Mladost, ki išče zrelost

Kdaj in kako se izriše linija med nekaj za hec in nekaj zares? Pri Plateau, ki je začel kot trio Gšprnžmrtn, ko se je tolklo še po narobe obrnjenem košu za smeti, je ta linija prvi album. S prvencem Vse skrivnosti vetru, izdanim pred slabim letom dni, je Plateau bend, kakršnih ne le ni malo, vedno več jih je. Takih, ki dobijo, použijejo pozornost. Na več načinov. In izdajo album, razprodajo koncert, tistega, ki so ga tako dolgo čakali. In potem? Saj za to gre. Kaj potem, kaj sledi? V tem času je lahko že prvi album ključen. Ne potrebuje vsega, kar prinesejo naslednji, a mora imeti tisto nekaj. Zdi se, da Vse skrivnosti vetru tega nima. Posamično, po singlih se vidi, da zna pritegniti pozornost. Zdaj je le vprašanje, kako to ohraniti. S takšnim albumom? Odgovor je: ja. Z dodatkom: pri ciljnem občinstvu. Ne nujno omejenem ali maloštevilnem, ne pa prebojnem, širšem, ključnem. Plateau nagovarja že nagovorjene. Kar ni ravno lahko. Pleteau je mladi bend. Takšni bendi skoraj morajo biti na prvencu. To je torej dobro in prav. Vendar spada v določen milje, v določeno shemo, kjer se sčasoma nabere kaj nekaj enakih bendov. Ni sicer topovska hrana, vendar se je treba v taki situaciji toliko bolj izkazati. Pozornost pač pride redko in še hitreje spolzi.

Ni se mogoče znebiti občutka, da je Plateau skupina, ki je prišla na koncu mladega vala, kjer je mladost dokaj relativna, a ne nepomembna. Pri nas gre sicer počasi. So Mrfy, Koala Voice, Joker Out, Jet Black Diamonds mladi? Ja in ne. V Plateau so mlajši in tako tudi zvenijo. Še mlajše od Kokosy in Petsto metrov, bližje LPS, toda v LPS so šli po drugi poti, dasiravno ne tako zelo drugačni. Eno je, ko si del konteksta, zgodbe, skoraj sistema. Ta deluje. Špil liga, Val 202, Radio Si, natečaji, izbori. V ta kontekst spada skupina Plateau, ni težko videti, od kod in zakaj osem nominacij za popevko tedna, od kod finale Špil lige. Odkljuka, nagovori, cilja. Je pri tem izvirna? Ja, deloma je, ampak ko presojamo celoto, ko nimamo le komada tukaj, komada tam, ko skupina ponudi celometražni prvenec, se odpre tudi celostni presoji. In tukaj doseže plafon. 

Za Vse skrivnosti vetru bo obveljajo, da je izrazito producentski album. Saj ne, da je to groba kritika. Bort Ross je skupini naredil uslugo. Ja, tudi s tem, ko je člane ozmerjal s fachidioti in jim napel par krepkih, kot smo lahko brali na MMC. Ni težko videti, zakaj jim je to rekel. Eno je hec, drugo resen hec. So igrivi, nagajivi, iskreni, vse to drži, ampak gre za generacijo, kjer jih basist od očeta sliši, naj pišejo tudi v materinščini; pa jim takrat ni dišala. Ta ata je član Društva mrtvih pesnikov, novomeške scene, ki če po čem, slovi po tem, da zna ravnati z jezikom. Toda glasba? Cel album? Plateau bi bil hit, če bi še šlo za najstnike. Pa to niso, niso tako mladi, da bi se jim kaj oprostilo. Na album se čaka, to je zdaj že dolgo znano, sestavlja se. Ko pride, ostane. Dobro je, da ima triintridesetminutni album povezan zvok. Kitarskega, indie, svetlega, skupinskega. Komadi se zlivajo in za prvenec je to koristno. Celostno mora Plateau staviti na vokal, in ta je skoraj oprijemljiv, pa vendar nekako zdrsne. Ne prepriča zares, ne zagrabi, nima karizme. Saj ne, da bi moral zagrabiti, časi močnih vokalistov so mimo. Ni karizmatičen, pa ne, da bi moral biti, le za to gre, da bi tako izvežban bend lahko ponudil nekaj, kar običajno krasi novomeške bende. 

Polurni album z desetimi skladbami se odpre z vedro skladbo Najdem te še kdaj. Zvočno je polna, pejsažna, melodična, bendovska. Gašper Turk (vokal, kitara), Martin Koncilja (bas, vokal), Aljaž Ogulin (bobni) in Andrej Kaferle (klaviature) so bendovski bend. Dihajo, dajo si prostor, a se radi vrnejo v svoje ogrodje, kjer je njihova največja moč. Posamično ne izstopajo, ker nimajo izrazitega, močnega, prepoznavnega vokala. Niti tega ne izrazijo inštrumentalno. So celota. Sploh ko se uvodna pesem spoji z Nič vedeti, kjer so indie vplivi prejšnjega desetletja lepo vidni v odrezanem refrenu. Takšna sproščenost je pohvalna, ni mašilo, prej razvedrilo. Popevajo si v pesmi, katere največja moč je sproščenost, mladost, zaljubljenost. Z rifom, ki pokaže sposobnosti in znanje za kaj več. Škoda, da vokal ni malenkost izrazitejši, pogumnejši, bolj bistven. Je kot dodatek, ne vodilo. Kar se izkaže v Nemočni, počasni baladi z verzi »ljubezen je dvorezen meč, ki bi me nekoč razklal, in še bolj mi bilo žal«. Pesem ima moč power balade, par desetletij nazaj bi kitare trpko in mastno jokale, zdaj deluje kot vijugasto slovo od mladosti. Prepišno, vetrovno, no, naslovu albuma primerno. Plateau je močnejši v hitrejših ritmih, polnih kitarah, kot se pokaže v skladbi Nova koža, kjer je vokal razbremenjen pričakovanj. Za resen preboj pa nekaj manjka. Na tej točki je Vse skrivnosti vetru tudi že umeščen. In to pomeni, da Levi govorijo pokaže, kje se da kaj izboljšati. Kot lasten popravek. Globlja, bolj direktna, močna, zvočno ne tako prepišna skladba je to. Vokal je končno migetav, svež, veder in značajsko suveren. Produkcija bolj obdela komad, ki ima več potrebne dinamike. To je pesem, ki se je z razlogom prebila med popevke tedna. 

Ker postaja album vse bolj koherenten, že vsak malo bolj tipajoč poskus izstopa. Sive roke si klaviatursko in basovsko privoščijo, da je pesem kar naenkrat nekaj, česar prej ni bilo. Lažje je verjeti verzom. Manj je več, ker takšen verz in mestoma podvojeni vokal iztržita več. Če želi Plateau na nov plato, višje, potem naj tukaj išče osnutke. Nič ni narobe, če bo na koncu dočakal le petje občinstva v razprodanem Orto baru. To je okej, uspeh. Ampak kaj potem? Dan kasneje? Je tukaj potencial za več? Ja in ne. Pesmi nosijo nekaj, kar trenutni mladi generaciji sede. Ampak ne bi bilo slabo, če bi bilo več takega, kot je Srčno vnetje, močne pesmi, še najbolj prodorne na prvencu. Plateau nato pokuka ven še v naslovni z verzom »imam vest izgubljene generacije« in s še nekaj obetavnimi nastavki, toda naslovna pesem spet izpade nekako vmesno. Ross porine naprej bobne, ki bi jih v taki maniri lahko bilo še več. Pesem žveči, vpija, tolče, ni tako prepredena. Deluje kot glavna, prebojna, simbolna pesem benda? Ja, ker je ob koncu Dens prepogumni poskus biti še nekaj, zaviti še kam, najti še kaj. Dens je sicer v redu komad, več izvleče iz četverca, toda ne dovolj, ker zmede. »Opit, zaspan / Na pol preklan / Le sebe imam / Le sebe imam / Telo ti dam / To noč, ta dan / Le sebe imam / Le sebe imam« – to je poskus z odrezavo gesto. Uspešen? Mogoče, če bi tega bilo več. Ampak ko pride sklepni Popotnik z godalnimi namigi in klasičnim sklepnim dejanjem, je Plateau že kar zadovoljen s svojimi okvirji. To je bend, ki poje »in še vseeno, zdaj se staram, ko sem mlad«. Mladostni bend, ki se bo prehitro (po)staral, ker vedno pridejo mlajši. Sploh v zdajšnjih časih. 

Plateau je mladi bend. Takšni bendi skoraj morajo biti na prvencu. To je torej dobro in prav. Vendar spada v določen milje, v določeno shemo, kjer se sčasoma nabere kaj nekaj enakih bendov. Ni sicer topovska hrana, vendar se je treba v taki situaciji toliko bolj izkazati. Pozornost pač pride redko in še hitreje spolzi. Plateau je nagovoril, pritegnil, a še ni zmogel priti do točke, ko bi z glasbo, komadom dobil širšo prepoznavnost. Ne zagrabi. Čeprav je ta scena povezana in si pomaga, je konkurenca pač številna. Bendu nemara manjka ravno nekaj odklona, drznosti, surovosti.