26.03.2017

Še si blisk – to je vse

»Sem kantavtor in stripar.« Tako se je Ramoveš kratko in jedrnato predstavil ob izidu plošče in stripa ter s tem odgovoril še na številna druga vprašanja, ki so se ali se niso zastavljala, se pa vedno nahajajo tam nekje v ozadju, namreč ali je pesnik, zgodbar, roker, pevec in tako naprej.

Matej Krajnc

Astronomi

Martin Ramoveš

Astronomi

Založba Klopotec / Stripburger
2017

»Zgoraj so / pod svojo kupolo. / In skoznjo / se vsak večer zazro. / Ker daleč je menda / lepo.« Tako se začne naslovna pesem novega albuma Martina Ramoveša. Tudi tokrat ga je umeril skozi strip, ali bolje rečeno, ob stripu. 

»Sem kantavtor in stripar.« Tako se je Ramoveš kratko in jedrnato predstavil ob izidu plošče in stripa ter s tem odgovoril še na številna druga vprašanja, ki so se ali se niso zastavljala, se pa vedno nahajajo tam nekje v ozadju, namreč ali je pesnik, zgodbar, roker, pevec in tako naprej. Oznaka »kantavtor« zajema vse te in podobne oznake in morda marsikdo niti ni razmišljal o tem, da bi ga umestil med kantavtorje, pač pa je veljal za vodjo power rock tria, veščega kitarista in energično odrsko persono, ki piše presežne komade. Z zasedbo Martin Ramoveš Band je izdal dva albuma, Zvok dežele (2012) in Nesojeni kavboji (2014), ter s slednjim že nakazal, da o njem v prihodnje ne bomo mogli več govoriti enoznačno, ampak interdisciplinarno. 

Na predstavitvi plošče je Ramoveš spretno dokončno ubesedil tisto, kar bi že moralo biti jasno: strip in glasba nista nujno dve ločeni umetnosti, pač pa zlahka dve veji istega drevesa, kot poezija in glasba, slikarstvo in glasba, slikarstvo in poezija, strip in kiparstvo in kar je še podobnih kombinacij. Vse veljajo in vse so nadvse kompatibilne. Prav tako je povedal, da se prejšnji in novi stripskoalbumski projekt razlikujeta na točno določeni ravni: na ravni kontinuitete zgodbe, ki jo želita povedati. Nesojeni kavboji so bili angažirana plošča s konceptom, komplementarni strip pa je vsako pesem s plošče prikazoval kot svojo zgodbo; tega na drugi strani Astronomi ne počnejo: v desetih poglavjih gre za eno samo stripovsko zgodbo, vezni člen pa je funky »vesoljska« veverička, bitje, ki nastopa skozi celoten strip. Ramoveš je s svojim risanjem znova dokazal, da je mojster podrobnosti in humorja v sliki; oglejte si, denimo, sličico s teleskopom na strani 21 ali pa tisto na strani 20. Njegovo risanje je prepoznavno in individualno, tokrat občasno morda nekolikanj dylandogovsko, sploh ko se spusti v eliotovski »wasteland« v pesmih Ne misli ali Odjuga ... To ponazarja tudi zgornja sličica na strani 24 v pesmi Astronomi. Kar pa zadeva besedila, Ramoveš očitno ve, kaj bi rad povedal in kako lahko to pove s presežkom. Če že uporabi ustaljeno podobje, denimo polno luno, ga praviloma postavi v svež avtorski kontekst. 

Glasba je malce drugačna od tiste, ki smo je vajeni s prejšnjih plošč: Martin Ramoveš je tokratni album posnel sam, a to ne pomeni, da gre za klasično kantavtorstvo s kitaro in glasom. Vsa glasbila na plošči (zvečine kitare) so izpod njegovih prstov, pesmi pa so nekolikanj intimnejše; angažirani pesnik z Zvoka dežele in Kavbojev je dal prostor introspekciji, ta pa se je udejanjila v »vesolju«, kar je sicer stara pesniška zgodba, a jo je Ramovešu uspelo na novo postaviti s klasično akustiko, pridihom elektrike in minimalističnimi eksperimentalnimi zvočnimi posegi, vse v kitarskih manirah z nekoliko perkašna. Astronomi zvene kot kakšna v rahlo psihedelijo zavita Pengovova pesem, toda ko po prvih treh pesmih pomislimo, da bo osrednja zvočna črta melanholična, nas pričaka pesem Emblem, rifovsko naravnana, in ko po treh zvočno milejših pesmih spet ležemo, udari Tundra, v kateri se menjata akustična intima in električni severni hlad, zdaj nekolikanj knopflerjevski, zdaj bolj youngovski. »Si vedel, da tudi v snežnem viharju prežijo sirene?« nas nagovarja Ramoveš v Tundri ter intimni hlad nasledi s povsem minimalistično Odjugo. »Obsedi ob meni in glej, kam bo odteklo vse ... Sedi in čudi se ...« Na zaključku plošče so Junaki, ki spet, tako se vsaj zdi sprva, vnese bolj sarkastičen, bolj angažiran ton s prejšnjih plošč: »Vse so nas rešili / junaki.« Oglasi se »kitara z zlatimi potenciometri« in naenkrat se zavemo, da smo se pravzaprav znašli na Ramoveševem »čarobnem skrivnostnem potovanju«. Toda ne v letu 1967, ampak prav tu, če parafraziramo Pengova, »zagrnjeni s plaščem ozvezdij«, a ne imaginarnih, temveč nadvse živih, spet nadvse dobro domišljenih ... in izrisanih.