Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla

Zveza Mink Tolmin (Janez Leban in ekipa) je v sklopu uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025 pripravila tri dogodke, nekakšen triptih prireditev s skupnim geslom Umetnost proti puški. Prvi je bil na Sabotinu, logistično izjemno zahteven, saj je bilo treba vso opremo, nastopajoče in poslušalce oziroma gledalce nekako spraviti do ruševin cerkvice sv. Valentina, ki simbolizira trpljenje vseh udeležencev prve svetovne vojne. Sami smo se udeležili drugega dogodka, Slovo Javorovo, ki so ga v petek, 22. avgusta, pripravili v božanskem okolju spominske cerkvice sv. Duha v Javorci na Tolminskem. Prisluhnili smo kantati, ki jo je zasnovala Svetlana Spajić v sodelovanju s slovenskimi umetniki Ljobo Jenče, Ano Kravanja, Janijem Kutinom, Oktetom Simona Gregorčiča pod vodstvom Mateja Kavčiča, Ireno Kovačević, Tijano Stanković ter mlado pevko Karin Krivec. Vsi nastopajoči so zgradili krasen mozaik estetik in globokih čustev. Kako organsko je v ta sentiment vstopil korus Okteta Simona Gregorčiča (kot predstavnika estetike iz naših hribovskih pevskih tradicij) pa kriki starodavnih žalostink iz južnih pokrajin v izvedbi bodisi instrumentala ali vokala Tijane Stanković, Svetlane Spajić, tudi Karin Krivec in Ane Kravanja, nenazadnje celotne pevske ekipe, ki se na koncu iz vseh »kakofonij« (tako kot je bila ena strašna kakofonija narodov in nesmiselnih morij prva svetovna vojna, vsaka vojna) združi v en glas, v en zborovski apel za mir.

Okolje Javorce je prava podoba Gregorčičevega raja, a ranjenega z morijo prve svetovne vojne. Prav v tem raju je padlo na tisoče vojakov za nič, tja v tri dni, zaradi interesov zunanjih sil, ki so ljudi premikale po bojnem polju kot svinčene vojake. Lepo je to upesnil in izvedel Jani Kutin v svoji baladi Rdejč ruob. Tik nad cerkvico je namreč veriga hribov, od Rdečega roba do Krna, kjer so vojaki padali kot za stavo za tujo zastavo, ki si je niti niso želeli braniti. Balada govori o vojaku, ki je morijo preživel in se vrnil domov, a spremenjen, mrtev v duši in razočaran nad človeško neumnostjo, ki izumlja svinčeni dež in namesto kruha seje granatne smrti; le s težavo je živel naprej. Krasna pesem s solzo, ki obvisi na suhi veki. Naslov kantate Slovo Javorovo je biblično izbrano, če malo dramatično pripomnimo. Prav v tej božanski pokrajini, Javorci, je starodavna staroslovanska beseda »slovo« kot izvorno prežeta z različnimi pomeni, kot beseda, ki se poslavlja s tega sveta, je javorjeva beseda iz srbske ljudske pesmi, ki javor slavi kot drevo življenja in smrti, sreče in bolečine, radosti in bede ... In v Javorci, tem svetem kraju človeške bede, v objemu raja, se njen pomen razširi v čisto distorzijo človekove duše, v njegov credo, ki je vezan na zločin in kazen, na smrt in morijo, na ljubezen in srečo. Strašna metafora za prireditev, izjemno sporočilo, ki ga pomembni odločevalci, ki tudi danes krojijo usodo narodov, na žalost zelo verjetno ne bodo ne slišali ne dojeli. Vse je tako, kot je bilo takrat, včasih huje. Pohlep človekov je še hladnejši, smrti še lažje trosi brez krivde, z brezpilotnimi letalniki je krivda zabrisana do ničle. V svetu skozi ta očala ni rešitve. 

Pa vendar je kantata Svetlane Spajić monumentalni upor proti temu, proti mrzlemu duhu vojne. V enem zamahu je združila različnosti, povezala pesemska izročila od Rezije do vseh slovanskih »enklav«, povezala vsem nam ljubega pesnika Gregorčiča z njegovo poemo o Soči, ki je konec koncev resnična vizualizacija zgodovine, z najstarejšimi hrepenečimi molitvami prednikov, ki so se (še) zanašali na Boga, na Jezusovo trpljenje za nas in na upanje, ki ga vidijo hrepeneče oči v nebesih. Ljudski duh v resnici nikoli ne popusti in se ne preda obupu, čeprav prav dotični izbor poezije in spevov gradi na melanholiji, na neizmerni potrebi ljudskega umetnika, da svojo bolečino izpove, da jo vsaj za trenutek odloži v verze, v besede, v »slova«, v nebo ... In se tako, spet vsaj za hip, znova radosti ljubezni, lepote življenja in »zvezd, ki na nebu sevajo«. Enotno sporočilo kantate je seveda protivojno. Persona non granata, kot je naslov ene mojih pesmi iz časov, ko se je morija dogajala v Bosni, se mi zdi, da natančno izpiše bistvo. Takrat smo vsi občutili te grozote, ta biblična stanja eksodusov, ukinjanja ljudstev, ubijanja, širjenja sovraštva med ljudmi. Svetlana Spajić je mojstrsko povezala to stran frontne linije, kjer se je gnetlo narodov pod isto sabljo, kjer so padali ljudje, še enkrat zapišimo, da tja v tri dni, kjer so strastne in strašne zgodbe slovesa fanta od dekleta, moža od žene, sina od matere, očeta od otrok itd. kričale v goreče molitve, poslovilna pisma, zadušene solze, v zublje eksplodiranih granat, ki so trosile smrt in brezup. 

Kantata ima šestnajst enot, lucidno prebranih skladb, ki znajo nagovoriti različne arhetipske spomine na hude čase. Začetek s kanonom (odo), ki se poje pri jutranji maši na veliko soboto in je posvečen trpljenju in smrti Jezusa Kristusa oziroma v našem primeru vseh vojakov, ki so bili pribiti na križ vojne, je s pravšnjo mero preprostosti izvedla Irena Kovačević, s tisto krasno ljudsko intonacijo in naravno tempirano (ki se včasih razlikuje od bachovsko izmerjenih frekvenc), kjer je lahko terca navzgor rahlo drugačna od terce navzdol, predvsem pa z opojno šarmantnim glasom, ki ne dopušča ugovora. Pesem je vse postavila v fokus molitve. Kot je rekel Janez Leban v uvodnem nagovoru, smo se znašli pri maši izven cerkve, na bojnem polju, med resničnimi zgodbami, ki jih je morija prve svetovne vojne (in vseh drugih) zapisala s prelito krvjo. Maša tokrat ni bila liturgični obred, temveč pesem o trpljenju in nesmislih vsakršnih vojn po načelu, da se zlu lahko zoperstaviš samo z dobroto, z umetnostjo greš zoper puško, z ljubeznijo proti sovraštvu. Vse se je prepletlo v enovito protivojno sporočilo, ki nam je bilo včasih blizu z geslom Make love, not war, tokrat pa bi ga lahko nadgradili z novo različico: Make art, not war. 

V kantati so izvedene pesmi iz različnih slovenskih pokrajin, preroška besedila Simona Gregorčiča, baladne pripovedi vojakov iz velike vojne ter sodobna poezija. Pred nami se razprostre estetika balkanske, kar slovanske vokalne tradicije, z vsemi mogoč(n)imi nastavki, od starinskih pevskih tradicij do mehkih vokalnih linij Ljobe Jenče. Njena interpretacija starodavne ljudske pesmi Naš Jezus je od smrti vstal, ki se je ohranila v Stiškem rokopisu z začetka 15. stoletja, je padla v naročje svetlih zvezd, odmaknila nekaj oblakov, ki so grozili z dežjem, odprla nebo za spokojnost in upanje. S tako blagodejnim občutjem je bila izvedena, da človeku zmanjka besed. No, logos ob tej interpretaciji zasedejo emocije, resnica postane večja od telesa.

Težko je kogarkoli izpustiti, saj so vsi nastopajoči zgradili krasen mozaik estetik in globokih čustev. Kako organsko je v ta sentiment vstopil korus Okteta Simona Gregorčiča (kot predstavnika estetike iz naših hribovskih pevskih tradicij) pa kriki starodavnih žalostink iz južnih pokrajin v izvedbi bodisi instrumentala ali vokala Tijane Stanković, Svetlane Spajić, tudi Karin Krivec in Ane Kravanja, nenazadnje celotne pevske ekipe, ki se na koncu iz vseh »kakofonij« (tako kot je bila ena strašna kakofonija narodov in nesmiselnih morij prva svetovna vojna, vsaka vojna) združi v en glas, v en zborovski apel za mir.