»Samo da je luštno blo«

Zasedba Mrfy spada ob izidu svoje tretje dolge plošče med favorite domače poprockovske sredine, povzdignjena v višave, obenem pa zna nositi svoj šmek, svojo ironično pretirano samozavest. Je zalega iz tradicionalno zaleške in zato razseljene novomeške kreativne scene, les enfantes terribles klubskega kroga in eden mlajših zlatih zalitkov v zobovju pregovorno ubogega malega podjetništva na področju glasbe in koncertne promocije v domačem prostoru. V danih razmerah gre torej za uspešno blagovno znamko in posel z nekaj bolj ali manj smiselnega javnega zaledja, predvsem pa za združbico treh do štirih posameznikov, ki so mojstri v tem, kar počnejo. Gregor Štrasbergar, ta vedno bolj dominantna pojava v ospredju benda, je nadpovprečen pisec pesmi in eden redkih mojstrov koriščenja potencialov vsakdanje slovenščine v popularni glasbi. Krasen pisec pesmi je bil tudi nekdanji član Lenart Merlin. Tomaž Zupančič je zares kvaliteten in raznolik inštrumentalist ter mojster zvoka, Rok Klobučar pa izjemen bobnar.  Skratka, Mrfy ostaja eklektika, v primerjavi z Use na novi plošči le za kak odtenek manj žlahtna. Nihče ne dvomi v ustvarjalno kakovost zasedbe, tudi na širši domači sceni ni resnih kritik, še največ vihanja nosu gre na rovaš resničnega ali namišljenega razvrata in zajebantstva njenih članov. Druga plat kovanca mrfyjevske ironično pretirane samozavesti »drugega najboljšega benda v Sloveniji« pač razkriva nekaj tipične negotovosti, družbeno ponotranjenega mehkega šovinizma in s tem precej tiste značilne rockovske, navadno moške površinske romantike in izigravanja resnosti življenja z dramo na eni strani ter golim štosom in imperativom zabave na drugi.

Drugi album Use je predstavil presežek v polju aktualne domače glasbene produkcije z razgrnitvijo kakovostne ustvarjalne sile v bendu in vrste dobro spisanih hitov, ki so bili produkcijsko izvedeni tako, da se jih je dalo zlahka ločiti od standardov večine z Vala 202 in dobrih trideset let domorodne poprock muzike. K temu je veliko pripomogel tudi njihov producent od plošče Use dalje, Žare Pak; nenazadnje ga bend v svežem promocijskem ciklu časti že do meje karikature. Mrfy sicer išče in tipa tudi zunaj Slovenije, o tem ne čivkajo le ptičice, vendar se bajeslovna tujina verjetno izmika iz bolj ali manj praktičnih razlogov. Poleg tega se fantje dobro zavedajo, da je doma najlepše. Produkcijski pogoji so za podjetje njihovih dimenzij tukaj ugodnejši in hkrati jim naše manj industrializirano okolje dovoljuje nekaj prostora za »pizdarije«, ki jih imajo tako radi, med drugim zato, da so v svoji glasbi »lahko vse, kar bi lahko bili, ne da bi se dokončno odločili, kdo pravzaprav so«, kot je v recenziji plošče Use pred leti na tem mestu zapisal Jaša Bužinel. 

Helo je novi album in za zasedbo po preboju s ploščo Use gotovo precejšni izziv. Ni zanemarljivo, da je odšel basist Lenart Merlin, čigar konkretnega prispevka v preteklem ustvarjanju zasedbe Mrfy od zunaj ni bilo mogoče jasno določiti, a vedno je deloval nekako brihtno, očividno je presegal vlogo basista; nenazadnje je svoje visoke ustvarjalne kompetence in precej široko glasbeno razgledanost demonstriral na solistični izdaji Masa ljudi, ki je po vsebinski strani veliko več kot le priložnostna formalna opomba. Ali torej Helo po pomembni spremembi še drži priključek ali pa morda presega predhodno delo zasedbe? Nova plošča je spet stilsko eklektična, do neke mere celo zrcali zvočno sliko in strukturna mesta skladb, ki so predstavljale hrbtenico predhodnice. Helo v primerjavi z dobre pol ure dolgo Use to preseže s svojimi petdesetimi minutami, vendar ne prinaša veliko izrazitih novosti, kar zadeva stilski profil, produkcijo in aranžmaje pesmi. Od matrice najbolj odstopata dva komada, sodelovanje z raperko Masayah v Stupid in v tem kontekstu nekoliko čudaški komad Human s temačnim, elektronskim house pulzom. Poleg teh dveh je drugačno še precej razpoloženjsko, počasnejše, bolj ambientalno vzdušje, ki se pojavi in ponikne v posameznih segmentih plošče ter jo s kombinacijo skladb Usi tako in Pravljica za lahko noč tudi zaključi. Sicer pa Helo kot po že preizkušeni formuli med drugim poseže po enem dramatičnem momentu, enem beatlesovskem momentu s pihali in žvižganjem, po paru razbijaških in enem novovalovskem momentu, enem brihtnem lihem ritmu in enem karakterno najbolj mrfyjevskem poskusu v liniji Prjatučkov.

Raven spisanih pesmi ostaja visoka. Poleg že predstavljenih skladb – ziheraške, a z nedvoumnim mrfyjevskim žigom vzdignjene Palipali, ter enega definitivnih presežkov plošče, uvodne Helo, in prototipskega dramatičnega singla Tonemo – velja omeniti predvsem novovalovski komad Ljubav, odpet v srbskem jeziku, pa žanrski crossover, ki kliče po rap-rockerskih sentimentih s preloma tisočletja, čeprav se v tem nevarno približa pastišu, namreč že omenjeni komad Stupid z Masayah, in naposled še izjemno posrečeno romantično Venero. Vse naštete skladbe imajo vsaka zase drugačen hitovski potencial, predvsem pa segajo onkraj jasne stilske formule, čeprav so v veliki meri še ujete v varna vmesja preverjenih Mrfy oblik. Za končno sodbo bo treba še počakati, ampak po temeljitem poslušanju albumu intuicija pravi, da na njem kljub vzdrževanju kakovosti morda le ni takšnih presežnih posameznih komadov kot na Use (npr. Prjatučki, Tobogan, Zaljubila, morda tudi Najlepše bitje). Če za to obstaja kak objektivni razlog, ga moramo verjetno iskati v zrcaljenju omenjenih formul, v pomanjkanju novega ob ponovitvah, v lepilu med ustvarjalnimi impulzi in ustvarjenimi drobci. Pozna se, da manjka Lenart, in težko, če ne nemogoče bo preseči njegov vložek. Zasedba nas bo morala še dokončno prepričati, ali ga je vredno simbolično pozabiti, kljub temu pa so s Helo že opravili najbolj težaški del in potisnili svoje ustvarjanje v smer, ki jih bo vodila naprej, za kar si bend zasluži priznanje. Na novi plošči je vsekakor še več pozitivne obrtniške spretnosti, ki je ne gre podcenjevati, dodano vrednost namreč prinaša skozi finese, recimo v varljivo popreproščeni žanrski turbulenci komada Stupid ali izraziti zmernosti skladbe Lydian itd. Prav tako ne pozabimo, da je Mrfy zasedba, osredotočena na živo izvedbo, in da je na novi plošči nekaj besedilno pretirano popreproščenih ali celo banalnih komadov, ki bodo polno učinkovali šele na koncertih, na primer v angleščini odpeti Fat Kid in Future Idols ter tudi Usi tako. 

Skratka, Mrfy ostaja eklektika, v primerjavi z Use na novi plošči le za kak odtenek manj žlahtna. Nihče ne dvomi v ustvarjalno kakovost zasedbe, tudi na širši domači sceni ni resnih kritik, še največ vihanja nosu gre na rovaš resničnega ali namišljenega razvrata in zajebantstva njenih članov. Druga plat kovanca mrfyjevske ironično pretirane samozavesti »drugega najboljšega benda v Sloveniji« pač razkriva nekaj tipične negotovosti, družbeno ponotranjenega mehkega šovinizma in s tem precej tiste značilne rockovske, navadno moške površinske romantike in izigravanja resnosti življenja z dramo na eni strani ter golim štosom in imperativom zabave na drugi. Mrfyjevsko sporočilo, da »Use je kul«, je verjetno čisto v redu za anksiozne srednješolce, dovolimo pa si reči, da malo manj za populacijo študentov, kaj šele za starejše poslušalstvo Vala 202 in preostale glasbene sredine. Te skupnosti dandanes potrebujejo vsaj nekaj površinskega, a vseeno uporništva z razlogom in ne zgolj pragmatičnega malega podjetništva, četudi neprovincialnega. Tudi ta tretja nevarnost namreč preži med prjatli izpod dolenjskih hribčkov.