To(p) je drugačen pop

Ko je izšel plakat za letošnji Festival 202, je bilo ime Plateau izpisano z malo manjšimi črkami, čeprav ne najmanjšimi. Pa ne, da bi bila velikost tako pomembna. Če že, bi bila prej časovnica. In med devetimi izbranci so Novomeščani pristali nekje v sredini, za Joker Out, MRFY, Kokosy, Koala Voice in Jet Black Diamonds, ampak pred RANR, Ghastly Ashes in Pantaloons. Ta umestitev ne pove vsega, a ni povsem nepomembna. Val 202 je z izbiro devetih skupin in konceptom z razvrstitvijo vendarle dal vedeti, kdo je kje, kdo spada kam. Vsi v eter, ampak na odru ne morejo stati vsi hkrati. Zasedba Plateau je zdaj tik za ... Čim? No, saj ne gre za tekmo, gre pa še vedno za prepoznavnost in borbo za zelo natrpan žanr pop/rock/indie bendov. Če so s Top je pop Novomeščani želeli povedati, da zmorejo več, drugače in bolje, potem jim je to uspelo do točke, kjer postane jasno, da dejansko delujejo kot bend. Za seboj so pustili, kar je bilo dotlej. Kar ni lahko in ni brez posledic. Top je pop daje jasno vedeti, da v zasedbi želijo več, drugače, bolje. In da hkrati znajo snemati single.

Zakaj tak začetek? Ker so v zasedbi Plateau po prvencu Vse skrivnosti vetru (2023), kjer je »mladost iskala zrelost«, zavestno spremenili zvok. Top je pop (2025) je mnogo bolj albumski, poleg tega nanj nista uvrščeni precej popularni skladbi Mali princ in Reka. V zasedbi so se odločili tudi za spremembo producenta. Če je izkušeni Bort Ross izrekel par krepkih ob snemanju prvenca ter dal s tem posredno vedeti, da je eno hec, drugo pa resen hec. Ampak produkcija na prvencu je bila varna, obrtniška, odkljukana. Zdaj, ko se je skupina predala dinamičnemu Gregorju Bajcu, je zagotovo dobila nekaj drugega, če že ni postala nekaj drugega. Dobila je celoto. Eno je sestaviti album, drugo pa posneti. Zasedba je tvegala, ne preveč, ampak je. Žanrski kolegi poskušajo podobno, vključno s Koala Voice in Joker Out, ampak se zdi, da so še vedno singli tisti, ki zares vlečejo albume in ne obratno. Takšen je zdaj že dolgo standard. Toda Top je pop se kljub mamljivemu naslovu noče povsem podrediti pop zahtevam.

Če je bil Vse skrivnosti vetru prvenec, ki je imel pred seboj nalogo, da zadrži pozornost in zagotovi prepoznavnost, potem je nadaljevanje Top je pop nekaj, kar ne pride tako zlahka. Razbremenjeno deluje, popevkarsko, zato je naslov albuma prepričljiv. Kljub začetku z Žalostnim dekletom, ki je bolj zadržan, melanholičen, sproten, vsekakor ne udaren. Ampak to je bilo dovolj, da je skladba ob popevki tedna na Valu 202 v izboru ugnala Jet Black Diamonds (4 do 10) in 2B (Slaba ideja). Mimogrede, Plateau vsekakor prepriča poslušalstvo nacionalnega radia, saj je doslej imel že 11 nominacij in 6 popevk (Jet Black Diamonds 8/12, Joker Out 8/12, Koala Voice 9/23, Mrfy 14/23). Plateau ima zdaj tisto, česar prvenec ni imel, namreč bolj osrediščen, če že ne prepoznaven vokal Gašperja Turka. In tudi zgodba Žalostnega dekleta je hitro, jasno in sledljivo predočena  To resda še ni ravno zrela glasba, kar niti noče biti, produkcija celo stremi h golobradi glasbi. Po drugi strani pa je »Ker strah je dom železnih vrat« verz, kakršnega ne napišeš kar iz prve roke. Da je Top je pop širši, bolj raznolik album, pokaže Prava magija, ki bend produkcijsko prestavi na višjo letvico. Distorzirana kitara in odrezavi ritem (Aljaž Ogulin – bobni) tiščita k rocku, prav tako se tja podaja resnejši vokal. »Lep je ta trenutek / točno to, kar si zaslužiš / če ni dobro, pa bo jutri / to čutim!« gre refren, narejen za popevanje z bendom, ki je zelo rad bend. Dober bend. Ampak širše gledano, izpade Plateau tudi kot mehkejša, mlajša, bolj mladinska verzija tega, kar je z blues rock prijemi že lep čas nazaj uspelo Hamo & Tribute 2 Love. Ta primerjava je sicer zelo daljnosežna. 

Ob predstavitvi drugega albuma v Kinu Šiška 23. aprila so v bendu sporočili, da so se materiala lotili po drugačnem postopku, prepletu intenzivnih in navdahnjenih jam sešnov v bunkerju na Viču. Nazoren primer je Brevsol, skoraj karibsko pobarvan. Deluje kot vaja in kreativa, manj pa morda v celoti, saj zmede v kontekstu albuma, ki se je želel znebiti osnovnih okvirov prvenca. Toda tisto, v čemer je Plateau še vedno res uspešen, je pisanje in snemanje skladb, ki so legitimni hiti. Ti bi še naprej je točno tak primer. Pesem, ki udari bolj urbano in nočno, s še malo prilagojenim vokalom, ki pa se mojstrsko ustavi v refrenu, ki gre »ti bi še naprej / tvoja je slika / nikoli več tko kot zdej / moja«. In ustavi pesem, ustavi bend, ustavi trenutek. Plateau naredi, kar je največji izziv: pribori si, ohrani pozornost. Radijski komad je to, ki ni le za ožji krog in milje Vala 202. Klasika je, pesem, v kateri je manj več. Pesem, kjer klaviaturska podlaga in viskozne kitare povlečejo stran od stanovskih kolegov. In to je tisto, kar šteje. To je komad, kakršen definira bend in požene naprej skritega aduta, klaviature Andreja Kaferleja. Za to, da se pokaže, da ni več ovir, kakršne pridejo s prvim albumom, ko še ne veš, kako in kaj, pa je tu Mira. Ilustrira, kakšen je drugi album, čeprav ne pove veliko novega. Mira je trda pesem, malo zapacana, četudi še vedno zlikana, tole ni odklop ali odlom: »V kolikor verjameš pesmi / poskrbi, da te ne izda.« Ampak če Mire ne bi bilo na albumu tega bendu, je ne bi pripisali Plateauju. Za tako skladbo, ki žari, trpi, kriči, je treba dati nekaj skozi. In že zaradi tega je drugi album legitimen in odgovarja na vprašanje, ali je Plateau zmožen še česa. Ja, je. Ni mu bilo treba ponoviti uspeha prvega albuma; no, saj takega uspeha niti ni bilo. 

Potem pride Pank. Naslov je točno to, kar mislite, da pesem je. Čeprav spet ne tako zelo pank. Bas Martina Koncilje povleče, kar je znamenje, da gre za skupino, ki je res rada skupina, če se ponovimo. Najbolj tvegana točka albuma je Love Don’t Mean a Thing (For a Girl Like You). Ne samo zaradi angleščine, čeprav so prvič preklopili na jezik, ki je bil nekdaj pravilo, tudi zanje, preden so poslušali nasvet basistovega očeta, naj se vendarle preizkusijo v materinščini. Po »simfoničnem« uvodu nato še bolj izstopa preigravanje postulatov rocka sedemdesetih. Tako so sami predstavili pesem, ki ji koristi gostovanje spremljevalnih vokalov Leyre Legarda Ventura in Arijane Lucas. Ob solo kitarskih vložkih, za kakršne pa danes ni več niti prostora niti interesa. Vprašanje je, kaj točno je namen skladbe Love Don’t Mean a Thing in kako se bo obnesla. Na albumu štrli ven, in to ne najbolj koristno, kajti na tej točki albuma nam postane jasno, da si Plateau utira drugo pot in išče še kaj. Love Don’t Mean a Thing nasprotno deluje preračunljivo, skoraj šolsko, sploh v primerjavi s predhodniki. Zato pa potem pride pesem, kakršna je Kolorado. Popevka, pop, štikelc. Tako se je včasih, no, vedno delalo komade, delalo v pravem pomenu. Obrt, industrija. Malo zamenjajte vokal, spremenite produkcijo in že gladko dobite čisto običajen pop komad. Diši celo po hitih pop pevcev naših južnih sosed, ali če hočete, po yugo rocku. Ugibam, da povsem nehote. Toda Kolorado bi dejansko lahko našel publiko tam, kjer je najbrž nihče ne bi iskal, kot tudi ne pričakoval. Kolorado je skriti albumski adut, če že ne singel (bilo bi presenečenje, če ne bi bil). In je pesem, ki je sopotniki ne morejo, nočejo, ne znajo (več) posneti. Kritiško gledano, je to povprečen komad. Pa vendar deluje. Kolorado je svojevrstna enigma. 

Ni edina. Sončna stran Marofa dokončno zakoličeni Top je pop kot kolaž, omnibus, sprehod. Zaradi kitar zadiši celo po countryju in še po mnogo bolj avtohtonih vižah s harmoniko. Plateau z verzi »dovoli si še priti blizu kdaj« v pesmi z uvodom »obiskal sem prijatelja na drugi strani Marofa« začne stopicati celo po poti vsega od Mi2 do etno pop rocka, vokal pa se dotakne še kakih kantavtorskih legend. Kaj je potem to? Zbega, zelo zbega, toda na posrečen način. Nato se finiš albuma umiri: Črepinje so jedrna pesem, ki pokaže, kaj povezuje bend. In v bistvu na kratko pove, da smo to v osnovi mi. Dokler nas ne ponese še kam. Sklepna Od začetka z verzi »Zadnji mesec in pol je hitro šel / ne poznam več prijateljev / a je kaj narobe z mano? / Vstajam ob 12ih / popijem črno kavo / ni da ni« je tekstovno remek delo. Zakaj? Zato, ker nas s »ta teden ne bi rabu pridt sploh v Ljubljano / razen opravka ali dveh« in »kako si nisva usojena / jaz in filozofija in etnologija« spomni na to, da je Marko Brecelj nedosegljivo daleč, ampak danes bi Adi Smolar zvenel tako. Ker ta generacija pije kavo. In tako zveni. In nagovarja sovrstnike na točno tak način. Manj neposreden, viskozen, mimobežen. 

Zasedba Plateau na drugi album ni uvrstila svojih popularnih singlov Mali princ in Reka. To dokazuje, da še ceni albumsko koherentnost. Če so s Top je pop Novomeščani želeli povedati, da zmorejo več, drugače in bolje, potem jim je to uspelo do točke, kjer postane jasno, da dejansko delujejo kot bend. Za seboj so pustili, kar je bilo dotlej. Kar ni lahko in ni brez posledic. Top je pop daje jasno vedeti, da v zasedbi želijo več, drugače, bolje. In da hkrati znajo snemati single. Tako da spet odkljukajo, kar se mora. In ne zgolj to – gredo še drugam. Na ironičen, svoj način. Korak v smer svojevrstnosti so naredili, in to velik korak. Nekaj pa jim še manjka, da pristanejo višje na plakatu, zapisani z največjimi črkami. Ampak zdi se, da je to bend občutka, druženja, stanja. In z ne prevelikimi ambicijami.