04.06.2012

Vsi za enega, eden za vse

Na albumu Halogen Sky, prvencu slovensko-ameriškega benda The Frictions, so vsi štirje člani podrejeni kolektivnemu duhu in v tovariški atmosferi vsak ohranja svoj avtorsko-glasbeni obraz.

Igor Bašin

Halogen Sky

The Frictions

Halogen Sky

Maraton
2011

Bilo je med božičem in silvestrovim pred šestimi leti. Po središču Ljubljane so se odvijale številne prednovoletne prireditve. Na Dvornem trgu pri Ljubljanskem dvoru je bil postavljen majhen oder, na katerega se je tistega četrtkovega večera povzpela novopečena zasedba starih prekaljenih glasbenih mačkov The Frictions. Na čelu je s kitaro in pred mikrofonom stal v Ljubljani živeči Američan Chris Eckman. Takrat smo ga poznali po seattelski skupini The Walkabouts, duu s Carlo Torgerson, projektu The Strange s hrvaškimi surferji Bambi Molesters, kot glasbenega producenta. Korak in pol nazaj, z njegove leve in desne, sta bila dobra znanca naših rockovskih odrov, kitarist Bernard Kogovšek in basist Tomi Popit iz vrhniške zasedbe Hic Et Nunc, ki ji je Eckman dve leti prej produciral album Burn Fat Old Sun. V zadnji polovici odra je po bobnih precizno koval ritem bobnar Luka Šalehar, znan po delu v skupinah Niowt) in Silence, danes pa aktiven še v projektu Kamerad Krivatoff. Rahločutne lirične skladbe so po uvodnem ogrevanju na temperaturi okoli ničle dobivale rdečico na obraz, postajale so vroče in proti koncu uro dolgega nastopa na prostem se je ob Ljubljanici dvignil topel zvočni vrtinec. S prijateljem Aleksandrom Dragašem, znanim hrvaškim glasbenim novinarjem, sva se navdušeno strinjala, da je instrumentalnemu kvartetu uspelo doseči hurikansko mogočnost Crazy Horse, spremljevalne zasedbe Neila Younga, in še dolgo v noč sva premlevala srečno Eckmanovo roko pri izbiri glasbenikov za svoje projekte.

Minevala so leta. The Frictions so se le s časa na čas pojavili na naših koncertnih odrih, vmes so gostovali v Srbiji, Italiji in Avstriji. Novembra 2009 so med drugim nastopili na Blue Bird festivalu, ki ga vsako leto prireja Dunajsko združenje glasbenih tekstopiscev in na katerem zbirajo imena iz miljeja kantavtorstva, (neo)folk rocka, americane oziroma t. i. »kozmične Amerike«. Posnetek tega koncerta The Frictions, butleg, naslovljen All Your Faithless Loyalties, se je januarja letos ponudil v svobodno tankanje na nekem blogu, skoraj isti hip pa smo dočakali tudi prvi uradni album Halogen Sky.

Odsotnost nasilnih posegov in producentskega kiča daje sedmim skladbam neskončno širino.
V takšnem suhoparnem ozračju pride na plano organskost The Frictions,
za povrh pa še njihova iskrenost in sproščenost.

Z zakoličenim glasbenim izrazom so The Frictions prestopili v novo petletko skupnega dela. Ploščo odlikuje dodelana in uravnovešena zvočna panorama. Vsi štirje člani zasedbe so podrejeni kolektivnemu duhu in v tovariški atmosferi vsak med njimi ohranja svoj avtorsko-glasbeni obraz. Vsi za enega, eden za vse. Ne čudi, da se pod pesmi podpisujejo kot The Frictions, saj so vsi nenadomestljiv člen istega organizma. V hipu, ko bi nekdo izstopil in bi njegovo mesto zasedel nov obraz, bi se koncentrat razpršil. Dobil bi novo obliko. Pot iskanja in oblikovanja lastne govorice je zdavnaj za njimi in na Halogen Sky (se) ne iščejo, ampak trdno stopajo po začrtanem kurzu liričnega, izpovednega rocka. Odsotnost nasilnih posegov in producentskega kiča daje sedmim skladbam neskončno širino. V takšnem suhoparnem ozračju pride na plano organskost The Frictions, za povrh pa še njihova iskrenost in sproščenost. Rahločutno stkane pesmi tečejo kot žmohten viski po suhem grlu. Čvrsta podlaga, ki jo vešče polagata basist Tomi Popit in bobnar Luka Šalehar, osvobaja oba kitarista v njunih medigrah. Elegantna rešitev, s katero je Chris Eckman prevzel desno, Bernard Kogovšek pa levo polovico kitarske krogle, še dodatno razpira zvočne širjave. Vsem skupaj se nikamor ne mudi. Potrpežljivo razvijajo in predejo pesmi, ki jih nevsiljivo razvlečejo. Vzamejo si čas. Z dolgimi, rahločutnimi kitarskimi solažami zapeljujejo in dosežejo vrhunec v enajstminutni utopiji New Caledonia, ki nas zasanja kot modrina Pacifika. Z njo se razprostre hedonizem godbe in samega igranja The Frictions, ki sploh ne skrivajo svojih vzornikov. Ob Neilu Youngu in Crazy Horse navajajo še zgodnji Dream Syndicate in Television, ki jih ves čas presnavljajo s polno kapo domišljije in iz tega iztisnejo opojne skladbe, katerim so dodali še svojo različico Ghost Rider njujorške skupine Suicide. Pretanjeno so ji dali svoj ščepec soli in popra, ohranili pa njeno napeto srž in se tako poklonili lavreatoma Alanu Vegi in Martinu Revu.

Za razliko od butlega dunajskega koncerta izpred treh let, ki je upravičeno podpisan s Chris Eckman & The Frictions, je Halogen Sky notarsko overovljen kot izdelek The Frictions, kot sozvočje štirih glasbenikov-prijateljev. V njihovi godbi sicer okusimo utrinke The Walkabouts ali Hic Et Nunc, prepoznamo značilni Eckmanov glas, tudi mračnost Niowt ali Silence opazimo v zakulisju, vendar so to le dodatne skomine, ki spodbudijo slast poslušanja tega igrivega kitarskega komba, ki predano nadaljuje zlato tradicijo poetičnega rocka. Ne ozira se na inovacije, nepretenciozno, skoraj neobvezno nam ponuja v posluh pesmi, ki so nastale in se jih igra iz golega užitka. Iz tega tudi izvira najmočnejše orožje The Frictions, to pa je nepodrejenost in popolna enakopravnost vseh štirih glasbenikov.