico, ki so sicer še naprej intrigantno samosvoji s pevko Niko Perunović ter zgodbeno in aranžmajsko sveži po svežem albumu Armadilo, in Jadranka Juras Kvartet, ki se je naslonil na mešanico popevke, jazza in kantavtorstva albuma Dva črna vrana. V domačem okolju se je posebno dobro izkazal Marko Črnčec s triom z repertoarjem priredb Mojmirja Sepeta, ki jim je dodajal nekaj svežih kompozicij. Po drugi strani sta priložnost za drugačen, bolj odbit melos in dognane interpretacije izkoristili zasedba 3vium s premetom klasike od baroka do postmodernosti ter trojica Šalamon & Golob & Hrvatin, ki je že odprla koncert z neparno ritmičnim free jazzom. Svojevrsten je bil nastop Dejana Lapanje in Katarine Juvančič. Zakaj? Ker sta s kitaro in vokalom izkoristila prostor, čas in občinstvo ter festivalsko pričarala in z alternativno folk narativnostjo zapela tudi žgečkljivo postsrednjeveške pesmi, ki niso za polnoletne, kot denimo Epitaf za lahkoživko. 

Medtem ko so vsi preostali in našteti že imeli lentovske izkušnje, pa je bil letošnji nastop krstni za Gugutke. Ne le na Festivalu Lent, temveč glede na njihov spisek v Mariboru nasploh. Petčlanska zasedba, poimenovana po turški grlici, je nastala leta 2020. Gre za inštrumentalno zasedbo, katere »kolorit z lahkoto poustvarja tradicijo balkanskih ljudskih melosov«, je Jože Štucin napisal v recenziji na Odzvenu o prvencu Gugutke (2025). Vse, kar so na prvencu, so v živo še bolj. Če so na albumu »ptica, ki rada živi ob človeku«, potem ta na koncertu pleše, žvrgoli, a tudi leti in odleti za(radi) človeka. Nastop zasedbe nemudoma prepriča, omami in je nezgrešljiv. Na oder pridejo člani, odeti v lanene bele srajce, ampak ne vsi, ne preočitno, prej tako, kot se je prihajalo v časih, ko je bila ta muzika »mainstream«. Davno tega. Gugutke so v živo idealni za prizorišče, kot je Sodni stolp, ker sestavijo svoje ustvarjanje z uvodno pesmijo Starček sivi. Čeprav so primarno instrumentalci, se je ob harmoniki Nejca Poljanca s harmonijami brata Luke najprej vokalno razlezel zvok, ki ga skupina, v kateri so še Tomaž Zevnik (klarinet), Benjamin Barbarič (kitara, violina, džumbus) in Gal Golob (kontrabas), vokalno mojstrsko nadaljuje takoj v Svetega Andreja in napne koncertni lok za širšo instrumentalno interpretacijo vsega od Rezije do Turčije. Gugutke so v živo najprej magnetno nasmejani bend, potem pa predani poustvarjanju in ohranjanju dediščine regije. Ključno prednost imajo v svoji prezenci in izvedbi – užiti etno glasbo na tako iskriv in dostopen, hkrati pa zahteven in disonanten način, to res ni ravno vsakdanje doživetje. Gugutke ne ubirajo bližnjic, ne koketirajo s pop vidiki ali s posodabljanjem tradicije. Ne, Gugutke tudi z avtorskim in spontanim pridihom prevetrijo prostor. 

Kar naredijo, ohranjajo in vzbujajo sarma, musaka ali turška kava, naredijo tudi oni. »Osnovna 'služba' ljudskih godcev je poustvarjati ljudsko glasbo,« so rekli med koncertom in povzeli lastno bistvo. Gugutke so živahni kustosi v muzeju na prostem ter kažejo, kje in kako so se spajale kulture mimo in okrog nas. Če je Balkan skoraj pregovorno talilni lonec, so oni krepko hranilo, močna enolončnica. Jed na žlico, za katero se zdi, da smo jo včasih vedno jedli, a se ne spomnimo, kdaj smo jo nazadnje. Zato Gugutke s kruhom pomažemo in se nato sprašujemo, zakaj tega ne jemo, ne okušamo pogosteje. Zaradi takšnih zasedb in takih koncertov se izginjajoči folk in etno zapuščini ni treba bati. 

Etno in folk scena je razvejana, festivali še ohranjajo zagon. In če se je kdo vprašal, ali ima Terrafolk naslednike, potem je odgovor jasen: ima. Ne takšnih, kot so bili sami, ampak so. Gugutke so že na albumu, kot je zapisal Štucin, »eno lepših presenečenj letošnjega leta, en nagelj ali jorgovan več v šopku pisanega cvetja balkanske etno-folk tradicije«. V živo v vročem poletju na tradicionalnem prizorišču pa ne morejo več biti presenečenje.