09.06.2018

Boben in lajna

Brgs razteguje, prekinja in testira ritem.

Muanis Sinanović

Free DBeat

Brgs

Free DBeat

Zvočni prepihi
2018

Free DBeat, novi album Brgsa, je poskus zaobiti nekatere najbolj utrjene tolkalske konvencije, poskusiti bobnati onkraj ozemlja, ki ga osvetljuje metronom. Brgs je svoj pristop opredelil kot punkovski; ta izraz lahko povežemo tako z duhom sproščenega pristopa h glasbi, ki se upira ideji mojstrstva, tj. doslednega, dovršenega sledenja konvenciji (dasiravno Brgsa vsekakor lahko štejemo v tem smislu za mojstra), kot tudi z določenim minimalizmom, osvobajanjem od zvočnih sredstev in prepuščanjem človeškega inputa, njegove domišljije, v tako opredeljene zvočne dispozicije. 

/.../ In prav v tem raziskovanju se odpira neka neponovljivost, pretočnost plošče Free DBeat, v katero nikoli ne vstopamo na isti način. Beat je v miksu postavljen v središče pozornosti, njegov kristalni zvok ni v igri standardnih razmerij med slišnim in neslišnim. Razgaljen je, pri tem pa nikakor sramežljiv. Zavzema najrazličnejše lege in poslušalcu resnično ne dovoli oziroma ne omogoča, da bi predvidel, kje bo naslednji hip.

Na Free DBeat slišimo modularni sintetizator in bobne, inštrumenta, ki spletata intimno medsebojno vez, pri tem pa sta precej »glasna«. Prvi, ki smo ga bolj vajeni kot dodatek, okras, kurioziteto širših zasedb, tukaj dobi povsem drugačno vlogo in je glavni nosilec melodije. Njegov zgoščeni, z ostrimi robovi prepredeni zvočni razpon kriči na vse grlo, ko se razpenja čez, pod in ob Brgsovih vedno razvijajočih se bobnarskih mrežah. Pravzaprav je sintetizator nekakšen tovariš ali sozarotnik Brgsovih tolkal, saj oba stopata iz ozadja v ospredje, vznikata iz zakopanosti v tradicijo, iz spremljevalnosti v ospredje odra in iz njega izženeta ostale. Visoke, sintetične linije same sebe vedno znova premagujejo, njihova zmožnost, da asociirajo (npr. zvoke siren, popkulturne prihodnosti, klubsko vzdušje), je predrugačena,  s tem ko postanejo nekaj, kar je ves čas prisotno, kar zapolnjuje sluh ter stalno raziskuje svoje meje.

In prav v tem raziskovanju se odpira neka neponovljivost, pretočnost plošče Free DBeat, v katero nikoli ne vstopamo na isti način. Beat je v miksu postavljen v središče pozornosti, njegov kristalni zvok ni v igri standardnih razmerij med slišnim in neslišnim. Razgaljen je, pri tem pa nikakor sramežljiv. Zavzema najrazličnejše lege in poslušalcu resnično ne dovoli oziroma ne omogoča, da bi predvidel, kje bo naslednji hip. Menjajo se najrazličnejši tempi, razslojenost in moduliranost. Brgs, denimo, preide od zelo počasnega ter premočrtnega in enostavnega k hitrosti, ki s kombiniranjem tolkal vodi v najrazličnejše smeri. In ta prehod ni nekakđen dramaturški preskok, bolj se zdi, kot da prehoda ni oziroma je skrit, kot da gre za reinvencijo klišeja samega. Gre za nekakšno vrvohodstvo, pozornost, ki se ne sme nikoli omajati, saj je lahko vsaka spozaba uničujoča. Prepad je poslušalska zavest, ki jo oblikuje tradicija in je uperjena k neumornemu uokvirjanju zvoka.

Posnetki so občasno opremljeni z odlomki iz trasha slovenske televizije, kot nekakšno sečišče ruralnega uma, njegovih predstav in aspiracij – nekakšna dodatno ruralizirana podoba sodobne porabniške popkulture, kot področna izpeljava globalnega pojava. To bi se dalo interpretirati na različne načine, hkrati pa je je čisto mogoče, da semantika teh samplov v resnici niti nima posebne vloge. Kljub temu bi na tem mestu rad tvegal. Morda gre za repliko na nedavne debate v domači alternativi o tem, kaj naj bi glasba kot eden od nosilcev kulturne zavesti pomenila. Naj globalne popkulturne pojave prenesemo in jih adaptiramo ali pa je bolje slediti nadaljnjemu razvoju avtohtonega eksperimentalnega podrastja? Posnetki bi lahko pričali o tem, kaj se zgodi v primeru odločitve za prvo možnost. Takšno interpretacijo bi vsaj deloma lahko podprli z izgledom in naslovom plošče: Free DBeat – nekaj, kar aludira na hip-hop in je zapisano v fontu klasičnih rap albumov, in to na naslovnici namerno cenenega videza. Skratka, morda gre za Brgsov komentar na to, kaj pomeni dejansko stopiti iz konvencije, stopiti na rob oziroma preko njega; kar seveda nujno pomeni radikalno odločitev, zastaviti vse, ne pa kompromis in dvostransko kulturno kolonizacijo. Avtohtonost tu ni mišljena v desničarskem smislu, temveč v smislu avtonomnega in organskega razvijanja nekonvencionalnih praks, kakršne vznikajo iz dlje časa vzpostavljenih scen in iz upora točno določenim tradicijam.

Tudi če je ta interpretacija prenapeta, nam omogoča umestitev Brgsovega izdelka v trenutno produkcijo. Inovacija nastopa kot posledica kontinuitete in posvečenosti, ki omogočata postopne širitve horizontov in gradnjo igre, ki se brez svojega ozadja lahko zdi šokantna in pretresajoča. Je povezana z entuziazmom in ne provokativnim preskokom: le na ta način, tako se zdi, eksperimentalna scena izstopa iz gole negacije v suverenejšo prakso. 

Album kot celota zaradi minimalne inštrumentalne zastavitve na trenutke deluje blago monotono. To je seveda zanimivo z ozirom na dejstvo, da se na njem ves čas poraja nekaj novega. Tudi tu lahko poskusimo razbrati gesto, iz katere nato premišljujemo o razmerjih med monotonostjo in inovacijo, ki ju ponavadi medsebojno izključujemo. Obenem pa lahko vanj vključimo tudi opažanje, da je stalna inovacija za čute napornejša, zato poslušalec na neki točki nujno izgubi zmožnost sledenja, čemur sledi utrujenost. V tem primeru nič ni gotovo. Rekel bi, da je Free DBeat, kar do neke mere pravzaprav drži za vsako resno zastavljeno eksperimentalno umetniško delo, tako čutni objekt kot esej. S tem ne mislim ločevanja intelekta od čutov, prav nasprotno, gre za preseganje ločnice, vzpostavljene z dolgim trajanjem kartezijanske civilizacije. 

Zvočni Prepihi, Brgsova butična založba, z njegovim lastnim albumom predstavlja dodatno zgostitev nenavadno produktivne in relevantne prve polovice letošnjega leta ter dopolnjuje izdaji SsmKosk ter NevemNevem. Kot da je nekaj v zraku, ne samo na glasbenem področju, kot da upehanje idej za druženje, kulturno osmišljanje realnosti in položaja mladine tukaj in zdaj ni uničilo kreativnosti, temveč je z uničevanjem prineslo tudi možnost novih poti. Spomnimo se – kjer je kriza, tam raste tudi rešilno.