(Avto)kloniranje

Klon ve, kaj dela. Tako smo zapisali lani v recenziji L1ve, živi reinkarnaciji prvenca Klon 1 (2020). Zdaj bi ta stavek dali v preteklik. Klon je vedel, kaj je delal na prvencu, ko je združeval posamične ideje. Zdaj, na drugem albumu Odklon, pa četverec ponudi odklon od tega, kar je bil prej, ko je bil še skupek in ne celota. Zdaj ima Klon album, ki je predano zrel in oluščen preteklosti. Napredek? Vsekakor, čeprav imajo fantje skupaj izkušenj morda za še kaj več. »Na prvencu smo sicer res skupaj v celoto povezali neke glasbene osnutke, ideje iz drugih časov in tudi drugih bendov, v katerih smo igrali pred Klonom. Naš drugi album pa smo od začetka do konca ustvarjali in ustvarili skupaj, kot bend. Kar se mu pozna,« je ob izidu drugega albuma povedal frontman Gregor Videc. In prav ima: Odklon je značilno bendovski album. Klon ima prebliske in osnovo, potrebuje pa postpandemični preboj. Tega je zdaj s ploščo Odklon nakazal, ne da bi karkoli zares izgubil. Prej pridobil. To je zdaj bend in ne ekipa, ki se je nabrala skupaj s kopico izkušenj in željo, da najde novo sredino. Fantje so izgubili kvečjemu kakšno popevko tedna.

Skupina je zdaj skupina v polnem pomenu besede, nepopustljivo (barvno in na naslovnici) črno-rdeča in povrhu sporočilna. Uvodna skladba Kloniran svet nastavi ne le barvo, ampak odkrito besedno teksturo, je tako klasično rockerski komad, da je v tem času že skoraj retro dosežek, saj se tako odkritega, direktnega, rifovskega rocka s primesmi produkcijskih efektov redko kdo še loti, sploh v taki slovenščini. Klon s temi besedili vsekakor pušča sled in se ne boji rabe simbolov, metafor, nagovorov. »Kloniran svet / recikliran projekt« gre razumeti kot izhodišče in lajtmotiv. Podgane podkrepijo tako zvok kot vsebino. Kar je napredno, je ob dodelanem kitarskem napevu, okrepljenem z dramatičnimi spremljevalnimi vokali, refren, s čimer se ojača več kot le simfonični podton. Da ne bo pomote, to ni simfonični rock, ima pa željo zapolniti zvok z grandioznim načinom. Klon ne deluje več kot garažni bend, pač pa uživa v dognanih idejah, ki jih tokrat spne kot zaresna skupina. Tekst pesmi Podgane je simboličen, izbira knjižnih motivov (»Omamljen plešeš v prepad«) pa po svoje rigidna, toda hvalevredna. Klon kaže, kaj se zgodi, če uporabiš klasično rock kitarsko podlago in na to pripneš angažirana, izčiščena besedila. Pri čemer ne gre za tipično angažiranost. Men je vseen je odklon v izbiri slenga/dialekta, je pa res, da v konceptu albuma štrleče (pre)mladosten. Primerjava z Joker Out je najbrž odveč, se pa ponudi zaradi verzne strukture, četudi Klon zapolnjuje rock prostor, ki ga v slovenščini večinoma tako srednje mainstream usmerjeno že lep čas nismo poznali. Vseeno pa tudi z Men je vseen Klon deluje še bolj (samo)prepričljivo, ker ne zavlada občutek, prisoten na prvencu Klon 1 in reinkarnaciji L1ve, da bi namreč Klon želel stegniti vrat v prezapolnjeni slovenski rock prostor. Takrat so fantje to počeli tudi s Tonetom Kregarjem (Osamljen volk) in dobili neke vrste mentorsko lekcijo, čeprav je glede na njihove lastne izkušnje (Noctiferia, Bo!, I.C.E., Gušti ...) niso potrebovali. V dvojcu komadov z molovsko, tršo baladno skladbo Nekje nad mestom, kjer »norci iščemo svoj bit«, je Klon prepričan v svoje ustvarjanje in prepriča nas, da je takšen produkcijsko izpiljeni rock dobrodošel tudi doma. 

Klon zveni, kot želi zveneti, in se dokazuje v Nazaj. Pesem kljub dokaj rednemu vrtenju tako na javnih kot zasebnih radijskih postajah ni postala popevka tedna (kot tudi ne Tvoja igra, tvoj moment), kar je s prvencem sicer uspelo kar trem skladbam. In kaj zato? Klon zdaj deluje bolj albumsko vpet, kot se od drugega albuma pač prej pričakuje. Saj tudi Tvoja igra, tvoj moment nima prebojnega momenta, toda v konceptu Odklona je popevkarska in singlovska, ima mnogo svetlejši refren in besedilo (»Izza pečin alpskih dolin / povzdigni se, daj dvigni se«). Žanrsko in produkcijsko je zvok blizu punk pop rocku, kakršnega so na primer snemali Trash Candy. To ne preseneča, saj je producent Matic Mlakar, ki je del kitarskega dvojca v Alo!Stari. Pesem Nazaj je visokoleteča, verzno naciljana, hipno nagovarja in je posneta himnično, kar bi lahko izpadlo pretirano neposredno, vendar ne. Vsaj ne tako, da bi izpadlo na prvo žogo. To je trenutek, ko Videc z vokalom v malce nižji legi zablesti. Skoraj preseneti. 

V čemer je Odklon vendarle nekoliko preveč predvidljiv, je struktura skladb. Kar se dolžine tiče, gre za triminutne kompozicije, z odkloni po par sekund. S tem se Klon po svoje omeji, občasno pa interno tekmuje, kaj zmore spraviti v deset komadov na 33-minutni plošči. Sladka mala zver, denimo, je pesem za kaj več. Ali pa katera druga, v kateri osnovni rif z napevi nakazuje potencialne odklone. Ali to pomeni, da je Odklon šablonski? Ja, je, a ne v slabšalnem pomenu. Kot poje Sladka mala zver, hoče z glavo skozi zid. Stavi na kitarsko dvojnost (ritem + solo) z občasnimi podvojenimi vokali in dovtipi. Gregor Videc še naprej kaže, kaj se je naučil v Multiballu, in najbrž še bolj to, zakaj je nato raje zavil v Klon. Enako velja za Gorana Koražijo, njegovega kitarskega soborca iz benda Multiball. 

Skriti adut albuma je Siva pika, kjer je spevnost najbolj brezkompromisno združena z ostrino, na tej točki že precej bližje skoraj pozabljenemu konceptualnemu začetku albuma, Videc pa domala alteregovsko hreščeč na pesmi, v kateri Luka Vinko kot basist podkrepi tiste prave, močne dele. Škoda, da ni več tako marljivih komadov, kjer lahko tudi Urban Krč na bobnih poudarja »nianso sredi mozaika«. Uporniški Fejk je »Comment na comment / ma takšen je to lajv« in niti slučajno ne skriva, da »algoritmi aplicirajo v žilo«. Takšne pesmi služijo svojemu namenu: so krik, jasno izdelan, a tudi malenkostno predvidljiv. Problem je, da skladbe, kakršna je Fejk, potrebujejo kontekst. Klon ima zdaj koncipiran album, predvsem zvočno, a tudi besedilno. Ampak to očitno ni dovolj. Za celostni kontekst bi Klon potreboval še bolj prepoznavno (koncertno) prezenco. Videc bi moral imeti podstat, maso, okoliščine, da bi njegova domiselna interpretacija lahko dobila res pravi šus. Fejk pokaže izrazit potencial. In za konec pričakovano znova dobimo balada, kar ni očitek. Na robu noči je pač sklepna balada, remek delo Vinkovega basa in poskusa skupine, da se spoji in pomiri. In to dejansko doseže, bolj kot na prejšnjem albumu, ko se je akustična sklepna pesem Ni sonca na spregled pojavila prepozno. 

Odklon je tista druga plošča, ki je z razlogom druga. Fantje so jo posneli šele po tem, ko so zaživeli celoto, ki so jo prej lepili skupaj. Kar prinese konciznejše in bolj prepoznavne pesmi. Ne pa še dovolj udarnega konteksta, vsaj ne širšega. Klon ima prebliske in osnovo, potrebuje pa postpandemični preboj. Tega je zdaj s ploščo Odklon bend nakazal, ne da bi karkoli izgubil. Prej pridobil. To je zdaj bend in ne ekipa, ki se je nabrala skupaj s kopico izkušenj in željo, da najde novo sredino. Fantje so izgubili kvečjemu kakšno popevko tedna. Klon ima z Odklonom zrel rock, ampak v postpandemični fazi, ko se je težko znebiti občutka, da se je še težje prebiti med prvoligaše. Klon je zdaj še toliko bolj ravno nekje vmes. Med klonom in odklonom.