19.10.2016

Brez ostrih robov

Mariborski kvartet Leonart je izdal prvenec Visoko v nebo.

Izak Košir

Visoko v nebo

Leonart

Visoko v nebo

samozaložba
2016

»Danes ni dan za revolucijo, za državni udar ali za gospodarsko krizo,« tako v uvodni skladbi Danes me ni o ležernosti, lenobi, prepuščanju tokovom in flegmatičnosti poje vokalist zasedbe Leonart Sebastijan Lukovnjak, ki mu v zasedbi delajo družbo kitarist in avtor besedil Andrej Knehtl, basist Martin Počkar in bobnar Marko Brvar

Skladba Danes me ni je kot Beat It Michaela Jacksona, ki sreča katero od udarnejših naslovnih skladb iz filmov o Jamesu Bondu. A kljub temu da so jo potisnili na prvo mestu, pesem kot uvod v album ni najbolj reprezentativna, če jo primerjamo s preostalimi. Najbrž je edina, ki bi jo lahko označili za bolj politično, za družbeno angažirano, medtem ko se ostale bolj ali manj ukvarjajo z ljubezensko tematiko. Drugačne so tudi zvokovno in žanrsko. 

Zasedba Leonart je pravzaprav funky. Lahko bi rekli, da gruva. In to tudi takrat, ko fantje lepo prepevajo in so v bistvu daleč od funka. Melodije so čiste, tudi ritmi že skoraj čistunski. Svojo zvočno zgodbo peljejo načrtovano in temeljito, pretkano aranžirano. Pri tovrstnih glasbenih zasedbah težko spregledamo izkušenost, torej studijsko in odrsko kilometrino, članov benda, ki so v svojem zrelejšem izrazu ustvarili izdelek, v katerem so se vidno (in slišno) našli in v katerem zdaj udobno nameščeni sedijo. Kar je včasih dvorezen meč pri katerikoli umetnosti, saj lahko pomeni, da se ustvarjalcu ni treba več dokazovati. In to zna biti nevarno; ravno v razvoju umetniškega izraza, pod pritiskom, namreč nastajajo stvaritve, ki hodijo najbolj po robu oziroma so najostrejše. Leonart v tem oziru plava v dokaj varnih vodah, znotraj preverjenih okvirjev. S čimer ni sicer nič narobe, takšno pot si je skupina pač izbrala, brez ostrih robov. Lahko bi rekli, da je to pravzaprav dokaz njene odraslosti.
Vse skupaj se je začelo s prvim avtorskim singlom Nora noč, ki so ga fantje v glasbeni svet poslali pred dobrima dvema letoma, nekaj mesecev kasneje so nadaljevali s Podoknico in nato lani s skladbo Nov dan. Vse tri so pospremili tudi z videospoti. Zdaj so omenjene pesmi zapakirali z dodatnimi sedmimi in izdali album Visoko v nebo, kjer se je pod producentsko taktirko podpisal Martin Bezjak. Danes jahajo val že petega singla Pojem zate, za katerega pravijo, da je izpoved o neuslišani ljubezni. 

Leonart se giblje od skoraj povsem tipičnega slovenskega rocka (Danes me ni, Povabi me na ples) do bolj funkovskih ritmov (Vroč poljub) in povsem spevnih melodij, ki mejijo že na prave pop balade (Podoknica, Ko si tu, Nov dan), kakršne slišimo na bolj komercialnih radijskih postajah. Zanimiva stvaritev na plošči je uglasbitev pesmi Moje mesto pesnika Kajetana Koviča, ki je nekakšen poklon mestu, od koder prihajajo, torej Mariboru. Mestni vrvež skupini Leonart nasploh služi kot navdih in podlaga za večino zgodb v besedilih. A tokrat se bomo spretno izognili debati o urbanem, zato recimo, da fantje igrajo mestni pop rock s primesmi funka. 

Kljub naravi Odzvena, ki je predvsem glasbena revija, naj zaključim z nečim, kar se (pre)pogosto spregleda in je bilo nekoč veliko bolj cenjeno, opaženo in tudi opevano, če hočete. Govorim o oblikovanju ploščkov, ovitkov, naslovnice, se pravi grafičnega, vizualnega dotika, ki zagotovo dopolnjuje (če ne celo zapolnjuje) zvočno podobo albuma kot celote in je prvi vtis, ki ga glasbenik naredi na poslušalca, ko ta prime v roke njegovo ploščo. To je osebna izkaznica vsake cedejke, vinilke, tudi kasete, na katere pač še vedno ne moremo pozabiti. Ja, nekateri smo še iz tistih časov. Plošček Leonartov je vrhunsko oblikovan in ovit v pastelne in zemeljske barve, kar je zakrivil Aleš Pogorevčnik, fotografije pa je prispeval Rok Tržan.

Skratka, nekaj ličnega za na polico. Pa seveda tudi za v CD-predvajalnik, da ne bo pomote.