22.08.2018

Biti dva koraka pred pa pol litra za ostalimi

Andrej Šifrer je letos slavil 40 let svoje diskografske kariere, obsežen opus in njegov vpliv na domačo popularno glasbo pa sta dober povod za nekoliko obsežnejši intervju.

Viktor Škedelj Renčelj

Andrej Šifrer
Foto: Viktor Škedelj Renčelj / SIGIC

Letos je Andrej Šifrer slavil 40 let svoje diskografske kariere (svoj prvi dolgometražni album Moj žulj je izdal davnega maja 1978), kar se nam je zdel smiseln povod za nekoliko obsežnejši intervju. Ker njegovo aktualno kariero v Odzvenu pridno spremljamo in ker je zgodovinski spomin na Slovenskem žal pogosto nekoliko prekratek, sva se v pogovoru osredotočila predvsem na njegove glasbene začetke.

Znotraj glasbenih krogov so ljudje, ki imajo spoštovanje do mojega dela. Nekoč smo imeli nastop, kjer smo bili skupaj Grega Skočir iz Big Foot Mame in Tomi Meglič iz Siddharte in sta oba rekla: »Ej, Ideje izpod odeje so bile pa zakon!« Ugotovil sem, da oni dejansko poznajo te komade. To pomeni, da se poznamo že precej dlje, hehe. V tem je šarm radia in nosilcev zvoka – pesmi pridejo tja, kamor sploh ne veš in te včasih popolnoma preseneti. Gre za močan vpliv, ali da je nekaj tvojega ostalo v ljudeh, ki jih nikoli v življenju ne vidiš. 

Bova začela na začetku. Torej, kako ste kot otrok prišli v stik z glasbo oziroma ali se spomnite tistega prvega vzgiba, ko ste se zavedeli, da je glasba za vas nekaj posebnega?

Zelo dobro se spomnim. V naši hiši se je vedno veliko pelo, predvsem očetova (Boncljeva) rodbina; tam sem se srečal z druženjem, s smehom in vedno so bile ljudske pesmi del naših srečanj. Pelo se je, odkar sem svoja starša poznal, in pa tudi na zaključku … Obstaja resnična anekdota, da smo po pogrebu mojega očeta Franca odšli na pogrebščino v gostilno, seveda so bili prisotni vsi njegovi bratje in sestre. Po nekaj kozarcih so ugotovili, da če bi bil Francelj z nami, bi bila tudi pesem. Nato so ugotovili, da »Francelj po svoje je tukaj«, in smo začeli peti. V tem okolju sem se naučil mnogo ljudskih pesmi (zapoje Pesem o Martinu Kebru, imenovano tudi Bučenska, op. a.); nekaj pa tudi kasneje v glasbeni šoli za kitaro. Ko sem se začel bolj resno zanimati za glasbo, je bila to neka druga muska.

Andrej Šifrer: Križev pot (ljudska pesem)

 

Omenil ste glasbeno šolo za kitaro. To takrat ni bilo tako samoumevno, kajne?

Kitara me je navdušila v filmu Jazz, ljubezen in pesem (orig.: Wenn die Conny mit dem Peter, op. a.), to je bil nemški film o rokenrolu v nekem srednješolskem razredu. V njem je bila znamenita pesem (zapoje Sugar Baby), ki jo je pel Peter Kraus – in to je bilo za mene top! »Igral« in oponašal sem ga pred ogledalom na mamin klofer. Mama je na ta način opazila, da bi rad igral na kitaro. Leta 1960 ali 1961 mi je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani resnično kupila manjšo kitaro. Ugotovil sem, da na kitaro ni tako enostavno igrati kot na klofer. Imeli smo srečo, da smo stanovali pri gospodu Venclju Sedeju, ki je bil organist v Šmartinski cerkvi in je znal par akordov na kitari. Nekaj svojega znanja je v zimskih večerih prenesel name. A to ni bilo tako enostavno, kot sem si predstavljal, prsti so me boleli, tako je kitara za nekaj časa obsedela na omari. S tem je prinesla tudi mamino negodovanje. Potem pa se je čez nekaj let premaknilo. Mislim, da sem moral v šoli na proslavi zaigrati Na planincah, pa me je spet malo zagrabilo. Vpisal sem se v glasbeno šolo, kjer, po pravici povedano, nisem prav užival. Leta 1966 sem odšel s kolonijo v Avstrijo na Klopinsko jezero, kjer sem spoznal nekaj pobov iz Ljubljane, ki so veliko vedeli o Beatlih, Stonsih, Beach Boysih. Mene so bila ena sama velika ušesa in od takrat naprej sem bil zaprisežen slednik zabavne in rock glasbe. 

Potem sta prišla sedmi in osmi razred in takrat se je že večkrat slišalo: »Daj, bo Andrej nekaj zašpilal.« Še danes mislim, da sem izstopal zaradi petja in igranja kitare in se mi ni bilo treba še dodatno dokazovati s kajenjem. Večina fantov je posegla po cigaretah, da so se naredili bolj odrasle, meni pa takrat ni bilo treba in še do današnjega dne tega ne znam. Za to sem prebutast, hehe. Tako me je začela kitara spremljati povsod, s prijatelji pa smo si zamislili ansambel in ga poimenovali Ajvar and Company 1950.

Ste bili pevec?

Ne, pelo nas je več, trije, a večino vodilnega vokala sem vendarle jaz prevzemal. Sem tudi najboljše oponašal angleščino. 

Hehe, to je bilo bistveno?!

Da. Kljub temu da se v šoli nisem učil angleščine, je bilo moje petje najboljši približek originalu. Igrali smo hite tistega časa: od skupin The Equals, The Tremeloes in tudi od Beatlov, če smo znali, a njihovi komadi so bili bolj zapleteni. Redno smo igrali na plesih, med drugim na valeti osnovne šole Lucijan Seljak, s katere smo prišli. To je bil moj prvi ansambel.

In koliko časa je bend vztrajal?

Kakšni dve leti. No, toliko časa, dokler smo bili prijatelji, potem smo se razhajkali po svoje. Nato so mene povabili fantje iz benda Tektiti iz Šenčurja pri Kranju, ker sem znal prijeti E-mol (njihovemu kitaristu nekako ni šel od rok), čeprav je to najbolj enostaven prijem v zgodovini kitare. Tektit je kamen z lune. Takrat je bilo to interesantno.

To je bil spet ansambel s priredbami?

Ne povsem, igrali smo tudi nekaj mojih pesmi, ki sem prinesel s seboj še iz časa Ajvar & Co. Kadar smo rabili novo pesem, sem se usedel in jo napisal, včasih tudi po dve na dan. 

Imate to kje arhivirano?

Nič. Je pa tako, da se cela druščina, kakšnih štirideset ljudi, še vedno kdaj dobimo, saj smo bili Ajvarji le del večje prijateljske skupine, ki nas je vedno spremljala na naših nastopih. Imeli smo to, čemur se danes reče »following«, hehe. No, kot rečeno, na teh srečanjih še vedno zapojemo kakšno pesem iz časov Ajvar & Co. 

Teh vaših?

Da, ampak takih, ki niso bile nikoli posnete. Imaš tudi ljudi iz te omenjene večje skupine, ki trdijo, da nisem nikoli kasneje napisal boljših komadov … Ampak to je zato, ker je to povezano z njihovo mladostjo in pripadnostjo tistemu času, ki je bil izjemno zanimiv v zgodovini glasbe: konec 60-ih let in hipijevsko gibanje pa Woodstock, ki je bil zadnja postaja cvetlične generacije. Takrat smo dobivali skope informacije, a smo vseeno poskušali slediti sceni – v načinu oblačenja in s pesmimi, do katerih smo prišli. Vse je kar dišalo po San Franciscu, nam je bilo všeč. No, Radio Luksemburg je bil tak vir informacij. Mama in oče sta šla spat, jaz sem se pa delal, da spim, potem pa sem se splazil v kuhinjo in poslušal radio. Za moj kasnejši razvoj je bilo pomembno, da sem bil tabornik. Skoraj deset let sem z odredom Stražnih ognjev taboril v Fažani pri Puli. Vsak večer sem ob ognju zbrane zabaval z izmišljenimi pesmimi o ljudeh iz tabora.

Odličen trening za kasneje, kajne?

Izvrsten. A ne da bi vedel, da se pripravljam, recimo temu, na nekaj večjega. Prvi koncert sem imel pred štiridesetimi leti, 8. januarja 1978, v Mestnem gledališču v Ljubljani, tri dni pred mojim odhodom k vojakom. V imenu Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana ga je organiziral Jure Robežnik, za promocijo že posnete prve plošče Moj žulj. Nanj je seveda povabil Bojana Adamiča, Maria Rijavca, Mojmirja in Majdo Sepe, Atija Sossa, Marjano Držaj, Anteja Mahkoto in tako naprej. To so bili vsi tisti, ki so v slovenski glasbi nekaj pomenili. Poleg tega sta bila tam še moja mama in oče; njega je mama komaj prepričala, da je prišel, a o tem kasneje (glej video spodaj, op. a.). Vsi so bili navdušeni predvsem nad tem, da imam za cel večer svojih pesmi. Glasbeni model tistega časa je deloval tako, da je nekdo napisal glasbo, drugi tekst, tretji aranžma, četrti pa je pel. Zdaj pa je tu bil nekdo, ki je v resnici vse sam naredil in ima komadov za cel večer. Dostikrat rečem, da so bili oni zame takrat vsi taborniki, hehe. To je bil tisti trening, ko sem vsak večer igral ob ognju pa vmes kaj zanimivega povedal in zabaval publiko. Kar je še sedaj moj način, kako podajam svoje pesmi. Tu se ni dosti spremenilo od tabornikov naprej. 

Andrej Šifrer: O avtobiografskem v pesmi Oče

 

Se lahko vrneva k najini zgodbi. Manjka nama namreč tisti del, v katerem ste od Tektitov prišli do svoje prve plošče Moj žulj?

Vmes sem spoznal Saša Mežka (kantavtor Aleksander Mežek, tudi Aleksander John, op. a.), ki je takrat že hodil v Anglijo in tam spoznal Cliffa Richarda. Mimogrede, jaz še danes mislim, da ima on enega od najboljših, če ne celo najboljši moški vokal v Sloveniji. In takrat je Sašo pel, igral kitaro, bil v Angliji – ma, za mene največji idol. Za Mežka sem takrat opravljal managerska dela; odpisoval sem ljudem, torej oboževalcem, ki so mu pisali pošto, in druge obrobne stvari. Pomagal sem mu tudi organizirati turnejo. Ker je vedel, da tudi jaz pišem pesmi, mi je ponudil, da mi namesto plačila v denarju plača tako, da bi njegova spremljevalna glasbenika iz Anglije, Dave Cook in Bill Thorp, zame naredila posnetke. Sam sem priskrbel studio in v eni noči smo posneli tri komade: Zoboblues, Bil sem mlad in Grenko vino.

Kakšen studio? So bili takrat sploh kaki privatni?

Ne, šlo je za studio 14 Radia Slovenija. A kako sem prišel do tega, je druga zgodba. Ustvarjalci otroške televizijske oddaje Pisani svet so me dve leti pred tem povabili s svojimi nagrajenci na otok Vis, kjer so me uporabili za animatorja otrok. Tam sem po taborniški maniri delal priredbe znanih pesmi, pel svoje, med njimi tudi pesem Galebi iz Ajvarjevih časov, za katero sem si izboril studio. Tako je nastal moj prvi studijski posnetek. Med tonskim oblikovanjem je vstopil Urban Koder in se zasebno pogovarjal z Dragom Hribovškom. Upal sem, da ga ne bo vprašal ničesar o glasbi, ki jo je miksal, ker me je bilo tako sram. Urban Koder je pisal za filme, šansone in popevke, jaz pa take enostavne stvari. No, na koncu je Urban, jasno, vprašal: »Ej Dragec, kaj pa tole delaš, kaj je to za ena muska?« in Drago je pokazal name, ki sem sedel v kotu zadaj. Zvilo me je in z meter devetdeset sem se skrčil na dvajset centimetrov. Koder pride do mene in pravi: »Dober dan, jaz sem Urban Koder in sem urednik za glasbo na televiziji in mi je tole všeč pa me zanima, če imate vi še več tega in če bi mi prišli tole pokazat?« Zelo spoštljivo, nič zviška. Ko je šel, so se meni odprla nebesa. Prišel sem na televizijo in jim kar v pisarni zaigral par komadov. Odločili so se, da bo Zoboblues pesem, ki jo bodo dali v eno oddajo. Tako so mi dali na voljo studio 14, da posnamem Zoboblues – z akustično kitaro in s kazujem. Producent je bil Janez Gregorc, ki je bil jazzer. Ojej, »jazzer mora kle enega mulca poslušat, ki igra na tri akorde«. Bil je res prav slabe volje in potem sem bil še jaz ves preplašen. Tudi posnetek je bil verjetno temu primeren. No, dobro v vsem skupaj je bilo to, da je bil tako brezbrižen do tega, da je pozabil, da mu je to naročila televizija, in je trak poslal kar na radio. Čez nekaj časa kličejo s televizije, kdaj bom prinesel posnetek. Jaz pa: »Kateri posnetek? Meni ga tudi zavrtel ni! Jaz sploh ne vem, kakšen je.« Klicali so Gregorca, po dveh mesecih, pa jim je povedal, da ga je poslal – v radijski arhiv. Vmes je bila škoda že narejena, ker so na radiu začeli vrteti ta posnetek. Neko jutro ga je slišal Jure Robežnik, ki je rekel: »Dajte mi dobit tega fanta, ki poje o tem, da mu je zobozdravnica izruvala vse zobe. Jaz sem se tako smejal, da sem se skoraj urezal, ko sem se bril. Končno se je humor vrnil v našo musko.« Robežnik je naročil Ivu Umku, da naj najde tega Gorenjca, ki poje o zobeh. 

Umek me sreča pred bifejem Turist, takrat sem že pomagal Mežku, in pravi: »Živijo, ti si tudi Gorenjec, a ne? A veš, kdo poje o eni zobozdravnici, ki mu je izruvala vse zobe? Jaz pojma nimam, a ga moram dobiti in baje, da je Gorenjec.« Sem rekel: »Ja, to sem jest.« On pa: »Seveda, jaz sem pa Mozart!« Pa je šel. No, čez kake štirinajst dni, tri tedne spet nekako prileti mimo Umek in pravi: »Ti, a veš, da si res ti?!« Tako je prišlo to skoraj sočasno s tem, da je imel Mežek turnejo in je predlagal, da mi poplača s protiuslugo, da ta dva (Dave Cook in Bill Thorp, op. a.) nekaj posnameta z mano, če sta že tu. Dave je igral bobne, Bill pa bas, nato Bill harmonij, Dave pa klavir. Slednji je igral vse akustične kitare, vključno s slide kitaro; skratka vse sta odšpilala. Mislim, da je samo na Bil sem mlad prav omenjeni Ivo Umek igral dromljo. To je bilo to! Ta plošča je izšla in se prodala v 5.000 komadih, zato je Robežnik rekel, da bi bilo sedaj dobro narediti še eno, veliko. Rekel sem, seveda, samo jaz da bi rad snemal z Davom Cookom. Rekel je, da toliko financ pa oni nimajo na razpolago, da pa bodo tukaj tudi dobro naredili. Bil sem tišast in sem se spravil gor v London k Davu.

Andrej Šifrer: Anekdote o snemanju prvega albuma v Londonu:

 

In posneli ploščo?

In smo to naredili. In v maju 1978, ko sem bil jaz pri vojakih, je plošča izšla. To so bile pesmi kot Tvoj spomin, Moje miške, Stoj, Marija, Lepi ljudje, Vonj železniških postaj, Življenje včerajšnjega časopisa … Pesmi so se začele vrteti na radijih in takrat se je začelo zares. Stvari so ušle izpod mojega nadzora.

 

Andrej Šifrer: O tem, kdaj se je prvič zavedel, da je popularen

 

Potem je prišla še srbohrvaška plošča Od šanka do šanka.

Da, z Arsenom Dedićem sva šla snemat v London. On je bil t. i. »jezični saradnik«. Ker ko sem bil v vojski, sem si rekel, da imam sedaj edinstveno priložnost posneti ploščo v tujem jeziku, ker sem bil tedaj tako intenzivno v stiku z njim, in vprašanje je bilo, če bom še kdaj. Takrat sem tudi malo že razmišljal v srbohrvaščini, saj me je ves čas obkrožala. In sem pisal pesmi, ampak sem mešal ekavsko in ijekavsko, kar je danes, kot vemo, hrvaščina in srbščina. Arsen je rekel: »Ali bo tako ali tako. Te besede so hrvaške in te srbske, odločiti se bo treba …« Tako da je on potem to uredil. 

Andrej Šifrer: O sodelovanju z Arsenom Dedićem in kako je spoznal Đorđa Balaševića:

 

Kako in zakaj je prišlo do te plošče v srbohrvaščini? Ker je bila prva v slovenščini tak hit in je bilo potrebno razširiti trg? Odločitev založbe?

Ne, čisto sam sem se za to odločil. Založba mi je glede tega dajala proste roke. To ni bila take vrsta založbe, kot so bile v tujini, kjer so forsirali, kaj je potrebno narediti, da bo komercialni uspeh večji. A kot rečeno, sem bil takrat v vojski v Novem Sadu. Imel sem veliko prijateljev v Beogradu, in ta plošča se je kar v redu vrtela in se prodala v 50.000 do 60.000 izvodih. No, res pa je, da sem v tem času pisal tudi slovenske komade, kot so Oče, Vse manj je dobrih gostilen, Moja dama in Debeluhi. Te sem posnel na sessionu z Davom in Billom v zadnjih dneh junija 1979. Odpravljali smo se na Splitski festival, kjer nam je Založba kaset in plošč RTV Ljubljana organizirala promocijo. Dan prej se je rodil moj sin Martin in videl sem ga šele na poti na letališče. Takrat me je bilo prvič strah leteti, ker sem si mislil: »Če tale pilot kaj zaserje, bo moj otrok ostal brez očeta.« 

A Debeluhi in Moja dama potem nista izšla na nobeni veliki plošči …

Res je, v resnici sta potem prišla šele na CD reizdajo albuma Moj žulj. In ko smo pri tem, ob štiridesetletnici prvenca si želim, da bi najboljši slovenski bendi in pevci posneli pesmi s tega albuma. Dodali bi jim tudi originalne verzije.

Podobno, kot je bilo z Ideje 30 let kasneje?

Da, podobno kot je bilo tisto. Predstavljam si, da bi Robi Pikl in Manouche izvedli Moje miške, Vonj železniških postaj in Življenje včerajšnjega časopisa pa so bolj primerni za Dan D in  Siddharto. To so nekako moje skrite želje.

Sem vas hotel na drugem mestu vprašati, a ko sva ravno načela to temo: kako izbirate sodelavce, če se naveževa na omenjene Ideje 30 let kasneje pa na primer na zadnjo ploščo, 40 let norosti, kjer so sodelovali Tina Marinšek, Nipke, Trkaj … Uporabljate kakšen posebej ključ pri izbiri?

Znotraj glasbenih krogov so ljudje, ki imajo spoštovanje do mojega dela. Nekoč smo imeli nastop, kjer smo bili skupaj Grega Skočir iz Big Foot Mame in Tomi Meglič iz Siddharte in sta oba rekla: »Ej, Ideje izpod odeje so bile pa zakon!« Ugotovil sem, da oni dejansko poznajo te komade. To pomeni, da se poznamo že precej dlje, hehe. V tem je šarm radia in nosilcev zvoka – pesmi pridejo tja, kamor sploh ne veš in te včasih popolnoma preseneti. Gre za močan vpliv, ali da je nekaj tvojega ostalo v ljudeh, ki jih nikoli v življenju ne vidiš. 

Kar je lepo.

Ja, to daje smisel celi zgodbi. No, potem je leta 1981 Dave pripeljal celo ekipo, ki je bila na turneji s Cliffom Richardom. Zato so bili zelo uigrani.

Khm, cel spremljevalni bend Cliffa Richarda je prišel snemat za vas?

Ja, cel Cliffov bend je prišel v studio Tivoli, k Acu Razborniku. Le basista smo dobili tukaj, to je bil Čarli Novak. Sicer pa je bila to kompletna Cliffova zasedba: Martin Janner, genialni kitarist, ki je igral tudi pedal steel (drsna kitara, op. a.), Colin Larn je bil bobnar, Bill Thorp na violini in seveda Dave Cook na klaviaturah in kot producent. Ti je bila osnova in s tako zasedbo smo v studio Tivoli posneli Ideje izpod odeje. Za Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana je bilo to najbolj enostavno, ker so vse lahko plačali v dinarjih. Ni bilo potrebno nakazovat na rezidenčne račune, kot smo ga srali pri prejšnjih snemanjih plošč. Tokrat je bilo pa vse čisto. Legalno so plačali hotel, studio, le za izplačila glasbenikom smo morali spet ubrati druge poti. Takrat so bili pač drugačni časi.

In ko je to izšlo, je bil pa verjetno dar-mar?

 Ja, to je bil pa res prvi vrhunec, v katerem sem imel to noro turnejo, z 78 koncerti v enem mesecu. 

Na mesec?! Ob tem ste bili tudi mladi očka …

Uf, ja, ja. No, saj to je bilo noro. Ampak veš, kaj, taki časi se ne vrnejo. To pride enkrat v življenju in ti se ali zrušiš pod tem ali pa greš naprej. 

78 koncertov na mesec ... Kaj to pomeni?

Ja, tudi po štiri na dan. So bile tudi šole vmes. 

Divje! Nato so prišle še Nove pravljice (za otroke in upokojence) … Potem pa ta zanimiva dolga pavza. Vi imate namreč prvo ustvarjalno obdobje, potem pa sedem let pavze, preden ste se vrnili z razvpitim albumom Hiti počasi. Kaj se je zgodilo v teh letih premora?

Kaj se je zgodilo? Več stvari je bilo. Predvsem je šlo za prenasičenost vsega tega. Nisem več zaznal tal pod nogami, ker se je preveč dogajalo. Potem smo imeli tudi šok s Penzionisti, ker so me po cajtngih križali …

Zaradi zob, kajne?

(Zapoje, op. a.:) »Penzionisti so cvet te dežele, penzionisti so sol te zemlje. V svet gledajo z motnimi očmi, s špricerjem v roki in s socialnimi zobmi. Penzionisti so cvet naših mest in vasi.« Hja, mislim, da je to čisto dobrohotna pesmica, ampak v časopisih je pisalo: »Smrkavec se je spravil na upokojence … Če boš imel srečo, boš tudi ti enkrat penzionist. Tito je bil tudi penzionist!« Mislim, vse živo.

Hehe, Buldožerji so se torej spravili na invalide, vi pa na penzioniste …

To so bile očitno nekakšne trdnjave.

So bili pritiski resni?

Ja, ja. Tako da so potem umaknili to pesem iz predvajanja. Še vedno mislim, da je nimajo na playlistah. Že prej jih je motil Martinov lulček, ki pa je vseeno preživel. Medtem ko Penzionisti niso. 

Duhovita pesem, če gledaš iz perspektive nekega mladega človeka.

Absolutno! In je fotr rekel: »Sej vem, da si to zaradi mene napisal. Zdaj te pa po cajtngih gonjo.« Ker to je bil v bistvu res moj fotr in njegova klika, ki so hodili na ta kratke in malo govorili o babah. V žile silijo pritiski, encijan je njihov whiskey. Vse skupaj je bilo nepričakovano, meni pa je šlo že itak vse čez glavo. Nekatere stvari so se mi uprle. In počakal sem toliko časa, da me je spet zamikalo igrati kitaro. Spet sem jo vozil s seboj v avtu. Včasih sem namreč prišel v oštarijo in po par kozarcih sem začel igrati, drugi pa so s petjem pritegnili. To je bilo običajno. Potem so mi bili celo koncerti odveč in ljudje so mi šli na jetra. Preveč je bilo! Treba je bilo spet priti na svoje. Šele tam okoli leta 1987–88 sem opazil, da imam spet pesmi, ki jih rad igram: Šum na srcu, Pozdravi doma svojo ženo (in moje otroke), Zagorski zvonovi ... 

Ste teh sedem let kaj drugega dela ali pa ste še živeli od tantiem?

Ne, jaz sem bil zaposlen na Založbi kaset in plošč do 1. januarja 1988. Od takrat dalje pa sem »freelancer«. Kar pomeni, da sem od letos že več kot trideset let na svojem. No, torej, počasi me je spet začelo prijemati. Sem pa malo pred tem spoznal Steva Popovicha iz Clevelanda, ki se je preselil v Nashville. In ko sem šel k njemu, se mi je odprl čisto nov svet, čisto nove stvari. Neverjetno, kako je bil ta album (Hiti počasi, op. a.) pričakan! To je bilo – puf! (Zamahne z rokama v zrak, op. a.) Tu so bili hiti: Umrla je država, Šum na srcu, Uspavanka za Evo, Umazanci. Kasneje sem naredil nekaj teh pesmi tudi v angleški različici.

Album Underground Cowboy?

Da, ki je izšel samo na kaseti in imam željo, da bi še ujel to CD ero. No, kakorkoli, ta Nashville je bil neverjeten uspeh in prodali smo 100.000 plošč, kar je bila zadnja tako velika naklada, ki se je še zgodila. Potem ko pa so vsi pričakovali, da bom ponovil Nashville, sem šel raje na Irsko in naredil ploščo Sedem irskih noči z Dublinersi oziroma z večjim delom njih. Kar je bila seveda spet tudi posebna izkušnja.

Andrej Šifrer: O snemanjih z Dublinersi in Richardom Thompsonom, Albertom Leejem in Kennyjem Logginsom:

 

Najino zgodbo bova na tem mestu zaključila. Z albumom Hiti počasi ste se leta 1990 torej vrnili na glasbeno sceno in od takrat naprej vztrajate na njej, redno izdajate albume, kar v Odzvenu tudi spremljamo … Kaj pa ideje za naprej?

Imam veliko idej za naprej, a veliko se jih tudi ne izpolni. Včasih nobena. No, tisto glede reizdaje ob 40. obletnici albuma Moj žulj s svežimi priredbami sem že omenil, a tudi to je za enkrat le ideja in ni nujno, da bo uspelo. Ampak, glej, idejo moraš toliko časa terat, dokler ne prideš pred zid, kjer se ne da naprej. Potem pač rečeš: »OK, mrbit je pa to napačna smer. Nič hudega. Bom pa malo počakal in potem vzel nov zalet in si izmislil nekaj novega …«

Za konec še vprašanje, ki se morda lahko sliši trapasto, a vendarle: veliko vaših besednih zvez (npr. »umivajo naj se samo umazanci«), pa tudi melodij, je postalo tako rekoč ljudsko blago. Kakšni so vaši občutki ob tem?

Zelo velikokrat kaj takega slišim, res je. Recimo, »za prijat'le si je treba čas vzet«. Enkrat sem slišal na radiu, ko so govorili o mladih povzpetnikih, ki pridejo do denarja zelo na hitro, kupujejo jahte, avtomobile in to, kako zraven pridejo tudi lepe ženske. Tak japijevski sloj. Radijci so na cesti spraševali, kaj si ljudje mislijo o tem. Ena gospa je rekla: »Ja, sej veste, kako pravi star slovenski pregovor – lepa dekleta ljubijo barabe.« Hja, to verjetno pomeni, da nekaj prav delam. Da gre v pravo smer. Kljub temu se zavedam, da te nikoli ne bodi imeli vsi radi, nikoli te ne bodo vsi nosili po rokah; a vendar si vesel, če kdaj kakšna peščica sem in tja zadiha po tvoje. Še vedno sem pozoren, če kdo kje uporabi drugačno besedo ali stavek, takrat se moja antena zatrese. Očitno je ta proces pri večini avtorjev podoben – tako pri Neilu Youngu (pred kratkim sem bral intervju z njim na to temo) kot pri meni. Jaz se sedaj na primer ukvarjam z neko sintagmo, ki mi je všeč, pa še ne vem, če bo to komad ali ne: »Vedno bodi dva koraka pred ostalimi pa dva kozarca za njimi.« Dva koraka spred' pa pol litra zad'. Smiselno, kajne?

Andrej Šifrer: O Radiu Študent, oddaji Rock'n'roll v vsako slovensko vas in punku: