07.02.2021

Skupaj zmoremo?!

Prvenec Human Error (post)hardcore punkerjev Relentless Youth iz Rovt pri Logatcu.

Robert Šercer

Human Error

Relentless Youth

Human Error

samozaložba
2020

Glasba tudi letos dokazuje, da je nujno potrebna za nas. Dokazi so v novih izdajah izvajalcev ne glede na žanr, in eden izmed njih je prvenec (post)hardcore punkerjev Relentless Youth iz Rovt pri Logatcu. Album Human Error vsebuje sedem komadov v angleškem jeziku, če izvzamemo skoraj minutni intro. Po svojem delovanju ne prav mladi glasbeniki (od l. 2011) uspešno predajajo zapuščino melodike mešanega žanra, najbolj znanega čez lužo ob koncu prejšnjega stoletja. Razmeroma hiter tempo z obveznimi breakdowni daje plošči podpis, razvoj zasedbe proti bolj alternativnemu rockovskem in mestoma metalkorovskemu izrazu pa je možno zaslišati bolj proti drugemu delu samoizdanega glasbenega izdelka.

Razmeroma hiter tempo z obveznimi breakdowni daje plošči podpis, razvoj zasedbe proti bolj alternativnemu rockovskem in mestoma metalkorovskemu izrazu pa je možno zaslišati bolj proti drugemu delu samoizdanega glasbenega izdelka. Če začetni skladbi Backyard Minefield in Human Error nakazujeta smer nadaljevanja in razvoja od štiri leta starega EP-ja Resentment, pa se v nadaljevanju v še večji udarnosti vmesnih ter v drvečih osnovnih delih pesmi (Embracing Hate, Wreck) čuti nadgradnjo. To daje komadom trdno zvočno podlago, kjer se lahko zlivata vokalna sporočilnost v HC punk maniri in razvijajoči se kitarski rifi Ambroža Cigaleta. Aranžmaji komadov nakazujejo umetniški prehod k večji originalnosti, ki je pred prelomom tisočletja še kako uspela ameriški zasedbi At the Drive-In.

Zadnja trojka pesmi še najbolj nakazuje razvoj s poigravanjem v aranžmaju, ki je bolj sproščen in prožen, ne toliko načrtovan in ne ugaja na silo značilnostim svojega žanra. Unanswered kaže, kje in kaj fantje hočejo biti. Največji očitek pade na preveč posiljeno izmenjavanje melodičnega in dretega petja Davida Guzlja, čeprav je to večdimenzionalno. Po drugi strani pa je za tovrstni žanrski spoj pohvalno skupinsko vokaliziranje in spremljevalno vokalno podlaganje. In ko se bo basiranje Urbana Cigaleta in bobnanje Neže Dolmovič še bolj sprijelo v ritemski tandem, bo to, kar zdaj daje slutiti bitje srca neizprosne mladine, postalo dejstvo. Korak naprej od doslej slišanega mora biti izvajalcu vzpodbuda za napredovanje, saj se ob upoštevanju koristnih nasvetov lahko razvije še večja originalnost.

Že po naslovih sodeč, bend opozarja na napake tako človeka kot dela družbe kot tudi slednje v celoti: »The symphony of all our screams is the only way, we'll ever unite, tortured souls, holding hands, while drowning in the bed we made. The devil asked me, how did it feel? Knowing our graves were the moment we were born, god is blind and so are the bullets flying are all etched with peace,« pojejo fantje v False peace. Kot vidimo in čutimo, se človek, družba in svet v pošteno zlagani sedanjosti še hitreje spreminja. Opozarjanje je seveda nujno potrebno, bolj pa nas zanima, kaj glede vsega tudi zares ukreniti. Za začetek bi se bilo vredno združiti ..., ko bo to sploh možno. Najbolj važno ne samo za razvoj Relentless youth, ampak na splošno za vse nas, je, da stopimo skupaj, pa čeprav narazen, ter se za svojo strast in preživetje borimo do konca. Neizprosno!