Ob pravem času na pravem mestu

Velenjska skupina Res Nullius je po petnajstih letih objavila nov, šesti album s pravšnjim naslovom za čas, v katerem živimo, kar je pomenljivo podano z lično in minimalistično naslovnico albuma Poker mizantropov – med barvami kart ni srca, kar brez jokerja v rokavu ponazarja razsulo duha, odnosov in vrednot ter pravil in odgovornosti okoli nas. Za vsem skupaj pa je srčna in brezmadežna rockačina, in čeprav je od prejšnjega albuma Prekletih bazar (2011) minila cela dekada in pol, se zdi, kot da tega dolgega časa sploh ni bilo vmes. Oziroma povedano drugače, v tem času nedelovanja in hibernacije so šli v Res Nullius skozi preizkušnje in tegobe življenja, ki so jih na srečo kontemplativno preživeli in se vrnili na sceno še močnejši s svojimi neomajnimi in žlahtnimi rockovskimi komadi, ob katerih se bo še plesalo »s krvavimi podplati« in ki so tu, da dajejo, čeprav so vsi »povedal že vse o vsem«. S to ploščo torej skupina seže naravnost k rudimentom ter jih zrelo in dovršeno – brez šminke, brez blažilcev, brez zavor in brez dlake na jeziku – vpenja v sporočilno močne, surove in rockovsko razgibane komade, obelodanjene »nekje v Sloveniji«. Če je bend na prejšnjem albumu našel svoj blues v rocku, se na Pokru mizantropov v celoti, res z dušo in telesom posveti samo rocku in svojo klenost podčrta s privlačno Zadnjo ljubezensko pesmijo, v kateri ob zaobljubi, da »čevljev ne dam čevljev ne smem«, samozavestno rezonira v verzu »uskladil sem svoj bes in barvo svojih čevljev«, kar ravno naredi ta srčni in iskreni album, ki je brez slepomišenja prišel med nas ob pravem času na pravem mestu. In če se te ne dotakne, ti ni pomoči, nedragi ljudomrznik.

Skupina je že na začetku poti v zgodnjih devetdesetih letih diagnosticirala »paralizo modrosti«, ki se je do danes razrasla in se še kar širi v neozdravljivo rakavo tvorbo. Po furioznih prvih dveh albumih No One Can Like The Drummer Man (1993) in Dead Town Dogs (1995), na katerih so prevladovale skladbe v angleščini, in po menjavi ritem sekcije so v Res Nullius začeli nizati izključno slovenska besedila. In med pisanjem in kopičenjem besedil se je frontman Zoran Benčič izostril ne le kot diagnostik dogajanja okoli sebe, ampak tudi kot njegov pričevalec in kronist, čigar zapiski se bodo nekoč brali kot (črna) kronika časa na prelomu iz 20. v 21. stoletje. S tretjim albumom Zdravo je biti divji (1997) se je skupina Res Nullius odmaknila od divjega navala prve postave in zavila k bolj kleni in priljudni rockovski poetiki, v ospredje katere so stopila na pol uličarska, na pol observacijska besedila, ki hladno kot špricer razgaljajo vsakdan. V noirovskih prizorih kriminala, zarot, prezira, pohlepa, prevar in zmot ter koketiranja, bežnih srečanj, flirta, spodrsljajev in hrepenenja se je zabrisala meja med fikcijo in stvarnostjo. Ognjevite strelice iz polpreteklosti – »eni imajo / drugi zbirajo za pivo / tretjim se jebe – jebe za vse živo«, »boj se ljudi, ki si resnico lastijo«, »poglej to hordo / dvigni glavo / grizi grizi grizi / do kosti« itd. – še vedno zvenijo pristno in doživeto, vsekakor ostajajo aktualne in brezčasne, saj volk (beri: človek) menja dlako, nravi pa ne. Kot jagoda na vrh torte nadaljuje to kontinuiteto nova plošča, ki z našpičenim in prav nič spoliranim zvokom ujame vse najboljše in brezkompromisne atribute dosedanjega opusa zasedbe Res Nullius. 

V uigrani četvorki novega veka, ki je skupaj posnela albuma Revolver ljubezni (2003) in Prekletih bazar, sta ob ustanovnem in medsebojno dopolnjujočem se tandemu pevca in tekstopisca Zorana Benčiča ter kitarista in glasbopisca Boštjana Senegačnika še basist Boštjan Časl in bobnar Janez Marin, ki kot zvesta in dobro podmazana ritem sekcija držita pokonci hrbtenico zasedbe. Druščina štirih desperadov streže na novi plošči prekleto resne songe, ki vsakič znova prestrelijo telo, ušesa in možgane. »[K]do ni z njimi je proti njim vedno je nekdo vražji sin«, »js nisem kriv … da sem bil tam kjer sem bil«, »žicarji plačanci psi brez pedigrea lajajo glasno lajajo strastno delijo pravico kakor se jim zdi«, »resigniran dezinformiran v fantastični laži eksistiram prazni metek je moja generacija« – taka besedila, podprta z ostro muziko, globoko zarežejo skalpel v družbeno tkivo in predramijo blodnje in prizore iz naše soseske in polpreteklosti za vogalom. Ob Slovenski pastorali razblinijo brezsrčen svet, pardon, poker mizantropov, ki smo mu priča tukaj in zdaj. Pri klepanju in recitalu vrstic je Benčič piker in ošaben, nemalokrat boleče neprizanesljiv, prav nič mu ni mar, išče svobodo in jo s polnimi pljuči tudi vzame in izpljune, da v naslovnem komadu plošče mimogrede pribije najmočnejše sporočilo albuma (mizantropom): »Pršu sem da ti povem da ne grem nikamor. Tu sem da ti povem da ne grem nikamor.« Da, Res Nullius se vrača in ne gre nikamor, kar tu pove, kar nam/jim gre. Benčičevo obešenjaško pripovedovanje zgodb stopnjuje strupeni podton neusmiljenega rokenrola, ki ga je s pronicljivimi dovtipi in kitarskimi bravurami vehementno zabelil Senegačnik. Čeprav imamo opravka z neštetokrat prežvečenimi rockovskimi rifi, jih trdna četvorka podaja suvereno in iskrivo, brez zaletavosti in prizemljeno, direktno, naravnost v obraz. Vrlina Pokra mizantropov je njegova neposrednost, vse se odvija na prvi šus. Z vsako novo pesmijo se krepi občutek, da gre bend naprej »na vse ali nič«. Preprosto ne popusti in ne pade, še spotakne se ne. 

Priča smo markantnemu poklonu bogati tradiciji garažnega rocka, in to vse od uvodnega brezkompromisnega komada To je on, ki nas v hipu zagrabi tudi s pomočjo razgretega gosta na saksofonu, Borisa Gutiča, in nas ne spusti do konca, prav do zaključnega navihanega rokenrol stripa iz komunističnega diska v Brnu z naslovom Češki Roll, ki je po svoji motorheadovski nabritosti pobratim skladbe Vse ali nič. Med desetimi novimi komadi izstopa Moja generacija, ki odmeva kot hommage Richardu Hellu, Iggyju Popu, Johnnyju Thundersu, Patti Smith in ostalim članom protolinije blank (izgubljene) generacije, iz katere se je skotil (garažni) punk rock. Tega Res Nullius v skladbah Avioni padajo, ptice se smejijo in Tako je govoril Billy The Kid oplemeniti s skandinavskim pridihom liričnosti zasedb Nomads in Leather Nun ter trdega pravovernega rocka Hellacopters, da bi v komadu Đoni se vrača z do roba dvignjeno mračno, darkersko plimo pokazal zobe mlačnemu novodobnemu indie rocku. Če je bend na prejšnjem albumu našel svoj blues v rocku, se na Pokru mizantropov v celoti, res z dušo in telesom posveti samo rocku in svojo klenost podčrta s privlačno Zadnjo ljubezensko pesmijo, v kateri ob zaobljubi, da »čevljev ne dam čevljev ne smem«, samozavestno rezonira v verzu »uskladil sem svoj bes in barvo svojih čevljev«, kar ravno naredi ta srčni in iskreni album, ki je brez slepomišenja prišel med nas ob pravem času na pravem mestu. In če se te ne dotakne, ti ni pomoči, nedragi ljudomrznik.