12.11.2019

Se zavedamo posledic stalne izpostavljenosti hrupu?

Dr. Jeram se zadnje desetletje posveča okoljskemu hrupu in zdravju, pri čemer v svoje raziskave redno vključuje tudi vse bolj perečo problematiko glasnega predvajanja glasbe v javnosti.

Nina Novak

Hrup v okolju in zdravje
Foto: Ilustracija: Alja Beganović, OŠ Nove Jarše

Sredi oktobra se je v Knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenija s predavanjem Sonje Jeram, strokovnjakinje na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, sicer pa doktorice biologije, zaključil triletni projekt Strokovne podlage za prostorsko načrtovanje zelenih površin za spodbujanje telesnih dejavnosti prebivalstva. Dr. Jeram se zadnje desetletje posveča okoljskemu hrupu in zdravju, pri čemer v svoje raziskave redno vključuje tudi vse bolj perečo problematiko glasnega predvajanja glasbe v javnosti, porasta prireditev na prostem in sočasno zaznavanje več različnih glasbenih podlag, in sicer s poudarkom na Stari Ljubljani, na kar opozarja tudi Društvo za ENO glasbo.

Tokratno predavanje Hrup v okolju in zdravje je povzelo pomen dobrega zvočnega okolja v bivalnem prostoru ter varnostne ukrepe, ki nam jih ponuja dokaj mirno geografsko območje, na katerem se nahaja Slovenija. Ti so v večini primerov pasivne narave, denimo kakovostna izolacijska okna. Pojasnilo za to bi bržkone lahko poiskali v dejstvu, da odgovorni še vedno niso dovolj pozorni na to problematiko in nastale probleme raje blažijo, kot pa preprečujejo.

Ozaveščanje je torej nujno, vendar mora potekati tako, da ne povzroči nepotrebne skrbi med prebivalci, ki jih hrup ne moti. Je pa toliko pomembnejše to, da se problematike dobro zavedajo odgovorni odločevalci v politiki upravljanja s hrupom. Kajti ne glede na obremenjenost okolja z zvočnimi dražljaji, vključno s cestnim prometom, bi težave z dolgoročnim in preudarnim urbanističnim načrtovanjem predvsem v primeru novih stanovanjskih sosesk že lahko zmanjševali ter se postopno približevali priporočilom Evropske komisije in Svetovne zdravstvene organizacije.

Evropska direktiva o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa ima namreč enotna pravila za strateško kartiranje hrupa v državah članicah, pri čemer se predpisi lahko interpretirajo na različne načine in se posledično lahko zlorabljajo v prid tistih, ki v ohlapni zakonodaji vidijo prednosti zase. Razlog za to je stališče mnogih, da »smo čudni, če nas hrup moti, saj če hrup v okolju obstaja, se moramo nanj preprosto navaditi«, je povzela Jeramova in nadaljevala, da je problematika toliko večja, ker različnih stališč zaradi »neusklajenih definicij, kaj hrup sploh je in kako ga opredeliti«, ni mogoče poenotiti.

Poudarila je, da meritve v večini primerov niso povsem merodajne, saj zvok doživljamo individualno, poleg tega se cestni, železniški in letalski promet praviloma ponazarja s povprečno letno vrednostjo hrupa, kar z realnim stanjem nima veliko skupnega. Zato bi bilo treba dosedanjim parametrom dodati še druge kazalce, ki bodo bolje pokazali, kakšno je zvočno okolje posameznega območja. Zanemariti ne gre niti psihoakustike, saj se »v ušesu, našem organu sluha, zaznavanje zvoka ne konča. Bistvena je možganska obdelava tega, kar slišimo, ker se prav tam prejete informacije spojijo z našimi čustvi, spomini, slikami iz preteklosti. Veliko faktorjev je, ki vplivajo na to, kako bomo določen zvok sprejeli prvič in kako ga bomo obravnavali naslednjič. Kadar imamo s posameznim zvokom slabo izkušnjo, nas bo ta motil tudi v povsem drugi, čeprav nemoteči situaciji.« Na tem mestu je za primer predstavila rezultate laboratorijskih poskusov, v katerih so ljudem predvajali posnetke hrupa, umeščene v različna vizualna okolja. Rezultati so pokazali, da ima vizualna komponenta izredno velik vpliv na naše zaznavanje in sprejemanje posamičnega zvoka. Denimo, hrup vlaka bele barve je bil ocenjen kot manj moteč od iste jakosti hrupa vlaka rdeče barve, prav tako je bil hrup ocenjen kot bolj moteč, če je bil zaznan v vidno degradiranem območju, medtem ko je naravno okolje motnjo hrupa ublažilo. Dr. Jeram je poudarila, da na to »opozarjamo predvsem šole in vrtce, saj z vizualno spremembo, kakršna je, denimo, ozelenitev otroškega igrišča, lahko otrokom uredimo bolj prijazno okolje. Od otrok, ki hrupa niti ne znajo definirati in ga razumeti, ne moremo pričakovati, da se mu bodo znali izogniti. S tovrstnimi ukrepi sicer ne spremenimo jakosti hrupa, vplivamo pa na percepcijo in posledično vznemirjenost posameznika,« kar je prav tako izredno pomembno.

Vznemirjenost je le ena od posledic preobremenjenosti z zvočnimi dražljaji. Pomembne so tudi motnje spanja, slabša koncentracija in kognitivne sposobnosti. Pri izjemo visokih intenzitetah zvoka se kot posledice lahko pojavijo šumenje v ušesih in okvare sluha, medtem ko dolgotrajna izpostavljenost hrupu lahko povzroči bolezni srca in ožilja ter presnovnih bolezni, kot je na primer diabetes. »Stalna izpostavljenost hrupu lahko privede do resnih posledic, čeprav so te redke. So pa zato toliko bolj zaskrbljujoče, saj imamo v naši populaciji izredno veliko bolnikov, ki trpijo zaradi visokega srčnega tlaka in bolezni srca ter ožilja. Ti bodo v okolju, obremenjenem s hrupom, težje okrevali,« poudarja Jeramova in opozarja, da je izpostavljenost prometnemu ter industrijskemu hrupu v Sloveniji kljub boljšemu stanju v primerjavi z nekaterimi večjimi državami v Evropi še vedno velika.

V Sloveniji najbrž ni točke, kjer ne bi bilo slišati prometnega hrupa. V Triglavskem narodnem parku, kjer cesta čez prelaz Vršič velja za eno najatraktivnejših motorističnih cest v Evropi, hrup prometa odmeva do gora in moti obiskovalce. V želji po večjem turističnem razcvetu pa se ustreznih ukrepov za zmanjšanje hrupa ne sprejme. Nasploh je turizem skupaj s kadilskim zakonom, sprejetim leta 2007, najbrž eden temeljnih vzrokov za problematiko hrupa, še toliko bolj v Ljubljani, kjer je širše območje centra v zadnjem obdobju vedno bolj prilagojeno turistom. Kot posledica porasta števila tujih obiskovalcev je posebno v poletnih mesecih pričelo naraščati število javnih prireditev na prostem, prav tako veliko število gostinskih lokalov v večernih urah organizira koncerte, najpogosteje pred lokali, medtem ko v dnevnih urah vrtijo glasbo po zvočnikih, ki se nahajajo na pročelju stavb. Jeramova je povedala, da se pred kadilskim zakonom glasba pred lokalom ni smela slišati, medtem ko imajo danes vsi gostinci zvočnike na fasadah in, skladno z daljšim obratovalnim časom, štejejo za samoumevno, da lahko dlje predvajajo tudi glasbo. »Vsak lokal ne bi smel imeti dovoljenja za podaljšani obratovalni čas vsak dan v tednu, toliko manj, če se nahaja v stanovanjski stavbi ali stanovanjski soseski. Treba bi bilo poiskati kompromis, saj navsezadnje Ljubljana verjetno potrebuje nočno zabavišče, kjer predvajanje glasbe ne bo moteče,« je zaključila Sonja Jeram, ki poziva tudi k ohranjanju mirnih območij v urbanem okolju, na primer na Golovcu, Tivoliju ali Ljubljanskem barju, saj gre navsezadnje »za okolje, katerega del smo. Razumeti je treba, da se ne zavzemamo za tišino, si pa prizadevamo doseči kakovostno zvočno okolje, ki nam bo dopuščalo izbiro.«