Trojček samosvojih

Trije projekti oziroma izvajalci, ki bodo predmet tokratne ocene, so si žanrsko precej različni, bistvena značilnost, ki jih povezuje, pa je nekoliko nedorečena ciljna publika.

Začnimo s projektom Balladero, za katerim stoji nekdanji bobnar skupine Psycho-Path Dominik Bagola, vsestranski instrumentalist, ki je z dvanajstimi pesmimi pod naslovom Club Deuce ponudil zanimiv, poslušljiv, lestvično vijugav konglomerat, ki se ga v poznih devetdesetih ne bi sramovali niti Eric Clapton, Roger Waters ali Phil Collins. V poznih (popeglanih) devetdesetih zato, ker so bila ta že precej odmaknjena od surovih začetkov velikih mož rocka in so takrat z vsakim novim albumom bolj ali manj lebdeli na oblaku stare slave ter ustvarjali plošče s studijskimi glasbeniki in pesmimi, ki so bolj zadele zbiralce ostankov »starega rocka« kot pa takratnega živega posameznika in živo družbo. Balladero torej izkaže zrelost, ne da bi poprej udaril v srce aktualnosti. Igra se s sredinskim rockom in okrog črno-belih tipk klavirja navija inovativne melodije ne povsem čistih akordov z domala akademskimi prehodi. Refreni ne dosegajo pravega učinka, zdi se, da imajo premalo prostora, manjka tudi vokalna izraznost oziroma glasovni presežek. Večina popevk je angleških, dve sta slovenski; pri Če bi se Dominiku pridruži Jadranka Juras, ki se zlahka potopi v nekoliko deževno, kabarejsko jazz-rock vzdušje albuma. Primerno za dolgo, otopelo nočno vožnjo v neznano.

Tudi zasedba Magrateja zveni kot odmev desetletij, ko je slovenski pop-rock nemočno iskal zahodnjaški produkcijski zvok – z izjemo projektov, kot so denimo Lačni Franz, Pankrti, Borghesia, Videosex, Miladojka Youneed in da, celo Moulin Rouge. Drugače rečeno, Magrateja zveni kot Panda v osemdesetih. Težava kajpada ni v glasbeni veščosti, temveč v celotni pripovedi, ki izpade preveč sofisticirano za premalo sporočila, preveč funkovsko za premalo produkcije, s preveč želje po prodornosti, a žal s premajhnim odmerkom lucidnosti, pa tudi preveč žanrskega izigravanja si privošči, da bi se iz tega lahko izvil avtentični značaj zasedbe, ki obeta. Dobrovoljni ovitek izraža zakoreninjenost in odprtost v svet, toda v naslovu ploščka Kričim in v naslovni pesmi te iste dobrovoljnosti ni najti; žal tudi ne občutka, da ima »krik« ozadje, s katerim bi se dalo dovolj hitro in zvesto poistovetiti.

Prehajanje med žanri predvidljivo sledi inštrumentom, ki v pesmih dominirajo. Prvi, bolj umirjen del albuma sloni na klavirju (Pomlad, 33), basu (Foreplay, Ocean), vokalu (Bodhi) in gostujočem saksofonu (Tomaž Nedoh v prijetnem inštrumentalnem Cocktailu), nato pa dobi električni zalet kitara, ki se v pesmi Kričim spogleduje celo z nu-metalom tipa Evanescence. Tudi v nadaljevanju je kitara nekoliko bolj v ospredju, za seboj pa povleče še klaviature (Vargas). Vse skupaj se konča z akustično verzijo Kričim, v kateri najdemo nekaj grungevskega melosa. Odličen bend za redno čiščenje ventilov na vajah enkrat tedensko, le da brez tiste nujno potrebne drže »Tukaj smo in razturali bomo!«.

»Neon Spektra je glasbeni projekt Domna Učakarja (člana skupine Icarus Down) in Barbare Avsenak. Namen je bil izdelati kontemporarno, drzno pop glasbo v slovenskem jeziku, ki se spogleduje z obema svetovoma glasbe – sprogramiranim in odigranim. Glasba se sprehaja med različnimi elektronskimi žanri in med različnimi občutki ter je tako neopredeljiva, še najbolje jo povzame samo ime skupine.« S temi besedami se tandem Neon Spektra definira na lično izdelani spletni strani, s katere vodi povezava tudi na njegov profil bandcamp, od koder si lahko brezplačno naložite tako prvenec Neon Spektra (2011) kot tudi remikse skladb Volkovi na plano (2011) ter Moje oči (2012). No, na albumu je sicer sodeloval tudi Jaka Tavš z bobni, ki jih odigra v živo, a v osnovi gre za elektronsko eksperimentalnost, ki – razen v pesmi volkovi na plano – nima plesnih, torej klubskih ambicij in se med naslavljanjem končnega poslušalca še najbolj približa gledališki publiki (brez gledališča). Kar pa še ne pomeni, da pesmi niso pomenljive. Nasprotno, prežema jih globoko izpovedana bolečina, ki je kljub nenavadnim zvočnim izletom – ali morda ravno zaradi njih – ubesedena zelo neposredno. Najdemo tako nihilizem droge (zadrem iglo), pobeg iz družbenih in medosebnih zapovedi (senca) ter eksistencialno negotovost (zadnja zabava v mestu) kot tudi mejne partnerske odnose (objem pogled), še najbolj pa Domnovo in Barbarino razpoloženje nakažejo verzi minimalistične Moje zgodbe: »… kot orodje brez roke / kot upor namenjen sebi / kot bolečina brez srca / brez smisla napisana zgodba / … / kot stroj za brezdelje / kot smeh minus veselje …« Poslušanje Neon Spektre odstira poetiko neizpolnjenosti in se na trenutke zdi kot praskanje več plasti tapet ter zidne barve, da bi se na koncu dokopal do osnovne stene in spoznal, da ta nikdar več ne bo nova. Žal. Album Neon Spektra deluje kot dobro zdizajnirana pesniška zbirka, ki pa se znotraj naroda pesnikov kaj hitro izgubi in »pade mimo«.

Na koncu je pač najlažje napisati, da gre v vseh treh primerih za samosvoje projekte; vendar s tem ne povemo ničesar o njihovem dometu. Druga plošča bo tako odločilna. Tokrat ne v smislu, ali bo dosegla pričakovanja, ki so zrasla po izjemnem prvem albumu, temveč po tem, kakšno poslušalstvo bo imela v mislih, ko se bo lotila vnovičnega nagovarjanja z zvokom in besedo.