05.10.2016

Črno-beli sledovi razgibanega časa

Jože Suhadolnik je raje kot na odru stal pod njim, za njim, v dvorani, iskal motive po zidovih, po vecejih … povsod, kjer je punkovska kultura kričala in zahtevala svoj prav. Izbor tega gradiva prinaša knjižna zbirka Balkan punk II.

Gregor Bauman

Balkan punk II

Jože Suhadolnik

Balkan punk II

Založba Goga
2016

Niti ne tako dolgo nazaj, še pred dobrim mesecem dni, je bila v galeriji Vžigalica postavljena na ogled pregledna fotografska razstava Jožeta Suhadolnika z naslovom Fotozgodbe 35, ki so jo v spletni svet poslali v podnaslovljenem angleškem prevodu kot »mid-career« retrospektivo. Vse lepo in prav, kar se foto esejev iz srednjih let tiče, a mnogi (ne) vedo, kaj je Jože počel, ko je bil mlad, ko je šele začenjal svojo umetniško pot, ki ga je pozneje (iz)oblikovala v to, kar danes je. Jože je bil punker, ki je že zelo zgodaj »maltretiranje« inštrumentov in zviranje po odru prepustil svojim kolegom, sam pa je v roke vzel fotoaparat in – zavestno ali ne, zagotovo pa vestno – dokumentiral sledove časa. Raje kot na odru je stal pod njim, za njim, v dvorani, iskal motive po zidovih, po vecejih … povsod, kjer je punkovska kultura kričala in zahtevala svoj prav. Izbor tega gradiva prinaša knjižna zbirka Balkan punk II.   

Tudi če bi hoteli, Jožetove fotografije ne moremo in ne smemo obravnavati mimo punka. Tako on kot njegov fotoaparat sta bila neločljiv del gibanja. Spremljala in beležila sta ga od znotraj, saj je bila ločnica znotraj gibanja pravzaprav nevidna. Bil si zunaj ali znotraj, tretje poti ni bilo. Punk je bil namreč še kako živ, in v živem tkivu so se »premikali« junaki. Vsak sicer na svoj način, a z vidno pripadnostjo novi skupni identiteti, precej drugačni od prej cvetočih in zasanjanih kontrakultur. To je bila generacija, ki se je zavedala, da je vsak posameznik v množici sam, zato naj se tako tudi obnaša. »Tripa« naj zase. In v nekem trenutku je Jože v roke vzel fotoaparat, vanj vstavil črno-beli film, pogledal okoli sebe, film poslikal, razvil … in začeto delo v maniri DIY nadaljeval. Scena je brbotala, zato mu dela ni zmanjkalo, tako da je – vsaj po mojem postpunkovskem prepričanju – tisto, kar je bilo sprva predvsem hobi, postalo resna zadeva z jasnimi umetniškimi obrisi. Jože Suhadolnik je namreč zaslišal karakter sprememb ter ga preslikal in prevedel v zamrznjene trenutke, ki pa so še kako živi. V njih je še kako (raz)vidna sled generacije, ki je privzdignila svoj glas in se naslonila na realne izkušnje ter odgovorila na spremembe v družbi, v kateri so novi umetniki raziskovali priložnosti za komuniciranje na povsem nov, zelo oseben način. S tem so začeli razvijati iskren in subjektiven stil reportaže in komentarjev. Kajti če dobro pogledamo izbrane fotografije, lahko hitro spoznamo, da bi se avtor lahko nahajal tudi na drugi strani objektiva; in po svoje pravzaprav tudi se! Da bi se umetnik »izenačil« ali poistovetil z zatečenim rolanjem po sceni, se mora namreč odreči tradicionalnemu fotoreporterskemu stilu – fotograf se pri njem nahaja nekje na varni, neopazni razdalji – in mora mimo tega začeti neposredno vpijati utrip dogajanja ter ga izključno skozi sebe prevajati v tisto, kar počne. Takšne fotografije procesirajo in dokumentirajo čas, v katerem so nastale, saj njihov izhodiščni namen ni v tem, da bi bile kakorkoli objektivne, temveč so izključno osebne, kreativne in angažirane. Preko vseh teh parametrov so v neposrednem odnosu z dogodkom, ki ga (iz bližine) odslikavajo. Jože je (bil) takšen model.    

Malce premlad sem, da bi videno na fotografijah doživel, sem pa mnogo tega videl na lastne oči in pozneje, znotraj druge petletke punka na Slovenskem, jemal za nazaj, ko sem poskusil čim bolj neopazno smukniti v Delavski dom v Kranju na koncert Pankrtov, se sprehoditi skozi Prešernov gaj ali se prisliniti v fička k starejšim od sebe, ki so se odpravili na Novi rock '86. Fotografije v zborniku Balkan punk II mi delujejo znano tudi mimo tega, da nekatere protagoniste na njih (danes) dejansko poznam. To niso samo črno-beli dokument časa, temveč drzna analogna vizija fotografa-akterja, ki se je s pritiskanjem na sprožilec učil, kot smo se mi o vsebini in posledicah punkovskega gibanja učili iz preglednega Krtininega zbornika Punk pod Slovenci. In se naučili del tistega, kar kažejo poznejši fotoreporterski dosežki Jožeta Suhadolnika z veliko začetnico. Toda še preden je Suhadolnik postal vse tisto, kar danes predstavlja v mednarodnem fotografskem prostoru, je bil punker; prepričan sem, da tega ne bo nikdar zanikal.