Definitivnost neonske srčnosti

Balladero je pevec, skoraj popevkar za klavirjem ali klaviaturist. Skoraj mainstream ali mainstream ozadja. Dominik Bagola – Balladero ima z albumom Neon srce nekaj, česar doslej ni imel. Ne le albuma z izključno slovenskimi besedili, saj je »angleščina naravno odpadla«, ima napis, srčni, neonski napis. Včasih se sicer prav taki albumi ne zdijo najbolj definitivni. Pa so lahko, ker definirajo, podpišejo, zapakirajo dobro vse, kar je bilo prej. Gre za kompilacijo osmih singlov iz obdobja petih let, ki so skoraj hiti. In presenetljivo tudi skupaj delujejo kot celota. Skoraj. Balladero dokončno ni več tisti fant, ki je pisal v osnovi klavirske balade. Daleč je »igranje s sredinskim rockom« s prvenca Club Deuce (2012), hkrati pa ni več postmelanholični kontrast kot na Perfect You (2016). Kaj je pravi Balladero? Zdaj vsekakor več od tistega, kar je bil. Enajst let po prvencu pokaže, da je vredno vztrajati. Balladero je zdaj sam srčni neonski napis. Vprašanje je le, kako bo žarel čez desetletje.

Pri albumu so sodelovali štirje spremljevalni vokalisti pa enajst kitaristov, pet bobnarjev, sedem basistov in deset drugih glasbenikov. Na albumu z enajstimi skladbami je pod produkcijo zapisanih kar šest imen in še osem pod aranžmaji. Balladero je avtor celotne glasbe in z dvema izjemama avtor vseh besedil. Zato ni zaman vprašanje, kaj točno Neon srce sploh je. »Malce drugače sem tokrat zastavil. Drugi album smo delali zelo bendovsko, prvi je imel predvsem klavirsko nit. Zdaj pa sem bolj razmišljal, kako daleč lahko grem v smislu raznolikosti zvoka, kje so moje meje, kaj še lahko ponudim,« je razložil za 24ur.com. Težava je le v tem, da raziskovanje lahko postane tavanje, pobeg. 

Uvodne Marelice, ki so bile predstavljene na Popevki 2021, so sproščene in melanholične. V kontekstu albuma se pozna, da gre za poletni komad, ki ve, kaj bi rad bil. Poletni hit. Do tja ga ob izdelani produkciji in prekaljenih glasbenikih (Peter Dekleva – kitara, Lorenzo Corti – klavir, Ash Soan – bobni) najbližje pripelje Katja Sever Kržič s spremljevalnimi vokali tipa Lamai, Tretji kanu in Bilbi, kar je kompliment tudi za producenta Jerneja Kržiča. Marelice kljub preprostosti niso minimalistične, saj je zvočni prostor povsem zapolnjen, predvsem pa so ambientalno močne. Zasijejo kot neonski napis. Neon srce nima veliko tako izrazitih trenutkov, ko bi se približali radijskim pričakovanjem. Marelice so ena od treh skladb iz nabora enajstih nominiranih, ki so dejansko postale popevka tedna na Valu 202. Najbrž ker radijsko božajo, nosijo, šepetajo, žarijo. Soavtor besedila je Dominikov brat Aljoša Bagola. Že pri preskoku k drugi pesmi – in tako je praktično do konca albuma – se pozna, kako zelo raznolika paleta ustvarjalcev je soustvarila Neon srce. Potujem je ena od treh skladb z aranžmajem Uweja Bosserta, ki je prispeval še krepkejši podpis na predhodnem albumu Perfect You. Potujem je neke vrste predhodnik Marelic, saj je izšel eno poletje prej (2021), vokalno pa je malenkost bolj odmaknjen od prvega plana. Prednost komada je v tem, da se z ritmično poudarjenim »pospravljanjem dvomov in pojasnjevanjem razlogov« usidra z dinamiko in pristopom, četudi je zvočno precej zapolnjen. Balladero si ne ponudi izrazitega vokalnega prostora. Zato je Potujem še en skoraj hit, zmanjka mu pri bolj prepoznavni vokalni izvedbi. Ampak to večinoma nadomesti prepričljiv ambient. 

Kaj točno se lahko zgodi z bolj drzno, rockersko podlago, pokaže Najina, kjer nižja vokalna lega in dikcija približata Balladera udarni pesmi Zlati časi (2016), ko je bil radijsko najbolj prebojen in prepoznaven. V komadu se kitarski motiv spogleduje s 24.000 poljubi Magnifica, še bolj pa se Balladero (ne)hote približa zasedbi Joker Out. S svojo »sladko peno nedolžnosti« je mlad in zrel hkrati in Bossert ve, kako uporabiti markantnega Lucasa Fernandesa na basu. Najina je tako predvsem trdno sidro, ampak bolj zase kot za album. Kako lahko komad bolj prispeva še k celokupnemu albumu, pa pokaže bolj kitarska skladba Ukradla si mi srce. Seveda stoji tudi sama zase, saj se uvrsti tja, kjer v pop rock domači konkurenci na tako distorzirano zamazan način ni veliko solo moških pop rock izvajalcev. Ni prvič, da se je Balladero bolj odprl bluesu. Kajti kaj pa so bili Zlati časi? Zdaj so hammondke Denisa Horvata mamljivo očitne že na daleč, kar je kompliment, pozna se, da se je Bagola prepustil. Škoda, da na albumu ni še kje tako neukročen, saj se prav v takih skladbe povsem začuti. 

Od tod naprej začne Neon srce svetiti drugače. Vsekakor ne več tako očitno, ostro, ozaljšano. Balladero in Jadranka Juras sta že pred desetletjem sodelovala v skladbi Če bi (2012), zato je Še živim po svoje komplementarna. Če bi je prva pesem, ki je nastala po nenadni smrti očeta Jožefa Bagole. Balladero jo je pilil pol leta, od orkestracije do končne produkcije, zato je zdaj predrugačena in se verzi »in ko večnost te vzame / kaj za tabo ostane še?« dojemajo večplastno. Ta pesem je v osnovi duet, ampak že v uvodnem verzu se Jadranka Juras počuti zelo suvereno, prevzame pobudo in pesmi da zgodbeni vokal. S tem se pokaže, česa morda Balladeru še manjka, če hoče biti bolj vokalno prepoznaven. Ampak to vlogo sprejme, umakne se v celostno podobo komada, kjer se tudi najbolje počuti. In je še bolj prepričljivo izpoveden na klavirju. Sploh ker sovpade z violončelom (Kristijan Kranjčan), violo in violino (Branko Brezavšček) ter pavkami (Jože Bogolin). Še živim kljub trpki izpovednosti deluje kot kažipot, kam se še da. Filmska skladba V tvojih očeh se, denimo, uspešno nasloni na klavirski melanholični motiv in delni folk/popevkarski pridih, pomešan s popom osemdesetih. Nikjer drugje nima Neon srce tako pripovednega trenutka. Pesem stoji nekje med tangom, bondiado in slovensko popevko. Gre za zahtevnejši komad na albumu, ki ima zaradi inštrumentalno izrazitega dela s harmoniko (Andrej Herzog) mesto pomiritve, skoraj osrediščenosti. Ampak je le priprava na Glej me, sanjam, kjer »se odpre nov svet«. Nenavadno je produkcija precej bližje devetdesetim (Nude, Društvo mrtvih pesnikov) in ima svetlo sproščen pridih, kljub neobičajnemu harfastemu (Bilka Peršič) uvodu. Glej me, sanjam, ki ga je soproduciral Enos Kugler, je spevna, preprosta, tekoča skladba. »V svetu, ki je že dolgo prodan / v svetu prevar in laži / v svetu neiskrenih ljudi« deluje Balladero iskreno. Ponekod nevarno blizu klišejem, ampak se brez težav izvleče. Najbolj kantavtorsko deluje Toplo. Produkcija Martina Štibernika je izpiljena, osnovna kitara se kmalu razširi v celostni zvok. Toplo je komad, v katerem Balladero brska za novimi prijemi, ne da bi pretiraval. Je pa njegov vokal spet pod vprašajem. Tudi zato, ker gre za tako izpovedne komade z besedili, ki pokažejo, zakaj je angleščina odpadla, čeprav je pri nas pogosto največ takih besedil prav angleških. 

Če so poprejšnji produkcijski in žanrski izleti na albumu še dovolj koherentni, Verjet štrli. Po avtorju je to komad, ki kaže novo smer njegovega zvočnega popotovanja. Sodobna elektronska produkcija v refrenu ga z beatom skuša iz zgodb, poti, sanj, čustev premakniti v klub. Hraber poskus, kjer so vsi vse naredili prav, vendar v paketu albuma je Verjet kvečjemu zahteven labirint do tako zastavljenega četrtega albuma. Kot trailer je sprejemljiv, ampak ne na tem mestu in ne na takem albumu. Ni pa Verjet izjema za potencialno prihodnost. Sledi Drugačen svet. Osemdeseta, kakor zvenijo zdaj osemdeseta v retro pogledu. Pa ne zato, ker bi bil Bagola nostalgično zazrt tja. Drugačen svet tako deluje kot filter z imenom 80-ta. In presenetljivo Drugačen svet kljub svoji drugačnosti deluje. Štrli? Ja, ampak ne razočara. Najbrž zato, ker tako zvenijo osemdeseta, kakor jih dojema Žan Serčič, letnik 1995, ki je produciral komad. 

Po dveh takšnih utripajočih bliskih se album Neon srce sklene z v daljavi žarečo pesmijo Ponesi me. Gre za predelavo This Grace, ki se je pojavila že na drugem albumu. Balada je zdaj večinoma naslonjena na klavir, ki ga pospremijo kitara (Serčič), violina (Zsofi Klacsmann) in violončelo (Peter Koša). Odkritosrčna je, vokalna lega pa najbolj prepričljiva na albumu. Morda je prav izčiščen, tišji, nežnejši del tisti, kjer je Balladero najbolj to, kar je. Tip ob klavirju. Ponesi me je ne glede na predelavo in hommage tisto, k čemur bi veljalo stremeti. Je slečena, odkrita, skrušena, poklonov polna balada bolečin, želja in hrepenenj. 

Šele ob celostnem pregledu albuma Neon srce, ki je že sam pregled zadnjih petih let, se na koncu porodi vprašanje, česa je več, neona ali srca. »Kaj mi bo moč brez poguma / zakaj je srce, če ne daje nič / nočem sladu brez pelina / ponesi me tja do zlatega neba,« je morda vendarle odgovor na neodgovorjeno vprašanje, kaj je pravi Balladero. Zdaj vsekakor več od tistega, kar je bil. Enajst let po prvencu pokaže, da je vredno vztrajati. Balladero je zdaj sam srčni neonski napis. Vprašanje je le, kako bo žarel čez desetletje.