27.12.2016

Žvižgi in Malenkosti

Pianist, skladatelj in klavirski pedagog Bojan Glavina je na koncertu in recitalu predstavil literarno zbirko Žvižgi in klavirske miniature Malenkosti.

Metka Sulič

Bojan Glavina
Foto: David Rupnik

V poplavi decembrskih kulturnih dogodkov, ki večinoma obujajo praznično tematiko, je bila predstavitev literarne zbirke Žvižgi in klavirskih miniatur Malenkosti Bojana Glavine na Glasbeni šoli Koper prava popestritev. Pianist, skladatelj in klavirski pedagog je zadnjih deset let skrbno zapisoval drobne literarne utrinke, ki jih je nabiral v vsakodnevnem življenju in jih letos izdal kot literarni prvenec pri Kulturnem društvu ARS MAGNA Sečovlje. To je bila podlaga in hkrati vir navdiha za devetnajst klavirskih skladb, povezanih pod skupnim naslovom Malenkosti. Literarno zbirko je predstavila pesnica Patricija Dodič, ki je napisala spremno besedo, Malenkosti pa avtor sam. Dogodek je moderirala Irena Urbič

Med literarnimi utrinki Žvižgi in skladbami Malenkosti lahko potegnemo številne vzporednice. Besedila, ki so zasnovana pretežno v 4- ali 5-vrstičnicah, se približujejo formi haikuja in so poetično nedoločljiva. Prav takšne so tudi skladbe: nekatere niso daljše od slabe minute, najdaljše pa ne presegajo 2 minut in pol. Bojan Glavina je mojster drobnih oblik, ne potrebuje velikih form za izražanje in ne dolgovezi rad. Njegov opus vsebuje vsaj 400 zbirk (Drobtinice, Spominčice, Košček veselja …) z okrog 1000 miniaturami, ki so večinoma namenjene otrokom in mladini. Malenkosti so po drugi strani tehnično zahtevne in interpretativno primerne za profesionalne pianiste. 

Tako kot pri Žvižgih se tudi v Malenkostih na glasbeni ravni izražajo ironija in hudomušnost ter abstraktnost mimobežnih trenutkov vsakodnevne iracionalnosti življenja. Že naslovi skladb kažejo v smer aforističnega (V orehovi senci, Najkrajša zgodba o prepelici in žvižgajočem prašičku, Želja, Iz štirih spoznanj, Tihožitje, Red, Meditacija, Dogodek II, Nasmeh, Povem vam tole, Izmišljarije, Živel prvi maj!, Morje, Načrt, Estetika, Zeleni žvižg, Ključavnica, Sanje), vendar bi se motili, če bi iz tega sklepali, da je ta glasba lahkotna. Njena gibkost s tanko plastjo prekriva gosto kompozicijsko kompleksnost. Kljub kratkosti ali navidezni krhkosti skladb poanta glasbe izhaja iz natančno opazovanih doživljanj in pronicljivo globokih mislih, ki so na trenutke celo filozofsko podkrepljene. V ospredje skladb stopa samosvoja individualnost, kar izhaja tudi iz dejstva, da je skladatelj pianist in klavir njegov medij, s katerim se najlažje in najraje izraža. Prisotna je večstilnost, ki izraža ekscentričnost, rafiniranost in sofisticiranost glasbene Francije z začetka 20. stoletja. Na različnih nivojih pripovednosti je poudarjeno prisoten tok glasbenega razpoloženja (celo avantgardne razsežnosti), kot ga poznamo iz del Erika Satieja in Francisa Poulenca, ekspresionistični trenutek pa rahlo spominja na Marija Kogoja. Pa še o impresionističnem niansiranju in zmernem zvočnem eksperimentiranju bi lahko govorili v Malenkostih. Bojan Glavina z neobremenjenostjo v slogovnem snovanju izraža mimobežni trenutek, čustveni vzgib ali preblisk misli v vsej njihovi sočnosti in svežini. 

Za te skladbe, kot za nasploh umetnost, ki se napaja v navidezni preprostosti, velja, da izvajalec sporočilo zlahka spregleda, zato mora biti pianist tehnično dovolj spreten in podkovan ter hkrati odprtega duha, da lahko razkrije vse miselne vozle miniatur, v katerih se povezujejo slikovitost, barvitost, duhovitost, toplina in ostrina. V njih se skladatelj prepušča vesolju ali nedoločljivemu trenutku neskončnosti – so kot glasbene impresije, ujete na slikarskem platnu, tudi baročnem.