Otrok devetdesetih prisega na zgoščenko

Po prvencu Club Deuce prekmurski kantavtor Balladero (Dominik Bagola) nadaljuje samostojno pot s prihajajočim drugim albumom, ki ga snema v Nemčiji, v studiih založbe Achtung Music. Z omenjeno glasbeno hišo Balladero sodeluje od leta 2012 oziroma odkar je koncertiral na berlinski Alex TV. Kot producent na ploščku se bo podpisal nemški glasbenik Uwe Bossert, sicer član in kitarist skupin Reamonn (znana po radijskih hitih Supergirl in Tonight) ter Stereolove. Prvi del snemanja albuma je potekal konec julija, ko so z Bagolo sodelovali studijski glasbeniki Sebastian Rotard (Marie & the RedCat, Sidewalkers) na bobnih, Hubert Steiner (Thees Ullman, Carpet) na bas kitari in že omenjeni producent Bossert, ki je posnel električne in akustične kitare. Drugi album bo postregel z enajstimi novimi skladbami, ki bodo v primerjavi s tistimi s prvenca manj bazirale na klavirju. Ohranjajo unikaten Balladerov pristop, a obenem napram bolj klavirsko usmerjenemu prvencu prinašajo zvočno še pestrejšo in bolj svežo podobo. Drugi del snemanja se je v studiih Achtung Music začel odvijati konec avgusta, izid nove plošče pa je predviden v začetku prihodnjega leta. 

In zakaj se je Balladero že pri drugem albumu odločil za odmik od klavirja, ki je nekako postal njegov zaščitni znak? »Že prvi album, Club Deuce, je bil v celoti zasnovan na klavirju, ki tam tudi prevladuje. Nato smo zraven dosnemavali vse ostalo. Na prihajajoči plošči klavir še vedno igra pomembno vlogo, ampak je proces bil obrnjen, najprej smo skladbe posneli bendovsko in šele nato dodajali klavir, obenem smo tokrat uporabili še malo širši spekter instrumentov s tipkami kot na prvi plošči. Gre predvsem za to, da se odmaknemo od že slišanega in poskusimo še malo osvežiti zvok,« odgovarja Dominik Bagola in dodaja, da je stik z Uwetom Bossertom vzpostavil, ko je iskal koncertne priložnosti po Nemčiji. Ob iskanju primernega producenta za novo ploščo se mu je zaradi njegovih izkušenj in načina dela (odločitev zanj je padla tudi zato, ker je Bagola pisec skladb) zdel logična izbira.

Je snemanje v tujini zgolj medijska zgodba?

V Sloveniji se vedno bolje sliši, če je izvajalec ploščo snemal v tujini. Če zaradi drugega ne, že zaradi piarovske dodane vrednosti. So sicer studii v Sloveniji res neprimerni oziroma manj primerni? Kaj je Bagolo v resnici gnalo v produciranje oziroma snemanje v tujini? Kot nam je pojasnil, se mu s studii pri nas ne zdi nič narobe, še več, pravi, da so super in imamo nekaj res vrhunskih producentov. Dodaja, da tudi tuji glasbeniki hodijo snemat v Slovenijo, zato zavrne trditev, da gre za vprašanje kakovosti ali neprimernosti: »Gre bolj za to, da imam specifičen stil pisanja skladb, 'singer-songwriter' žanr v širšem pomenu je pri nas bolj redkost, v tujini pa kar stalnica. Obenem mislim, da je dobro čim večkrat oditi ven iz svoje cone udobja in se preseliti v okolje, ki ga nisi vajen, ter delati z ljudmi, ki razmišljajo drugače. Sploh za nekoga, ki skladbe piše sam, je pomembno, da dobi še drug zorni kot in dodatno svežino. Name ponavadi najbolje deluje, če pač grem nekam drugam, stran od rutine in vsakdanjika.«

Studijske glasbenike sta izbrala skupaj s producentom Bossertom. Ker je logistika vedno velik finančni zalogaj pri snemanjih v tujini, sta se odločila za izkušene lokalne glasbenike, ki so tudi po načinu igranja primerni za to zvrst glasbe, obenem pa je šlo za glasbenike, ki tudi sicer sodelujejo z omenjenim producentom. To je kar standardna praksa pri večini tovrstnih produkcij, tako v tujini kot pri nas. Vsebinsko bo album po mnenju avtorja predvsem bolj celovit, prvi je bil, tako Bagola, v bistvu »nekakšen klub več kot 20 glasbenikov iz Slovenije, ZDA in Italije, veliko je bilo gostov, in zato je prva plošča precej bolj raznolika«. Tokrat naj bi šlo za bolj kompaktno zasedbo glasbenikov in bolj direktne skladbe.

Bolj od vrste nosilca zvoka je pomembna sama muzika

Pa format? Vinilka, CD, plačljiva digitalna plata, brezplačni download? Balladero zase pravi, da je otrok devetdesetih, zato je zaenkrat načrtovana »obvezna klasika«, to je zgoščenka. Hkrati računa na digitalni format, šele kasneje pa mogoče še na vinilno ploščo. Prva plošča je zaenkrat še v celoti prosto dostopna za poslušanje na njegovi uradni spletni strani www.balladero.com. »Mislim, da je bolj od vrste nosilca zvoka pomembna sama muzika. Če karikiram, zaradi mene je plošča lahko tudi betonska, samo da je tisto, kar je zapisano na njej, vredno poslušanja,« zaključi Dominik Bagola, ki prav te dni v Nemčiji dokončuje svoj drugi glasbeni izdelek.