Čas bolj malo vpliva

Georges Brassens, eden največjih francoskih pesnikov in samospevcev, je prvo ime Notopisov, novega cikla, ki poteka v Cankarjevem domu.  Dvorana Alme Karlin se je docela napolnila, kar je posebno razveseljivo v teh časih, ko tudi srednje in starejše generacije velikokrat zgolj poklikajo vsebino, ki jih zanima. Prva asociacija so bili seveda znameniti Pijano bari Janija Kovačiča, ki so se pred leti dogajali v nekdanjem KUD-u France Prešeren. Za njimi je ostalo ogromno gradiva, ki ga bo treba še urediti in ovrednotiti; Kovačič je bil vedno izjemno širok in radoveden, tako avtorsko kot interpretativno. Kar se je pokazalo tudi pri Brassensu. Zasedba? Kvartet. Aranžmaji? Minimalistični in učinkoviti. Videlo se je, da se glasbeniki dobro zabavajo. Kovačič je že tako in tako pregnan veteran, trio, v katerem so godli (in peli) Ana Mezgec (violina), Aljaž Bassin (kitara) in Nikola Matošić (kontrabas), pa je spretno lovil najpomembnejše glasbene in interpretativne nianse.

Prepevi so tokrat delo Dušanke Zabukovec. Bilo je dolgotrajno, a zabavno, je povedala. V programskem listu preberemo, da je pri nas objavljenih Brassensovih prevodov malo. V glasbeni obliki jih nekaj najdemo pri Viti Mavrič (Ljubezni srečnih ni) in Juretu Ivanušiču (Slab sloves) in prevajalec Aleš Berger je povedal, da ga je sam svojčas prevajal, na YouTubu pa najdemo še Veseli raj kletvin (La ronde des jurons) v prepevu Katje Zakrajšek in moji izvedbi. Sam imam v predalu precej Brassensa, kot tudi Guillevica in drugih francoskih imen, ki zaenkrat še niso bila zabeležena v knjigah, revijah ali zvočno. 

Brassensove besede in glasba so bile v Franciji precej priljubljene, obenem pa so ves čas dvigovale prah. Njegova podoba dobrodušnega strička s pipo je bila zgolj ena plat medalje, saj je bil Brassens neusmiljen kritik družbe, za katero se ve, kakšna in čigava je. Njegova izjemna duhovitost in šegavost sta bili blizu ljudem, a najbolj zanimiv je bil vedno med vrsticami, kjer se tudi najbolj pokaže moč njegove umetnosti – če so bili refreni spevni, so v sebi vedno nosili ost, ki je poslušalca zbodla in hkrati nagradila, ko jo je začutil. To ne velja zgolj za njegove najbolj znane pesmi, kot je na primer znameniti Gorilko (Le Gorille), ampak se vselej splača dodobra prebrskati po njegovih številnih albumih. Razvpit je bil tudi pri nas, a v nasprotju z Edith Piaf, Jacquesom Brelom, Gilbertom Bécaudom in še kom ga pravzaprav nismo zares poznali, razen v posvečenih krogih. Pa ne, da bi bile njegove pesmi tako izrazito francoske, bile so univerzalne in še danes ostajajo kar se da aktualne. Trompete slave, Tovarišija, Potožbe deklet noči, Zaljubljenci z javnih klopi, Gorilko, Srčna Margot, Na slabem glasu, vse te in več so klasike šansona, ki smo jih v dvorani Alme Karlin slišali v domačem jeziku in tuhtali, od kod neki nam je tako blizu sentiment iz teh pesmi. Iz zgodovine se nismo ničesar naučili, in to je Brassens dobro vedel. Z »nismo« seveda merim na mentaliteto, ki se razteza po svetu, ne zgolj po domači grudi. 

Zasedba? Kvartet. Aranžmaji? Minimalistični in učinkoviti. Videlo se je, da se glasbeniki dobro zabavajo. Kovačič je že tako in tako pregnan veteran, trio, v katerem so godli (in peli) Ana Mezgec (violina), Aljaž Bassin (kitara) in Nikola Matošić (kontrabas), pa je spretno lovil najpomembnejše glasbene in interpretativne nianse. Tudi solistično se je izkazoval; še sreča, da smo namesto kitarskega basa slišali kontrabas, saj je zelo prispeval k doživetju celote. Kot dodatek je Kovačič sam izvedel Mimoidoče, eno mojih najljubših Brassensovih pesmi, ki je bila kot naročena za konec po nekaj udarnejših pesmih v drugem delu repertoarja.

Z Brassensom se družim že dolgo, za kar je pravzaprav zaslužen oče, ki je bil velik pristaš francoskih šansonov. Plošč ni nikoli manjkalo in poleg Brela in Bécauda je bil Brassens tisti, ki je največkrat prišel na vrsto. Zvok francoskega šansona zato še vedno tesno povezujem z zvokom najlonske kitare pa orkestra, ki se ga je precej slišalo na ploščah. Morda je naslednji korak zapis teh svežih prepevov na ploščo, če so koncert morda posneli, ali pa tudi, če ga niso. »Ujemite Evropo v njeni lepi podobi, ko so še revni imeli besedo,« piše v programski knjižici. To seveda nikoli ni zares držalo, Evropa (tako kot ZDA) nikoli ni imela lepe podobe in tudi revni so bili zvečine utišani, a pesmi Brassensa in drugih so lahko ponesle naprej vsaj delček bolj resnične, bolj vsakdanje podobe, brez blišča in samozavesti elit. Ravno v tem je vsa lepota samospevstva: v njem je zgodovina uravnana. In v dvorani Alme Karlin nas v sklopu Notopisov v prvi polovici leta čaka še kar nekaj zanimivih večerov.