14.06.2026

Spevno bistvo preproste enostavnosti

Leonart na tretjem albumu dokončno spozna, kdo in kaj je kot bend. Na izi.

Jaša Lorenčič

Čisto na izi

Leonart

Čisto na izi

samozaložba
2026

DIGITAL

Že pri Danes se živi, tretjem komadu s tretjega albuma Čisto na izi, je Leonart zares spet in še vedno Leonart. In to niti najmanj sramežljivo. Zdaj ko so člani štiričlanske mariborske zasedbe v srednjih, zrelih letih, je za nostalgijo še prezgodaj, a ostane kombinacija hrepenenja, upanja, sanj, izgub, spoznanj in ljubezni. Na preverjen način: spevno, varno, miroljubno, kljub hrepenenju in izgubam. In kaj sledi? Potem ko »dnevi polni so / tisočih skrbi«, je odrešitev lahko le, »da dvignemo kozarce vseh od nas / pojemo vsi skupaj na en glas«. V Leonart so na prvencu Visoko v nebo (2016), ki je bil »brez ostrih robov«, ponudili specifično čisto, varno občutje, nekaj med melanholijo in toplino, kar pa je težko ponavljati ali obnavljati. Bili so bend, ki je prodorno uglasbil novodobno himno Maribora na verze Kajetana Koviča (Moje mesto), ponudil tudi nekaj udarnosti in žgečkljivosti (Nora noč, Danes me ni) ter s prvencem predstavil predvsem občutje in spevnost. Na nadaljevanju Vrh sveta (2020) so v zasedbi brskali in garali, pogledali so, kaj še znajo, kam še lahko sežejo. Takrat smo zapisali, da bo »morebitna tretja plošča povzela bistvo skupine«. In prav to zdaj poudarjajo sami: Čisto na izi je vrnitev k bistvu.  Leonart je na tretjem albumu dokončno to, kar je bend bil že ves čas, le da je moral iti skozi obdobje eksperimentiranja, da se je šele naknadno potrdila krilatica, da je vse za nekaj dobro. Tretji album Čisto na izi je na koncu bolj singlovski, saj stremi k naslovnemu komadu Izi, obenem pa ravno zaradi svoje miroljubnosti in spevnosti ponosno pokaže, zakaj je Leonart tako prepričal na začetku. To je topel, varen, sprejemljiv, čuten album. Čisto na izi je album, ki sploh ni nujno toliko na izi, kolikor prepusti možnost, da sta poslušanje in premišljevanje na izi.

Leonart je torej najbrž bolj dočakal kot potreboval nadaljevalni album, da bi spet spoznal, kaj dela bend najbolj svojski. Kar ponazarja uvodna skladba Naprej, kjer je v ospredju celostna produkcija. To je varen, prepoznaven zvok, ki se rad namesti v refrenu, čeprav vokal Sebastijana Lukovnjaka na glasbo in tekst bobnarja Marka Brvarja, ki prinese svež vidik v svoji prvi tovrstni avtorski skladbi, ne izstopa tako zelo. Komad ponuja upanje in ga prinese, ko se zdi, da ga ni. Sicer je za uvodno skladbo albuma malce preveč varen in standarden, vsekakor pa poudari naslovno besedo: čisto. Bolj na izi deluje Se vrti, ki v bolj namignjeni country maniri ritmično premisli odhode, najprej na vlak, potem iz odnosa. Ampak zdaj tak komad ni za usodne poteze, temveč unovči zrelost: »A Zemlja se vrti / Še vedno zjutraj dan se rodi / nebo se razjasni / sneg kopni in led se tali.« Takšno sprijaznjenost in spoznanja lahko ohraniš le zase. Ali pa ... narediš že omenjeno skladbo Danes se živi, ki skozi pretanjene klaviature (orgle) vabljivo pelje do učinkovitega refrena. Na klasičen način. Himna za tiste, ki vedo, kaj so bile himne, in bi se radi spomnili teh časov, četudi ne bodo nujno znali besedila. Prelom svetle in živahne sorte ponazori skoraj karibsko spevna naslovna pesem Izi, ki je totalna flegma, pozitiva. »Zunanji svet ne mika me / Ne manjka mi nič,« je odgovor avtorja glasbe in besedila, kitarista Andreja Knehtla. V Leonart imajo še naprej precej varen, skoraj spoliran zvok, v katerem vokal Lukovnjaka uspešno barva nepričakovano barvne komade. Biti tako na »izi, nič mi ne more do živega«, kjer je »moje življenje mavrica«, deluje, zato ker so v takem prepevanju izkušnje, leta. Če bi kaj takega peli pozni najstniki ali študenti, kdo bi jim verjel, zdaj pa gre pesem gladko skozi, ker med drugim ve, kdaj in kako se bo tak refren pel in kdo ga bo pel. Vsak zase. 

Ker je Izi tako prelomna skladba v celoti albuma, pesem, kot je Zbudi me, pokaže varno nagnjenost k raztegnjenemu motivu električne kitare, na katero se objame vokal. Zbudi me je objemajoč in svetel, lep komad, dobrodošla budnica. Zanimivo je, da bolj električni pridih ni nič manj intimen, pravzaprav poudari vokal do točke, ko lahko Leonart najbolj prepričljivo predstavi kot bend. Ne preskoči, ne preverja meja okvirov, še več, tokrat so ti okviri zelo pričakovani in predvidljivi. Kar velja tudi za bolj poskočno Ne sprašuj zakaj, ki je v obrisih neke vrste spoliran, vseeno pa iskriv blues rock. »Vzel sem ves dnar, ki ga imam / Razbil sem šparovček in spraznu črni fond / Vzel sem, kar mam, sem šel v kazino / Na roleto vse sem dal na črno.« V kontekstu vsega slišanega na tem albumu in dveh poprej je tole še vedno kar presenečenje. Še bolj to velja za refren z opažanjem: »Gledaš me kot zadnje tele / nočeš me poznat'«. Ne gre za to, da takšno besedilo ne bi delovalo, vidi se, da je šlo z roko v roki z malenkost distorziranimi kitarami in da je zadeva na ta način postala blues, trši komad na albumu. Ampak ali Ne sprašuj zakaj albumu res veliko da? Ne ravno. Kajti ko sledi Mesto že spi, se skupina takoj in udobno namesti tam, kjer ji je najlepše. Mimogrede, Knehtlove kitare na tako dodelano zvočno sliko nehote spomnijo na Pando. Leonart premore nemalo tako izpiljenih, umirjenih, premišljenih komadov in izkaže se, da skupina prav s tem najbolj prepriča. Mesto že spi je tudi tip komada, ki mu prav malo zmanjka, da bi ga človek začel nemudoma popevat na izust. Zahvaljujoč tokrat izredno dostopni vokalni liniji Sebastijana Lukovnjaku. Morda sta le metaforika in simbolika v verzih nekoliko pregosti. Ampak nič zato. Svoje himne so fantje že posneli in zapeli, zdaj pa je Leonart še toliko bolj bend, ki se ga posluša in se z njim zaziba (sploh ob taki violini). Ne pa nujno poje z njim. Kar bendu več kot ustreza. 

Izkušnje para, ločenega med kovidom, ki zdaj, leta 2026, sicer ne deluje več pandemično, temveč širše, naslika Astronavt, vendar (pre)pozno okrepi album. Leonart je v molovskih odtenkih bolj prepričljiva zasedba v kombinaciji konkretnega besedila in popevanja, kadar išče. Čeprav tudi tokrat kar precej najde, kot pokaže in slavi Imam vse. Še en refren, kakršnih je bilo sicer že dovolj, vseeno ne škodi. Imam vse je pomiritev s samim seboj, slavje, častni krog. »V bistvu imam vse / vse skrbi so odveč / nič mi ne manjka, nič me ne boli / streha od hiše ne gori.« Gašper Kundih tu na bas kitari zamenja Martina Počkarja in vse deluje, kakor mora. Prepriča, vendar ne samoumevno, saj je najtežje delati takšne komade, ker ne šteje toliko struktura kot izvedba. Lukovnjak zabriljira ravno tam, kjer se zdi, da ne more več. Najbolj pa je Leonart, no, Leonart v sklepni skladbi Sanjam te. Akustika, violončelo (Zsofi Klacsmann), violina (Doris Šegula) ... Sanjam te ni presežek, je pa utrinek, ki lahko pride res, res prav. Ni čudno, da je skladba postala popevka tedna na Valu 202. 

Leonart je na tretjem albumu dokončno to, kar je bend bil že ves čas, le da je moral iti skozi obdobje eksperimentiranja, da se je šele naknadno potrdila krilatica, da je vse za nekaj dobro. Tretji album Čisto na izi je na koncu bolj singlovski, saj stremi k naslovnemu komadu Izi, obenem pa ravno zaradi svoje miroljubnosti in spevnosti ponosno pokaže, zakaj je Leonart tako prepričal na začetku. To je topel, varen, sprejemljiv, čuten album. Čisto na izi je album, ki sploh ni nujno toliko na izi, kolikor prepusti možnost, da sta poslušanje in premišljevanje na izi. Bend s tem albumom ne bo dobil ravno veliko novih poslušalcev, bo pa zvestim nazdravil in jih objel.