20.04.2019

Cmok v misli

Kaj je glas? Kaj je jezik? Kaj je poslušljivo? In nenazadnje, kaj je eksistenca? Vsa ta vprašanja zastavlja poslušanje albuma Cmok v grlu / Lump In the Throath Irene Z. Tomažin.

Muanis Sinanović

Cmok v grlu / Lump In the Throat

Irena Z. Tomažin

Cmok v grlu / Lump In the Throat

Sploh
2019

Glas, ki hrumi na vse strani, obenem pa v ravni liniji, naravnost v sredo nevronsko in sploh utelešenega bitja ter tam začne rovariti po neujemljivih in v telo nezamejljivih poljanah pomena. Postavimo zraven verz poezije, ki jo beremo potihem, in slišali bomo to isto rovarjenje, isto aluzivnost in prestop v drugi kognitivni in duhovni modus. Kje je meja med besedo, črko, jezikoslovnim in stvarnim človeškim glasom? Se ta nahaja v grlu Irene Z. Tomažin? Se nahaja v moji glavi; in koliko je je v glavi zvočne umetnice? Koliko je je na ploščku oziroma v FLAC digitalno datoteko spremenjenem posnetku, ki ga na poti v tujino poslušam na računalniku brez enote za branje diska? Postavljeni smo pred odprtost, ki jo pozni Martin Heidegger premišljuje v spisu »Vrč«. Nahajamo se pred tkanino, sestavljeno iz tehnike, umetniške dispozicije, izvedbe in recepcije ter telesnosti. Ali je, tako kot pri Heideggerjevem vrču, bistvena praznina? Če da, potem ne fenomenalna praznina, zamejena s stranicami vrča, temveč simbolna. A kje je meja med njima?

Še malo drugačna vprašanja se zastavljajo ob poslušanju riganja, mlaskanja, sesljanja, zatikanja. Tu je, kot bi vstopili v grlo, tako kot človek vstopi v kitov trebuh in tam prebiva. Majhnost telesnih, govornih organov nas naredi majhne in te organe poveča. Oblivajo nas in podirajo naš intimni prostor. A vseeno je tu tudi neka pregrada, tu so neka ušesa, neka naprava, preko katere poslušamo ... Srečujeta se nesorazmerno povečano majhno, ki postane veliko, in mi, ki sami sebi postanemo ščit preko svojih ušes in slušnih organov ter tehnologije. Obenem se stik med govornimi in slušnimi organi pokaže kot še nikoli bolj posreden. V stik ne stopamo jezikovno niti neposredno telesno, kot na primer pri športu ali ljubljenju, temveč v najtanjši, najostrejši vmesni točki, kjer se stikata simbolno in telesno. Stvari so čudne.

Cmok v grlu je takšen, da vzbuja veliko vprašanje, iz katerega se porajajo številna manjša. Je avtentični umetniški artefakt, lansiran v kozmos naše biti, naše človeškosti, ki se vseskozi izraža v neki zgodovini, se vsaja in je vsaj deloma vsajena v neko kulturo, neki simbolni red. A zdi se, da je glas vendarle globlja skrivnost, bolj neopredeljen s kulturnim miljejem kot inštrumentalna krajina glasbenih vzorcev, materialov in drugih značilnosti inštrumentov. Je glasbilo-telo, je osnova jezika in vsakršnega pomena sploh.

Toliko bolj, če opazujemo grafike, ki spremljajo CD-izdajo. Disk je vpet v knjižico pravokotne oblike. Ob številu naklade je podčrtaj, na katerem je zapisano posebno število izdaje, ki pripada lastnici ploščka oziroma prejemniku. Pri tem se zgodi nenavadni spoj oposameznjevanja in anonimizacije subjekta skozi število. V vsakem primeru lahko rečemo, da gre pri Cmoku v grlu najprej za posameznika, najprej za stvar zavesti, ne pa za pristop, ki bi najprej gradil na sodobni psevdokomunitarnosti, naj bo to subkulturna množičnost ali podzemno identitetarijanstvo. Morda lahko število izvoda, ki je po svoje vsaj malo tudi število poslušalca, opazujemo glede na nizko število naklade (dvesto). Morda oštevilčenost v okvirih majhne naklade ne prispeva toliko k anonimnosti in zlitju z množičnostjo kot k občutku udeleženosti v občestvu. A vrnimo se h grafikam. Gre za podobe, ki jih je s tušem in slino izdelal Matej Stupica.

Vidimo vzporedne črte, katerih ravni potek se tu in tam ustavi. Te črte bi lahko spominjale na graf zvočnega valovanja, ki je del glasu. Vendar so čez te črte nepravilno potegnjene razne gmote, zgostitve, goste vzpetine. Spet drugič gre za nekakšne dimnate trakove, ki tečejo v pravilno zamejeni obliki, ki se končuje z naglo, nepravilno prekinitvijo. Tu imamo še neravne črte oziroma ravne črte, prelomljene v stopničaste vzorce. Vse to lahko – na različne načine, ki bi zahtevali podrobno analizo - porodi vprašanje razmerja med glasom in njegovo znanstveno izmerljivostjo skozi zvočno valovanje. Spet se lahko navežemo na Heideggerjev razmislek o vrču. Znanstveno gledano, predstavlja praznina vrča določeno količino zraka, ki je zamejen s stenami vrča. Toda praznina ni sam zrak. Podobno kot glas pevke ni samo zvočno valovanje. Da bi razumeli, za kaj pri glasu gre, si ne moremo pomagati z ustaljenimi načini mišljenja; mišljenje mora zajeti doživljanje in v doživljanje mora biti zajeto mišljenje. Gre za tok, ki zajame nikoli zajemljivo in vedno znova premeščujočo se in preoblikujočo se izkušnjo. To gre onkraj jezika in se v jezik vrača. 

Glas stori upor, vendar to ni upor v smislu subverzije, kakor ga navadno danes razumemo, ko debatiramo o politiki, revoluciji, nepravičnosti na družabnih omrežjih. To ni upor prevrata, temveč prikazovanja. Ni zamenjava, temveč prisostvovanje že prisotnega. V njem torej ni sile, ki združuje množice, ni nakopičene energije, ki jo proizvede tehnika in se sprosti v prej neslutenih pojavih, nenazadnje v velikih vojnah ali v stanju, ki ga Jan Patočka v Krivoverskih esejih o zgodovini filozofije opisuje kot vojna v miru, obdobje dneva. Ni upor delavca, arhetipa, ki ga opredeljuje v svojih spisih Ernst Junger. To je glas, ki glasi, ki od zmeraj glasi, ki pa je lahko bolj ali manj slišan, lahko smo bolj ali manj pripravljeni na posluh. A tudi z opaženjem prisostvovanja glasu, tega oglašanja glasu, ne izčrpamo Cmoka v grlu.

Tu je nekakšen privlak, ki je nezajemljiv, neopredeljiv in ki preprosto vpliva na naš mentalni ustroj. Podobno kadar poslušamo godbe, uvrščene v sfere šuma ali hrupa, kadar beremo izvirne jezikovne formulacije ali zgolj hrup mesta, brnenje roja žuželk. Morda ga je mogoče locirati in deloma razložiti skozi nevroznanstvene metode; ne verjamemo, da bi pri tem ogrozili avtentičnost samega oglašanja glasu. Tako kot fenomenološke obravnave ne more izčrpati (ali v tem primeru sploh začeti) znanstvena, tako znanstvene ne more povsem izčrpati fenomenološka. Morda bi se lahko, v skladu s sodobnimi filozofskimi in kognitivnoznanstvenimi pristopi, zgodilo sodelovanje filozofije in znanosti. Cmok v grlu je takšen, da vzbuja veliko vprašanje, iz katerega se porajajo številna manjša. Je avtentični umetniški artefakt, lansiran v kozmos naše biti, naše človeškosti, ki se vseskozi izraža v neki zgodovini, se vsaja in je vsaj deloma vsajena v neko kulturo, neki simbolni red. A zdi se, da je glas vendarle globlja skrivnost, bolj neopredeljen s kulturnim miljejem kot inštrumentalna krajina glasbenih vzorcev, materialov in drugih značilnosti inštrumentov. Je glasbilo-telo, je osnova jezika in vsakršnega pomena sploh.