30.10.2018

Dan velikih valov

Četudi se zdi sila težko (za)jahati valove tako silovite in mogočne razpršenosti rock zvokov, ko zaslišite Haiku Garden in njegov ravnokar splavljeni prvenec Where If Not Now, vam postane jasno, da poleg podaljšane deske impresij potrebujete le kitaro, bas in bobne.

Miroslav Akrapović

Where If Not Now

Haiku Garden

Where If Not Now

KAPA Records
2018

Skupina Haiku Garden je dobra tri leta nekakšna glasbena perjanica v domačih glasbenih logih. Svoj prvi širši in resni preboj si je tlakovala z uvrstitvijo v ožji izbor 15. Klubskega maratona, ki ga krmari in za njim stoji glasbena redakcija Radia Študent. Klubski maraton v vseh teh letih prinaša presek domače neodvisne glasbene ustvarjalnosti, ki se venomer izkristalizira skozi nabor prijavljenih na natečaj. Enako je bilo tudi leta 2015, ko je Haiku Garden z ostalimi izbranimi bendi na KM15 zajadral in prevetril tiste prostore slovenskih mest, kjer mladinska kultura kljubuje vsakršni komercializaciji, trivialnosti in malomeščanstvu znotraj glasbe, kulture in družbe ter se predstavlja kot prepotrebna kritiško ozaveščena masa. 

Zato je upravičeno pričakovati, da bo Haiku Garden z glasbeno vsebino novega albuma Where If Not Now zdaj poskušal naskočiti tiste regije, kjer se doslej še ni koncertno preizkusil. Kajti tako kot v primeru diskografskega debija Waver se tudi zvočno-lirični dolgometražec Where If Not Now razkazuje v vsej svoji koherentno impresivni produkciji, z dovolj zbrušenimi aranžmaji in liriko, ki presega naše ozke glasbene meje.

Na krilih več kot ugodnih kritik, ki so prihajale na račun živih nastopov benda, je Haiku Garden že naslednjo pomlad povil mini album (EP) Waver, ki je kanaliziral vso njegovo energičnost, neposrednost in uigranost. Harmonični kitarski hrup in ritmični odmev sta se brez ovinkarjenja in filozofske mimikrije slišala kot polnokrvna domača shoegazerska pesmarica. Za razliko od razvodenele večine današnjih shoegaze vrstnikov je Haiku Garden produkcijsko in aranžersko vešče deskal med distorziranim dream popom in valovito novorockovsko psihedelijo. Na primerjalen način povedano: skupini Haiku Garden je uspelo na mini ploščku Waver pomiriti duhove preteklosti, za moj okus dveh najboljših glasbenih shoegaze imen, oxfordskih Ride in dublinskih My Bloody Valentine. V njihovem vrtičku, kjer so se stikali vrtinčeno eterični vokali in raztezale upogljive strune, so se razraščale širokopotezne in barvite rockovske kompozicije, katerih  minimalizem je bil v repertoarju tonov in lebdečega se vzdušja skrit le v japonskem, žanrsko pesniškem imenu skupine. Da gre za nekaj več kot pri veliki večini podobnih aktualnih shoegaze romantikov, in to tako na zahodu kot vzhodu, je najbolj reprezentativno (po)kazala single skladba Rosetta, ki je bila lani »song of the day« na znameniti promocijsko in glasbeno pomembni ameriški radijski postaji KEXP. Da pa dober glas in zvok Haiku Gardna nista poletela le na zahodno poloblo, je poskrbela vzhodnoevropska koncertna turneja skupine, ki je vodila od Češke do Litve. 

Zato je upravičeno pričakovati, da bo Haiku Garden z glasbeno vsebino novega albuma Where If Not Now zdaj poskušal naskočiti tiste regije, kjer se doslej še ni koncertno preizkusil. Kajti tako kot v primeru diskografskega debija Waver se tudi zvočno-lirični dolgometražec Where If Not Now razkazuje v vsej svoji koherentno impresivni produkciji, z dovolj zbrušenimi aranžmaji in liriko, ki presega naše ozke glasbene meje. Že uvodna skladba Catch My Breath z odmerkom kontrolirane distorzije, ki dopušča dovolj manevrskega prostora za pevsko navigacijo, nakazuje smer avtorskega razvoja. Haiku Garden je čudovito uigran in njegov kolorit hrupa le na videz prepuščen spontanemu valovanju inštrumentarija – Barriers, Dawn Chorus. Za tiste bolj trdovratne poslušalce, ki se bodo na vse štiri upirali tenkočutnosti hrupne simfonije benda, bo prelomna skladba Hazel, v kateri slišimo v ozadju sitar. Morda je uporaba tega namig, da se bodo nojzerski temelji čez čas premikali premočrtno v območje večje in širše razpršenosti psihedeličnih zvokov. Kot v maratonski, več kot osem minut dolgi skladbi Drifter, ki se postopoma razrašča s široko odprtimi očmi in polnimi pljuči – in to zato, da bi nam Haiku Garden že v naslednjem trenutku, v zaključni skladbi Caving, elokventno zgovorno postregel z več kot inovativno kitarsko vožnjo s ščepcem tujerodnih, a vselej kompatibilnih zvočnih nastavkov. Morda bo ravno ta komad kalup za prihodnje deskanje benda. Pustimo se presenetiti.