18.08.2017

Spoj glasbe in dela

Mahakaruna Quartet je italijansko-slovenski sodobno jazzovski kvartet, v katerem ob pianistu Giorgiu Pacorigu, kornetistu Gabrielu Cancelliju in bobnarju Stefanu Giustu saksofon igra Cene Resnik.

Nina Novak

inventum

Mahakruna Quartet

inventum

Associazione Nuovo Corso
2017

Svet je doslej v največji meri preobrazila industrijska revolucija sredi 19. stoletja, medtem ko sta hrup in ropot, proizvedena s pomočjo strojev, zarisala povsem drugačno zvočno podobo. Toda če upoštevamo, da je ena glavnih komponent glasbe ritem, potem je mehanizacija prav tako prinesla tudi povsem novo glasbeno premišljevanje. Italijanski pianist in skladatelj Giorgio Pacorig, dejaven tako znotraj klasične kot jazzovske ter improvizirane glasbe, se je posvetil raziskovanju relacij med glasbo in delom, pri čemer skuša odkriti vezi z našo zgodovino. Ob sebi je zbral bobnarja Stefana Giusta, kornetista Gabriela Cancellija in slovenskega saksofonista Ceneta Resnika. Slednji je kot vodja projekta zavezan improvizaciji in svobodnejšim glasbenim oblikam, ki so hkrati kreativne in pogosto marginalne. inventum, kot se imenuje album, in ta prinaša živ posnetek koncerta s konca lanskega aprila (posnel ga je Iztok Zupan), predstavlja tretje poglavje projekta Towards the 1st of May, katerega se je Giorgio Pacorig lotil leta 2014.

Zasedba se je poimenovala Mahakaruna Quartet in se tako kot Cene Resnik vsaj v manjši meri posveča meditaciji. Gre namreč za glasbo, ki je plod trenutnega navdiha in je zavezana drzni spontanosti, pri čemer raziskuje območja znotraj določenih meja posameznega koncepta. V tem primeru torej nadvse programsko zastavljenega, saj je ta povezan z delovnimi procesi. V središče je gotovo postavljeno raziskovanje zvoka posamičnih časovnih in prostorskih dimenzij, pri tem pa morajo glasbeniki slediti izključno svojim občutjem in drug drugemu. Izraz mahakaruna sicer izhaja iz sanskrta, starega indijskega jezika: maha pomeni »veliki«, karuna pa ubeseduje sočustvovanje do vsega živega. Kar je sicer v nasprotju z robotizacijo, ki grobo posega v naravno okolje, vendar glasba nadvse dobro prehaja med obema svetovoma in dopolnjuje naravne zvoke z mehanskimi.

Melodika posameznih skladb pogosto posega v gostoto industrijskih zvokov, oziroma še drugače, kaotičnost posnemanja mehanizacije prekinja estetiko same glasbe, a se oba ta svetova mestoma spajata. Odlična primera sta skladbi Addio Lugano z močno motiviko saksofona in Chores, kjer ista vloga pripade kornetu, medtem ko v Le 8 Ore in Canto Dei Battipali prevladujejo klavirske pasaže, bobni pa vseskozi ohranjajo močno ritmično vlogo. Zlitje obeh svetov se najbolje odraža v kompoziciji Cantigas Do Maio, sočasno melodično in eksperimentalno naravnani glasbeni epopeji, ki s pomočjo solističnih inštrumentov ohranja melodiko, a hkrati išče podporo v širšem zvočnem prostoru. Na ta način skuša poslušalcu predati bistveno sporočilo časa, v katerem živimo: mehanizacija ni več izključno prvina orodij, saj smo ljudje postali povsem razčlovečeni in stroji niso več le roboti. Stroji smo ljudje. Vprašanje, ki se ob tem poraja, se glasi: kaj ločuje prve od drugih? Zmožnost čustvovanja in občutenja? In če iz tega povzamemo edini možni zaključek: ker se čustva najmočneje izražajo prav skozi glasbo in ostale kreativne procese, nam torej ne preostane drugega, kot da, vsaj če želimo ohraniti tiso troho humanosti, ki nam je še ostala, vlagamo edino in izključno v umetnost.