Do zadnjega metka

V Srbiji imajo Partibrejkers, na Hrvaškem Majke, v Bosni No Rules in mi Res Nullius, ki že dolgo pripovedujejo urbane legende in zaprašene asfaltne zgodbe. Njihova obleka je rockerska, in ne slečejo je. V njej brezkompromisno vztrajajo. V takšni pozi ostajajo tudi na novem albumu, ki je po dobrih sedmih letih diskografske abstinence čvrst korak v novo, tretje desetletje rockanja in rolanja.

Velenjski Res Nullius so leta 1992 na Novem rocku skupaj z vrhniškimi Hic Et Nunc predstavljali sveži val domače (pravoverne) rockovske linije, ki so jo do konca zadnjega desetletja 20. stoletja učvrstili Dicky B. Hardy, Rhythm Thieves, Erotični, Disco Kings. Po prvencu No One Can Like The Drummer Man, ki bi si danes zagotovo zaslužil remasterizirano novo izdajo, so leta 1995 pri podzaložbi T.R.I.P. založbe Croatia Records izdali nabrito ploščo Dead Town Dogs, ki jo je Anđelo Jurkas v svojem glasbenem dešifriranju Balkana v knjigi Bez rocka trajanja postavil na 82. mesto med sto izbranimi najboljšimi, vplivnimi, legendarnimi, kultnimi albumi s področja nekdanje Jugoslavije. Postavil jo je ob bok albumu Razum i bezumlje vinkovških Majk in prvim trem ploščam beograjskih Partibrejkers ter se usodil povedati, da ni bilo prepričljivejšega benda. A kaj, ko je na njihovo žalost in na žalost oboževalcev ta iskra trajala le leto, dve. Da, naboj, kakršen je ujet na omenjenih ploščah, je težko obnoviti, kaj šele vzdrževati, konstanta bi zagotovo vodila v dokončno samopokončanje.

Po odhodu basista Davida Zagajška, ki je ustanovil zasedbo Pulz, in bobnarja Davorina Štorgelja, ki je rock zamenjal z metalom in se še enkrat dokazal kot žival za bobni v Kaoz, sta pevec Zoran Benčič in kitarist Boštjan Senegačnik nadaljevala pot skupine z novo ritem sekcijo. Leta 1996 je nastala plošča Zdravo je biti divji, ki je bila polna potenciala za širši preboj. Z nevarno nalezljivimi refreni je skupina parirala Big Foot Mami, vendar pa trenutka kot da ni znala izkoristiti. Kot da se v novi preobleki ni najbolje znašla. Legenda iz tistega leta 1997 pravi, da so se člani v enem od klubov na Krasu sprli z organizatorjem zaradi honorarja. V klubu se je namreč zbrala le peščica ljudi, zato ni bilo denarja za dogovorjeno izplačilo, vendar zastopnik skupine ni odstopal in naj bi celo posegel po mafijsko obarvanih verbalnih prijemih. Ubral je napačno struno, saj se je zamera hitro razširila po tedanjem slovenskem rockovskem klubovju, ki je gostilo in podpiralo Res Nullius od zgodnjih dni. Medtem pa je bila zasedba za sredinski milje še vedno preveč kristalno rockovsko brezkompromisna, zato se ji prodor, kot si ga je zamislila, ni posrečil.

Šest let kasneje je izšel Revolver ljubezni. Z novima članoma, bobnarjem Janezom Marinom in basistom Boštjanom Časlom, je zasedba ohranila prepoznavno ostrino vožnje. Vendar je segla po nekaterih spornih kompromisnih ustvarjalnih prijemih, ki so bili prej posiljeni kot dobro vpeti v pesmi na albumu. Je šlo za (samo)všečnost?

Od takrat je minilo dobrih sedem let in dočakali smo novo ploščo desperadov, ki nas prestrelijo že z uvodnim sikom v naslovno pesem Prekletih bazar. Brez slepomišenja so vzeli v eno roko revolver, z drugo so trdo prijeli za uzdo, z ostrigami pa krvavo zarezali v naša ušesa. Ustvarili so rockovsko ploščo, ne da bi izdali katerega od svojih osnovnih postulatov. Udarili so s prepoznavnim slogom, ki ga na eni strani določa pripovedovalec Zoran Benčič za mikrofonom, na drugi pa kitarist Boštjan Senegačnik, ki ni zvest kot pes, ampak je Zokijev compañero v pravem pomenu besede. Z neomajnima bluzoma Nikomur ne govori ničesar o men in Grbavi klovn izpadeta kot nevarno nepoboljšljiv tandem. Ko se jima pridružita še preostala dva, dobijo vse tri fotografije bande na plošči, tako tista z na pol praznimi kozarci na mizi in kadečimi se čiki za šankom kot tista zimska v usnju, svoj zlovešči smisel. Da, z Res Nullius ni šale. Še bolj trznemo, ko omenjenima skladbama sledijo Izkrivljene ravnine z mastno distorziranim basom, ki zasmrdi kot mešanica  The Stooges in Gallon Drunk.

V drugi polovici plošče se vse skupaj zablešči kot strela. »Našel sem način, poskusu bom drugje, to je moja volja,« so Zokijeve besede, ki prepričajo, da je zasedba Res Nullius našla svoj dolgo iskani blues v rocku. K njemu je ves čas težila in šla, s ploščo Prekletih bazar pa je presegla vzore in še trdneje stopila ob bok skupinama Partibrejkers in Majke. Brez olepševanj, s tekočimi linijami in izpiljenim mlatenjem maternega jezika, ki prihaja iz nekdanjega Titovega mesta Velenje, se razlije plošča do konca, da zaplešejo krvavi podplati globoko v noč. Močne in nosilne refrene je Benčič zabelil s čvrsto pripovedjo-izpovedjo, ki ostaja polna filmsko-rockovske ikonografije, vendar ni prav nič patetična. Sliši se kot krik osamljenega jezdeca sredi apokalipse vrednot, morale in svobode. Res Nullius so uporniki brez razloga, kar jih je po vseh vzponih in padcih pripeljalo do poetične silovitosti. Če je bil album Dead Town Dogs frenetični in nezaustavljiv orkan, je Prekletih bazar zrel, krvav in odločen rockovski album. Stari neprilagodljiveži Res Nullius ne pristajajo na pravila igre in ustvarjajo svoj vzporedni svet, zato kot odpadniki hodijo po robu zakona. Uf, kako (zanimivo!) bi bilo slišati spečanje s Kvinton, s katerimi jih veže kar nekaj izobčenih podobnosti. Na trenutke kot v kavbojki, v naslednjem hipu kot v lokalni kriminalki nas skupina Res Nullius pelje skozi svet, ki se jim gnusi. Odpor do njega je izstreljen kot pljunek. »Važno je, compañero moj, da najin metek ni ostal v cevi,« so zaključne besede desperada, ki nas pokončajo kot v vesternu na bazarju prekletih.