Samo idiot lahko napiše, da to ni mojstrovina

Zasedba Res Nullius (lat. nikogaršnja lastnina) iz Velenja je od leta 1991 stalnica na slovenski rock'n'roll sceni. Tudi onkraj meja je segel glas in zvok Velenjčanov. Na prostoru nekdanje skupne države se jih uvršča v veliko rock'n'roll trojico skupaj z vinkovškimi Majkami in beograjskimi Partibrejkers. Uveljavljeni ameriški fanzin Flipside je trojico svoj čas razglasil za eno najboljših punk rock zasedb za bivšo »železno zaveso«. V dvajsetih letih delovanja je skupina izdala pet studijskih plošč. Zadnja po vrsti, Prekletih bazar, je v samozaložbi izšla letos poleti.

Z dvema članoma, pevcem Zoranom Benčičem in basistom Boštjanom Časlom, smo se pogovarjali v začetku novembra, tik pred predstavitvenim koncertom v Centru urbane kulture Kino Šiška.
 

Vprašam kar takoj, zakaj ste album objavili v samozaložbi?

Benčič: V tistem trenutku, ko smo razmišljali, kako in kaj, smo se odločili, da je to najenostavnejša in najbolj logična poteza. Izdati v samozaložbi iz preprostega razloga: nismo verjeli, da bi lahko kaka založba ponudila nekaj, česar ne bi mogli izpeljati sami. V principu je bila to super poteza, ker smo neodvisni od vsega, pod kontrolo imamo vse od prodaje naprej. Mislim, da založništvo danes ni več, kar je bilo včasih.

Ali je tokrat prvič, da ste izdali ploščo v samozaložbi?

Benčič: V bistvu ne. Prvi album smo izdali v samozaložbi. To je bilo leta 1990 ali 1991, No One Can Like The Drummer Man. (Album je pravzaprav izšel leta 1993; op. p.)

Zakaj odločitev, da snemate album v Mostarju?

Časl: Mostar je bil predlog Žareta Paka. Kot bend nismo imeli ideje, kje posneti album. Vedeli smo, kako ga posneti oziroma kaj želimo doseči. Pri izbiri snemalnega studia smo naleteli na Žareta. Ko smo mu razložili, kako in kakšen album želimo posneti, je bil njegov predlog oziroma kar odgovor, da to lahko naredimo le v Mostarju.

Benčič: Ko smo se z Žaretom prvič pogovarjali in mu predstavili idejo, da želimo ploščo posneti v živo, z minimalnim nasnemavanjem, je predlagal studio v Mostarju, kjer se to lahko naredi. Predlog smo sprejeli brez zadržka. To je bila sijajna poteza.

Časl: Urejanje in miksanje posnetkov smo naredili v Ljubljani z Žaretom, nekaj je naredil Austin Grant in ... kdo še?

Benčič: Križaj … Janez Križaj. Nekaj ljudi je poskušalo narediti osnovo. Kot bend smo temu procesu sledili in ga usmerjali. Na koncu je vse prevzel Žare in dokončal album.

Album Prekletih bazar je nastajal pod taktirko izkušene produkcijske ekipe. Pak in Križaj sta že vrsto let uveljavljena producenta v slovenski sodobni popularni glasbi. Austin Grant je ime, ki ga še nisem zasledil v produkcijskih vodah. Kdo je to?

Časl: Austin Grant je človek, ki ga je predlagal Žare Pak. Američan, ki živi v Sloveniji. Žare je poznal nekaj projektov, ki jih je Austin že izpeljal in so ustrezali našemu pogledu na produkcijo novega albuma. Austin je na začetku pripravil nekaj materiala, s katerim nismo bili povsem zadovoljni. V procesu iskanja želene zvočne podobe smo preizkusili različne pristope, ki jih je prispevala celotna produkcijska ekipa, se pravi Pak, Križaj in Grant. Na koncu je nastalo tisto, kar smo hoteli.

Snemanje v Mostarju ste opravili v slabem tednu, postprodukcija v Ljubljani je trajala dosti dlje …

Oba: Ha, ha, ha …

Benčič: Stvar ni bila v tem, da bi ves čas delali na materialu, stvar je bila v tem, da je Žare Pak dečko s svojim ritmom, svojim tempom. Tako da se je vse malo zavleklo … ampak, OK. Splačalo se je, na koncu smo bili vsi zadovoljni.

Časl: Konec koncev, naš plan je bil končati album do konca leta 2010 … končati, posneti, imeti izdelek v roki, vendar, kot je rekel Zoki (Zoran Benčič; op. p.) – Žare ima svoj ritem in stvar se je malo zavlekla, tako da smo album izdali junija letos in ne konec leta 2010.

Julija ste imeli premierno predstavitev novega albuma v domačem Velenju. Zoran, sočasno ob predstavitvi albuma Prekletih bazar je potekala predstavitev tvoje knjige Psi brezčasja. Ali gre za naključje ali za dodobra premišljen menedžerski pristop?

Benčič: To je čisto naključje. Izdaja knjige … čas od podpisa pogodbe za založbo do izida se zna zavleči. Slučajno je vse sovpadlo, celo v istem mesecu ali mesec, dva pozneje, ne vem čisto natančno. Tu ni bilo nobenega koncepta. Čisto naključje.

Ob površni primerjavi knjige in ploščka sem dobil občutek o podobnosti likov, tistih, o katerih prepevaš, in tistih iz tvoje detektivke.

Benčič: Hm, dopuščam to možnost, jasna stvar. Na neki način to pač piše ista glava. Tudi določeni motivi so vedno v igri … ali je to rock'n'roll ali pa literatura. Tako da, ja, absolutno možno. Vse to so liki, ki hočejo preživeti. Na plošči poudarjamo neodvisnost, razmišljanje z lastno glavo. To je glavna ideja plošče Prekletih bazar. Psi brezčasja – tu pa so liki, ki se verjetno ne zavedajo vedno samih sebe, ampak je njihova osnovna ideja, da gredo skozi življenje. Vendarle je torej razlika med liki v knjigi in na plošči; zgrajeni so na drugačen način.

Knjiga Psi brezčasja je Zoranov samostojni projekt. Kakšen je odnos ostalih članov do tega? Ali še kdo v bendu na podoben način razvija lastne zamisli?

Benčič: Ne da bi vedel.

Časl: Ne. Mislim, da ne. Zoki je edini. Počne tisto, kar mu je všeč, kar ima rad.

Zoran, ali čutiš podporo benda?

Benčič: Absolutno! V zadovoljstvo mi je, da tudi njim to nekaj pomeni, kot to pomeni tudi meni … da so ponosni name.

Skupina je trikrat ali štirikrat zamenjala ritem sekcijo. Kako je zdaj s tem? Katera po vrsti je aktualna zasedba?

Benčič: Četrta. Pred tem smo imeli eno, s katero nismo naredili nič posebnega. V glavnem, to je ista ekipa že sedem, osem let. Končno smo se našli ljudje, ki se razumemo med seboj in imamo skupne cilje. Vsi uživamo in to delo nam je v zadovoljstvo. Kakor sem rekel, bend brez ritem sekcije nima smisla. Če tega ni … To je osnova.

Današnji intervju poteka pred vašim nastopom v sklopu cikla koncertov »YU GO!« v Kinu Šiška. Po odzivu fanov iz prostora nekdanje Jugoslavije na nekaterih internetnih forumih in s pogledom v zgodovino Res Nullius lahko sklepamo na močno povezanost benda z omenjenim kulturnim prostorom. Ali je nocojšnji koncert priprava za ponovni vstop v ta prostor?

Benčič: Ne. Ne gre za to. Izdali smo ploščo za Croatia Records, Dead Town Dogs. To je bilo takrat najmočnejše ime v bivši Jugi. Jasno, da so ostali neki kanali, neka znanstva. Vendar to danes absolutno nima zveze z ničimer, kar si ti zdaj omenjal. Lahko pa, da bomo v doglednem času izkoristili ta stara znanstva in se bomo podali na kakšno manjšo turnejo.

In kakšni so načrti za bližnjo prihodnost? Do novega leta vas čaka kar nekaj koncertov. Kako naprej?

Časl: Naprej z istim tempom. Delala se bo oziroma dela se nova muzika.

Benčič: Tudi v prihodnje nas čaka še kar nekaj koncertov. Zaenkrat se nam zdi bistveno, da ljudem predstavimo, kar smo naredili. To je to.

Torej ni težav pri dogovarjanju za nastope?

Benčič: Naj povem iskreno. Imamo poslovno navezo z agentom, ki delo opravlja zelo dobro. Imamo privilegiran položaj, imamo človeka, ki to obvlada.

Kakšen repertoar lahko pričakujemo danes?

Benčič: Celoten opus, z vseh naših plošč. To je klasika. Predstavili bomo celotno naše delovanje, od začetka do konca.

Časl: Predstavili bomo bolj kot ne vse skladbe z nove plošče. A bomo, tako kot na drugih koncertih, igrali tudi jeklene komade, tiste, ki jih vlečemo s sabo … Ki so nam bolj všeč oziroma so všeč tudi publiki.

Katera skladba vam je najbolj všeč?

Časl: Mislim, da ima vsak svojega aduta.

Benčič: Zadnjič me je nekdo vprašal isto. Bogokletno je izpostaviti en komad. To so vsi, kakorkoli banalno se že sliši, naši otroci.

Katerega ima najraje publika?

Benčič: Dobro poznajo Rojen leta '72.

Časl: Zelo dobro sta bila promovirana Revolver ljubezni in Rojen leta '72.

Benčič: To sta bila svoj čas precej »sforsirana« komada in ljudje ju najbolj poznajo. Tudi tisti, ki sicer ne spremljajo, kaj delamo.

@http://www.youtube.com/watch?v=4JxXSMukZlQ@

Kakšni so odzivi publike, kritike? Zdaj bo že pol leta od uradnega izida nove plošče Prekletih bazar.

Benčič: Kritike so bile vedno dobre, tu ni dileme. Samo idiot lahko napiše, da to ni mojstrovina. Prva naklada tisoč izvodov je pošla. Zdaj tiskamo drugih tisoč. Mi smo v glavnem zadovoljni.

Časl: Glavno je, da vemo, kaj imamo, kaj smo naredil. To stvar je bilo treba spraviti na svetlo. Kar se tiče kritikov, dvomim, da je kakšen, ki je rekel, da ni v redu.

Čeprav je skupina Res Nullius od začetka delovanja do danes ostala, kar se glasbe tiče, ista, je bilo vendar nekaj sprememb v njenem delovanju. Govorili smo že o samozaložbi, sodelovali ste z različnimi producentskimi ekipami, menjavali ritem sekcije; zamenjali ste tudi jezik v besedilih. Kako je prišlo do odločitve za preskok iz angleškega v slovenski jezik?

Benčič: Tu ni bilo nikakršne odločitve. Ko smo posneli ploščo v angleščini, Dead Town Dogs, smo ploščo posneli za Croatia Records. Z njimi smo imeli dogovor, da se plošča izda v angleškem jeziku. Preko svojih kanalov bi jo tako lažje prodali v tujino. Nikoli me ni bilo strah slovenske besede, zato je bil logičen korak, da delamo naprej v slovenskem jeziku. V končni fazi je to naš jezik, jasno je, da se v njem lažje izražamo.

Ste med najpomembnejšimi rock'n'roll bendi pri nas v zadnjih dvajsetih letih. Kako vidite to sceno iz svojega položaja?

Benčič: Osebno. Obstaja par bendov v tej državi, ki so zame relevantni. Jasno je, da je to Demolition Group, osebno mi je tudi všeč, kako dela Kvinton. Kaj drugega me ne fascinira prav posebej. Mislim, da imajo ljudje težave z izražanjem, z dojemanjem; težko je sploh koga ceniti v Sloveniji. Novih bendov pa ne poznam.

Za zaključek, s katerim bendom bi si želeli deliti oder?

Oba: Def Leppard.

Vsi: Ha, ha, ha ...

In sporočilo fanom?

Benčič: Enostavno. Mislite s svojo glavo, bodite neodvisni, kolikor se to v tem svetu da.

Časl: Res Nullius vas ima rad.

Vsi: Ha, ha, ha …