02.07.2018

Dvojina enosti

Osrednja karakteristika novega projekta Jureta Pukla je brez dvoma dvojina. Gre za glasbo dveh tenorskih saksofonistov, ki se jima pridružita Joe Sanders na basu in Gregory Hutchinson na bobnih.

Nina Novak

Doubtless

Jure Pukl

Doubtless

Whirlwind Recordings
2018

Brez dvoma. Prešernov nagrajenec, tehnično izredno dobro podkovan glasbenik in večni inovator, tisti, zaradi katerega se Slovenija v svetu omeni neštetokrat – to je jazzovski saksofonist Jure Pukl, ki svoje gnezdo že več let snuje v New Yorku, tam muzicira s priznanimi glasbeniki in si na ta način širi obzorja, tako glasbena kot življenjska. Med njegovimi sodelavci je njegova soproga Melissa Aldana, prav tako tenor saksofonistka. Gostovala je že na njegovem lanskoletnem albumu Hybrid, zato je tokratni skupni album Doubtless pravzaprav pričakovano nadaljevanje. Govorimo o glasbi dveh tenorskih saksofonistov, ki se jima pridružita Joe Sanders na basu in Gregory Hutchinson na bobnih. Brez klavirja, brez kitare, brez kakršnihkoli dodatnih gostov, le saksofonske teme so, ki jih podpirajo bobni in bas s solističnimi vložki, ti pa povežejo posamezne dele kompozicij in razbijejo monotonost razvijanja motivov obeh inštrumentalistov, v tem primeru nosilcev celotnega glasbenega dogajanja. Gre torej za delo, ki odstopa od klasičnih modelov glasbenega ustvarjanja.

Osrednja karakteristika tega projekta je torej brez dvoma dvojina. In to ne le v smislu, da se inštrumentalna sekcija deli na solista in spremljevalca ali da imamo podvojen inštrument, ki je nosilec melodičnega materiala, temveč prav tako v tem, da se igra odvija na dveh nivojih, čeprav ju pogosto dojemamo kot enega samega. Saksofonista se medsebojno nenehno dopolnjujeta, zapeljujeta, oddaljujeta, približujeta in se podpirata, kar dela igro živahno razgibano.

Če Doubtless variira osnovno temo, potem Doves, skladba, posvečena Juretovi mami, premore od vseh kompozicij najbolj izrazno melodiko, v kateri se saksofona zlijeta, medtem ko so most basovske linije, pri čemer saksofona izzvenita v prostor, da bi nazadnje znova vzniknila z improvizacijskimi vložki. Gre za polno glasbeno pripoved, ki pa vendarle ostaja dovolj odprta, da poslušalca vpelje v bogat svet lastnih izkušenj, želja in/ali občutij. Ta model je skupen več kompozicijam na albumu Doubtless, na katerem Pukl očitno raziskuje možnosti spajanja dveh glasov v enega. Temu sledita tudi edini kompoziciji, ki nista delo saksofonista, temveč Melisse Aldano in Joeja Sandersa. Slednji je prispeval Elioté, ki ima poudarjeno basovsko linijo in za razliko od večine skladb, vključenih na album, ni dopolnitev ali obogatitev, vstavljena v okvire solističnega muziciranja, temveč je osnova, na podlagi katere solista nadgrajujeta temo. Od večine preostalih skladb ta odstopa tudi zaradi poudarjenega ritma, pri čemer se zazdi, da gre za motiviko, ki zapolni praznino časa, katerega obogatita spremljevalca. Pravkar opisano pooseblja skladba Compassion, medtem ko Aldanin Elsewhere le težko ločimo od Puklovih kompozicij, kar glede na to, da sta glasbenika povezana tako na karierni kot zasebni ravni, ne preseneča. Prav lepo se ujemata v izraznosti.

Osrednja karakteristika tega projekta je torej brez dvoma dvojina. In to ne le v smislu, da se inštrumentalna sekcija deli na solista in spremljevalca ali da imamo podvojen inštrument, ki je nosilec melodičnega materiala, temveč prav tako v tem, da se igra odvija na dveh nivojih, čeprav ju pogosto dojemamo kot enega samega. Saksofonista se medsebojno nenehno dopolnjujeta, zapeljujeta, oddaljujeta, približujeta in se podpirata, kar dela igro živahno razgibano. Kljub temu pa v zvočnih barvah ni širine. Saksofona prevladujeta in hkrati obvladujeta, in to tako kompozicije kot poslušalca.