25.04.2019

(Pre)potovanje duha časa

Sunshine Trip II je poklon eri. Grunge, kakršen je bil, je in, očitno, bo. Na samoiščoč, malo trd, malo baladen, predvsem pa zvest način.

Jaša Lorenčič

Sunshine Trip II

Sunshine Trip

Sunshine Trip II

samozaložba
2018

Devetdeseta (pre)dolgo niso zvenela tako prepričljivo retro in obenem z razlogom pozabljeno, kot zvenijo na Sunshine Tripu II. Grunge in vsi njegovi (MTV) derivati se najbrž nikoli več ne bodo vrnili skozi velika vrata, se pa zaradi izkušene predanosti in predane izkušenosti zasedbe Sunshine Trip na njenem drugem albumu izkaže, kakšno sled je žanr in vse, kar je prišlo z(a) njim, pustil pri njegovih sopotnikih. Sled, vredno vnovičnih sprehodov po (p)osončeni strani v času, ki ni naklonjen tako izstopajočim kitaram. Sunshine Trip II je poklon eri. Grunge, kakršen je bil, je in, očitno, bo. Na samoiščoč, malo trd, malo baladen, predvsem pa zvest način. 

V času, ne najbolj naklonjenem kitaram, je izdal izrazito kitarski, retro kitarski album. Posnel ga je v duhu nekega drugega časa, ki mu bend ostaja zvest. In ves čas, tudi ko odpotuje daleč stran od pričakovane poti, še dandanes prepriča kot zasedba, ki je zanesljiva v svojem ustvarjanju. Ne zanimajo je kompromisi sodobnosti. Ima svoj trip.

Za prvo ploščo Sunshine Makes Me High (2011) je peterec Sunshine Trip, ki je nemudoma začel z avtorsko glasbo in se ognil priredbam, kar se mestoma še zmeraj pozna, saj vzorov obenem nikdar ni zares zapustil, mu pa uspeva z njimi posthumno komunicirati, potreboval osem let. Za nadaljevanje pa skoraj osem. V (slovenskem) rocku 21. stoletja je to metuzalemska doba. 

Sunshine Trip II je album desetih v garaži resno zdrgnjenih skladb. Ob prestopu v studio pa je album pridobil dvoje: še pris(o)tno mladostniško zagnanost, kjer bi vsi radi čim več pokazali čim prej, in debele izkušnje, da jih ravno ta zagnanost ne uokviri preveč. Bolj prepričljiv je v prvem kot v slednjem, saj se drži osnovnih omejitev žanra, s katerim je bend gor rasel, skozi ploščo pa začnejo fantje tuhtati, kako vseeno ne samo najti, ampak tudi predati nekaj novega. Na še kak drugačen način. 

Takoj od uvodne, udarne in učinkovite Sweet Jasmine je jasno, kaj skupina želi in česa ne želi. Za odkrivanje tega je že posnela prvenec Sunshine Makes Me High. In zdaj naprej porine najboljše: vokal Marka Siliča na res dodelani kitarski podlagi. To je vsekakor skupina, ki ve, kako pritegniti pozornost in jo nadgrajevati do refrena. Celotna produkcija Sweet Jasmine – zlasti s postpsihedeličnimi spremljevalnimi vokali, s katerimi zaobjame kitarsko ritem osnovo Dejana Školarisa in solistične pejsaže Gregorja Vončine, skozi katere skupino skrbno vodi bobnar Alan Laharnar – odkljuka vse, kar morajo imeti klasični rock komadi. Sunshine Trip tako nemudoma zazveni kot bend, kjer je celota skupek posameznikov, ki se poslušajo in komunicirajo drug z drugim ravno dovolj, da Sweet Jasmine deluje kot tipičen rock single, malo trša, crunch balada, kakršne so se nizale v postgrunge eri. 

Že Go On, ki sledi, dokončno razkrije vse adute Sunshine Tripa v drugem poizkusu. Mimo angleščine ne gre: ker je Slovenija vmes dobila Jardier, Koala Voice, Seven Days in May, Fed Horses in še marsikoga, je letvica za izgovarjavo zdaj višje, kot je bila leta 2011, ko je Sunshine Trip tudi recenzente navdušil zaradi naglaševanja. Sunshine Trip nadaljuje tam, kjer je že bila skupina Tide (studijsko aktivni 2007–2012) s svojim še bolj klasičnim/alternativnim rockom, toda tudi Kevin Koradin se je, ko je šel v solo kariero, vmes zatekel k materinščini. 

Sunshine Trip v angleščini, s katero se lahko ponaša Silič, še vedno deluje prepričljivo, ampak ne več tako izrazito izvirno in superiorno, kar je morda bolj izrazita pomanjkljivost. Če bi se odločili za materinščino in bili z njo vsaj tako refrenski in spevni, bi pustili neprimerno večji pečat. Resen pečat. Bili bi tisto, kar iščejo domače skupine. Pri čemer sklepna skladba Trubar, do katere še pridemo, ne more biti merilo. Ker pač ni. 

Toda že Hey You pokaže in potrdi, zakaj se za materinščino fantje ne bodo odločili in zakaj je morda celo bolje tako. To ni prva uspešna rock balada v angleščini, nastala na Slovenskem. Opre se na vse zakonitosti grangea z MTV-ja, s preskokom med nežnim verzom in neskončnim refrenom pa ponudi tiste najbolj prepoznavne motive, ki so tako globoko zarezali v devetdeseta. V Hey You slišimo kitarsko solažo, kakršne so včasih, skupaj z osnovnim rifom, mladi kitaristi pogosto drgnili v svojih sobah. Ja, Sunshine Trip je res kakovosten kitarski bend, bend z dvema kitarama, ki ve, kaj se da narediti z dvema kitarama, ki nista nujno električni. Kar še podkrepi prvi single plošče, 5th November, s hendrixovsko nežnejšo kitaro v verzu in tradicionalnim molovskim (pro)padanjem v zaključku.

In tako bi Sunshine Trip II postal vse že videno in slišano, če se goriška/briška skupina ne bi nato lotila Alamutha. Dobrodošel je že hitrejši uvodni rif, inštrumentalna sredina pa skoči iz predvidljivih okvirov in ob (morda celo preveč) repetitivnem refrenu »Oh, what a day, what a day, what a day!« naprej porine bas solažo, kjer Tilen Grandovec ponudi bartolovsko opisljivost. Še večji preskok ponudi Blood and Meat, kjer se skupina soundgardonovsko zateče k bolj psihedeličnim motivom, Siliču pa ponudi vse tisto, kar sta najprej v sebi, nato pa iz sebe izbrskala žal že pokojna Chris Cornell (Soundgarden) in Scott Weiland (Stone Temple Pilots). To je izključno kompliment. Silič se oprime verjetno najdostopnejšega besedila, vendar je znova precej bolj prepričljiv v refrenih kot pa v kiticah. Blood and Meat je brez dvoma največji trip na plošči, ki v drugem delu začne odstopati od pričakovane forme, ko se še bolj odklopi v S.A., tipični skladbi druge polovice albuma Sunshine Trip II

Da na svoje punk rock prebliske fantje niso pozabili, pokaže še ena literarna adaptacija, Brave New World. Zasedba tukaj morda še preveč skoči iz okvirov, saj zazveni precej drugače kot na začetku, gotovo zaradi vokala, a tudi zaradi opustitve grunge forme s tišjo kitico, ki ji sledi eksplozivni refren. Brave New World je brezkompromisno nažiganje brez vsakršne triperske miselnosti, h kateri se nato bend znova vrne v naslovni pesmi Sunshine Trip, kar daje albumu nekoliko shizofreno, toda kreativno shizofreno podobo, saj se žanri pošteno premešajo, četudi, resnici na ljubo, ne navržejo kake zares sveže, unikatne, posebne mešanice. 

Že omenjena sklepna skladba, neizbežno naslovljena Trubar, je v takšni obliki in s takšno produkcijsko tehniko seveda dokaz, da je Sunshine Trip bolj domač v angleščini kot materinščini. Trubar precej bolj koketira z mainstremovskimi indie rock prijemi, daleč stran so trde in eksplozivni kitare, Sunshine Trip pa se s Siličem obenem približa in hkrati oddalji od vsega, kar je krasilo, denimo, Res Nullius. Trubar je pesem, ki ponuja več vprašanj in en sam odgovor. 

Album Sunshine Trip II nudi predvsem to, kar nosi že ime. Je nadaljevanje začetega. Ni sicer toliko sončen ali sončkast, kolikor je trip, to še bolj kot potovanje. Peterec je po tolikih letih še bolj zvest in še boljši v tistem, kar je najbrž njegovo osnovno izhodišče. V času, ne najbolj naklonjenem kitaram, je izdal izrazito kitarski, retro kitarski album. Posnel ga je v duhu nekega drugega časa, ki mu bend ostaja zvest. In ves čas, tudi ko odpotuje daleč stran od pričakovane poti, še dandanes prepriča kot zasedba, ki je zanesljiva v svojem ustvarjanju. Ne zanimajo je kompromisi sodobnosti. Ima svoj trip. In prav zato bo morda čez osem let izdala še tretji album.